Jedro

Sodišče ima (samo) nadzorno vlogo, kar pomeni, da nastopa v vlogi varuha pacientove osebne svobode ter da zato preizkuša le, ali je predlagan ukrep v skladu s pogoji iz 39. in 80. člena ZDZdr in ali je odvzem osebne svobode sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, v obravnavanem primeru z zdravjem in življenjem samoogrožajoče pridržane osebe.

Ustavnoskladna razlaga je lahko le taka, da je sodišče vezano na predlagani ukrep zdravljenja v nadzorovani obravnavi, kar pomeni, da zoper pridržano osebo ne sme odrediti težjega in v njegove človekove pravice bolj posegajočega ukrepa od predlaganega.

dopuščena revizija - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - nadzorovana obravnava - zavrnitev predloga - podaljšanje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice - kršitev osebnostnih pravic - pravica do osebne svobode - pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. A. A. je bil zaradi maligno potekajoče paranoidne shizofrenije na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Pr 144/2017 z dne 10. 10. 2017, zadržan na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik (v nadaljevanju PBV) do 10. 12. 2017. PBV je pred iztekom roka predlagala podaljšanje psihiatričnega zdravljenja zadržane osebe z izvedbo nadzorovane obravnave v domačem okolju.

2. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo in podaljšalo zadržanje zadržane osebe na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom PBV še za štiri mesece, šteto od 10. 12. 2017. 3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi zadržane osebe in njegovega pooblaščenca in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 16/2018 z dne 15. 1. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pri odločanju o ukrepu po Zakonu o duševnem zdravju1 (v nadaljevanju ZDZdr) vezano na predlog predlagatelja za zdravljenje v nadzorovani obravnavi.

5. Zadržana oseba je (po pooblaščencu) zoper sklep sodišča druge stopnje vložila dopuščeno revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in prekoračitev predloga. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa spremembo izpodbijanega sklepa. Priglaša revizijske stroške.

6. Revizija je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko in procesno stanje ter odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. A. A. je bil na podlagi sklepa sodišča z dne 10. 10. 2017 zadržan na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice za čas do 10. 12. 2017. Pred tem je bil že večkrat prisilno hospitaliziran, enkrat pa je bil v nadzorovani obravnavi.

8. Direktorica PBV je dne 24. 11. 2017 vložila predlog za podaljšanje psihiatričnega zdravljenja zadržane osebe z izvedbo nadzorovane obravnave v domačem okolju. Predlog je utemeljevala z ugotovitvijo, da se je med prisilno hospitalizacijo izboljšalo pacientovo funkcioniranje tako na bolnišničnem oddelku kot v njegovem domačem okolju in to zaradi delnega umika psihotične simptomatike. V predlogu je tudi navedeno, da je pacient v spremstvu staršev odhajal na terapevtske izhode v domače okolje in tam bolje funkcioniral ter da bi bilo ob podpori in primernem sodelovanju lahko tako tudi v bodoče. 9. Sodišči sta ugotovili, da je pacient še vedno v akutno poslabšanem stanju in nesposoben za nadaljevanje zdravljenje v domačem okolju. Izven bolnišničnega okolja bi pod vplivom bujne blodnjavosti še vedno hudo ogrožal svoje zdravje in življenje. Zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom ostaja po mnenju sodišč edina in zadnja možnost za varstvo njegovega zdravja in življenja.

10. Z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje je bilo zadržanje A. A. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom podaljšano za štiri mesece, čeprav je direktorica PBV predlagala odreditev nadzorovane obravnave. Sodišči sta torej sprejeli razlago, po kateri nepravdno sodišče ni vezano na predlog direktorja psihiatrične bolnišnice.

