Jedro

Nadzorovana obravnava se izvaja v domačem okolju, ne pa v Psihiatrični bolnišnici.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom Pr 144/2017 z dne 6. 12. 2017 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za vključitev v nadzorovano obravnavo zavrne, podaljšalo pa je zadržanje M. K. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. za štiri mesece, šteto od 10. 12. 2017 dalje. Sodišče prve stopnje je ob smiselni uporabi določb členov 40-52 ZDZdr, na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 39. členu ZDZdr za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod nadzorom P. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da akutno zdravljenje zadržane osebe še ni zaključeno, da bo pri zadržani osebi, če bo odločeno o drugi obliki duševnega zdravljenja, njegovo življenje in njegovo zdravje hudo ogroženo. Ugotovilo je, da pacient še ni sposoben zdravljenja v domačem okolju, saj je diagnosticirana duševna bolezen pri pacientu še vedno akutno poslabšana. Sodišče je ugotovilo, da zadržani boluje za duševno boleznijo paranoidna shizofrenija, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti samoobvladovanja. Izven bolnišničnega okolja bi pacient pod vplivom bujne blodnjavosti še vedno hudo ogrožal svoje zdravje in življenje, saj je do jemanja terapije še vedno nekritičen in bi jo takoj po odpustu opustil, kar bi imelo za posledico nadaljnje poslabšanje bolezni, ki