**Povzetek revizijskih navedb**

11. Revizija meni, da je stališče sodišča druge stopnje, da je sodišče pri odločanju vezano le na predlog za nadaljnje zdravljenje, ne pa na predlagano obliko zdravljenja, ne le zmotno, temveč tudi neobrazloženo (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče naj bi ne bilo pristojno odločati, kateri ukrep po ZDZdr je najprimernejši, temveč zgolj, ali predlagani ukrep prekomerno posega v človekovo pravico do osebne svobode in do svobodne odločitve glede zdravljenja. Posamezni ukrep se lahko uporabi samo, če ogrožanja ni mogoče odvrniti z milejšimi ukrepi. Ker je zdravljenje v nadzorovani obravnavi najmilejši ukrep, ga sodišče lahko samo potrdi ali zavrne (ter pacienta odpusti), ne more pa ga nadomestiti s hujšim ukrepom.

**Obseg presoje revizijskega sodišča**

12. Presoja revizijskega sodišča je začrtana z vprašanjem, o katerem je bila dopuščena revizija. Naloga revizijskega sodišča je zato odgovoriti samo na vprašanje, ali je sodišče pri odločanju o ukrepu po ZDZdr vezano na predlog predlagatelja za zdravljenje v nadzorovani obravnavi.

**O utemeljenosti revizije**

13. Revizija je utemeljena.

14. Kot razlog, ki bi na prvi pogled govoril v korist sodniškega aktivizma in uporabe doktrine parens patriae, je ena od temeljnih značilnosti nepravdnih postopkov. Zgoščeno jo je mogoče pojasniti z naslednjim: Ne samo v tistih nepravdnih postopkih, ki se lahko začnejo po uradni dolžnosti, tudi v klasičnih predlagalnih postopkih zahtevek nima enakega pomena, kot ga ima v pravdnem postopku. Tam nastopata dve stranki z nasprotnima, tudi med seboj izključujočima se interesoma. Zato mora tožeča stranka jasno, določno in natančno navesti, kakšno pravno varstvo zahteva. Nepravdni postopki pa so pretežno namenjeni urejanju razmerij med udeleženci, ki se sicer niso znali sporazumeti o ureditvi razmerja, in ki nimajo vedno med seboj nasprotujoče interese, imajo pa vsi interes, da se njihovo (nesporno) razmerje pravno uredi. Tradicionalna razdelitev vlog na tistega, ki zahteva pravno varstvo in onega, zoper katerega se zahteva pravno varstvo, zato nima tolikšnega pomena kot v pravdnem postopku. Iz te strukturne premise izhaja potem načelo, da sodišče ni vezano na konkreten predlog, kako naj uredi razmerje, pač pa je vezano na predlog glede »opisa razmerja oziroma stanja«, o katerem naj odloči.2

15. To prihaja do izraza tudi v postopkih pridržanja, kjer sodišče v primerih sprejema brez privolitve v nujnih primerih izda sklep, s katerim »uredi« razmerje, bodisi tako, da osebo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom, ali pa odredi sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, bodisi odredi nadzorovano obravnavo. Sodišče v takih primerih ni vezano na predlog. Še več, postopek sprejema brez privolitve začne v nujnih primerih celo po uradni dolžnosti.3 Vendar je vloga sodišča v teh postopkih jasna. Sodišče mora varovati predvsem človekove pravice pridržane osebe, v primerih, kakršen je obravnavani, ko pridržana oseba ne ogroža nikogar razen sebe, pa izključno človekove pravice te osebe.

16. Prisilno pridržanje v psihiatrični bolnišnici pomeni enega od najhujših posegov v človekove pravice, poseg v osebno svobodo. Ustava zagotavlja pravico do osebne svobode v prvem odstavku 19. člena in za vse primere omejitve osebne svobode vzpostavlja posebna jamstva. V drugem odstavku 19. člena določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Poseg v pravico do osebne svobode je tako dopusten le v zakonsko določenih primerih in po zakonsko določenem postopku. Ustavno sodišče RS je zato večkrat poudarilo, da pridržanje osebe na zdravljenju na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti tudi v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).4 Pridržani osebi mora biti zagotovljena pravica do sodnega varstva oziroma sodnega nadzora glede zakonitosti pridržanja.5

17. Ti razlogi narekujejo razlago, po kateri ima sodišče (samo) nadzorno vlogo, kar pomeni, da nastopa v vlogi varuha pacientove osebne svobode ter da zato preizkuša le, ali je predlagan ukrep v skladu s pogoji iz 39. in 80. člena ZDZdr ter ali je odvzem osebne svobode sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, v obravnavanem primeru z zdravjem in življenjem samoogrožajoče pridržane osebe. Zato ZDZdr tudi določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno le kot skrajno sredstvo, torej takrat, ko ogrožanja življenja – svojega ali življenja drugih – ali hudega ogrožanja zdravja ali povzročanja hude premoženjske škode ni mogoče odvrniti z drugimi, blažjimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

18. Nadaljnji argument za razlago, da sodišče ne sme določiti ukrepa, s katerim se posega v osebno svobodo, kadar direktor psihiatrične bolnišnice takega ukrepa sploh ni predlagal, je tudi v tem, da sodišče nima pristojnosti, da bi kar samo, po uradni dolžnosti, podaljšalo trajanje zadržanja pod posebnim nadzorom. Prvi odstavek 70. člena ZDZdr namreč določa, da če direktor psihiatrične bolnišnice ugotovi, da je za odvrnitev ogrožanja zaradi vzrokov iz prvega odstavka 39. člena tega zakona nujno potrebno nadaljnje zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom, najmanj 14 dni pred potekom roka iz sklepa sodišča predlaga sodišču, da se zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom podaljša. Sklepanje po nasprotnem argumentu pove, da pasivnost direktorja ne more biti opravičilo za sodniški aktivizem in podlaga za to, da bi kar sámo, po uradni dolžnosti podaljšalo trajanje ukrepa odvzema prostosti. Toliko manj ima zato sodišče tako pooblastilo, kadar direktor, kot je v obravnavanem primeru, predlaga milejši ukrep, ki ne posega v osebno prostost, t. j. ukrep nadzorovane obravnave.

19. Da je razlaga, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, ne le ustavo sporna,6 temveč tudi v neskladju z namenom zakonodajalca, dodatno izhaja iz prvega odstavka 71. člena ZDZdr. Ta določba se glasi: »Če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, jo psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče.« Če torej lahko psihiatrična bolnišnica celo pred potekom roka iz sklepa sodišča, se pravi mimo in proti »volji« sodišča pridržano osebo pusti na prostost, in če se sodišče taki odločitvi ne more »upreti« (psihiatrična bolnišnica o odpustu pridržane osebe sodišče samó obvesti), potem je sodišče toliko manj pooblaščeno, da bi po izteku roka kar sámo, po uradni dolžnosti ter mimo predloga direktorja psihiatrične bolnišnice odredilo podaljšanje posebnega nadzora. Ko zakon sodišče posebej pooblašča, da lahko po uradni dolžnosti uvede postopek za odpust,7 nam argument z nasprotnim razzlogovanjem ponovno pove, da sodišče takega pooblastila nima tudi v nasprotni smeri, da bi torej samoiniciativno, uradoma podaljševalo odvzem prostosti. Taka razlaga črpa podlago tudi iz premise, po kateri ima sodišče v postopkih pridržanja le nadzorno vlogo – vlogo varuha človekove osebne svobode in prostosti.

20. Končno je treba omeniti še zadnji argument, ki prvotno dilemo dokončno razreši v korist razlage, da sodišče v postopkih odločanja o podaljšanju ukrepov zoper pridržano osebo nima aktivne represivne vloge. Smisel vezanosti na predlog je tudi v tem, da se nasprotnemu udeležencu zagotovi učinkovita obramba njegovih človekovih pravic, predvsem osebne svobode. Taka obramba je bistveno okrnjena, če udeleženec niti ne ve, da je njegov nasprotnik pravzaprav sodišče, ki ga, kot se je zgodilo v tem primeru, preseneti s podaljšanjem zadržanja v oddelku s posebnim nadzorom – čeprav bi moralo biti sodišče tu njegov zaveznik, in več kot to, varuh njegove človekove pravice do osebne svobode. V primerih, kakršen je obravnavani, mora biti zato sodišče vezano na predlog tudi v pogledu samega ukrepa, ki ga predlaga direktor psihiatrične klinike. Osebna svoboda je namreč tako pomembna ustavnopravna dobrina, da je kakršen koli poseg vanjo dopusten le na podlagi sodne odločbe, izdane v postopku, v katerem so dosledno spoštovana ustavna jamstva poštenega postopka (22. in 23. člen Ustave).8 In med ta jamstva spada tudi načelo vezanosti na zahtevek, kadar koli je vezanost bistvena za zagotovitev možnosti učinkovite obrambe.9 Pravila o vezanosti na zahtevek namreč med drugim služijo tudi cilju, da se zagotovi učinkovitost obrambe nasprotne stranke, saj gotovost glede predmeta odločanja omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi toženec (v obravnavanem primeru nasprotni udeleženec – pridržana oseba) oporeka zahtevku, vse to pa služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja.10 Ker ima ta pravica v postopku odločanja o podaljšanju prisilnega zdravljenja zaradi narave predmeta odločanja (tu je vselej »v igri« človekova pravica do osebne svobode) še posebno ustavno težo, je ustavnoskladna razlaga lahko le taka, da je sodišče vezano na predlagani ukrep zdravljenja v nadzorovani obravnavi, kar pomeni, da zoper pridržano osebo ne sme odrediti težjega in v njegove človekove pravice bolj posegajočega ukrepa od predlaganega.

21. Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je torej naslednji: pri odločanju o ukrepu po ZDZdr je sodišče vezano na predlog predlagatelja za zdravljenje v nadzorovani obravnavi.

**Odločitev o reviziji**

22. Vrhovno sodišče je tako reviziji ugodilo, sklep pritožbenega sodišča in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP, v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 30. členom ZDZdr) (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje bo moralo odločiti o predlaganem ukrepu, kar v danem primeru pomeni, da mu bo moralo bodisi ugoditi ali ga zavrniti in odrediti odpust. **Revizijski stroški**

23. Ker je revizijsko sodišče odločitvi nižjih sodišč razveljavilo, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za novo končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP, v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 30. členom ZDZdr) (II. točka izreka).

1 Ur. l. RS št. 77/2008. 2 Gl. D. Wedam Lukić, v: D. Wedam Lukić, A. Polajnar Pavčnik, Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989, str. 31. 3 Vendar tudi tedaj v resnici na pobudo direktorja psihiatrične klinike – ta mora namreč sodišču poslati obvestilo o sprejemu pridržane osebe. Gl. prvi odstavek 61. čl. ZDZdr, ki se glasi: »Postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj.« Kljub takemu obvestilu pa postopek ostaja oficiozen, saj »pobudnik« nima položaja udeleženca. Gl. V. Rijavec, Nepravdno pravo, Zbornik referatov, Temeljna načela v nepravdnih postopkih, Univerza v Mariboru, Pravna Fakulteta, Maribor 2001, str. 18. 4 Gl. npr. odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 in Up-563/15 z dne 19. 10 2017, t. 12 obrazložitve. 5 Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-563/15, prav tam. 6 V naslednjih stavkih bo dodatno pojasnjeno, da je naloga sodišča v postopkih pridržanja izrazito kontrolna, usmerjena v varstvo človekovih pravic osebe, v katere osebno svobodo je bilo poseženo. 7 Gl. šesti odstavek 71. člena ZDZdr: »Sodišče lahko postopek za odpust iz tega člena uvede tudi po uradni dolžnosti.« 8 Gl. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne , 12.–14. točka obrazložitve, št. Up-153/05 z dne 12. 5. 2005 in 563/15 z dne , 12 točka obrazložitve. 9 Prim. A. Galič, v: L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana2005, str. 30. 10 Prav tam. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-408/00 z dne 20. 11. 2001.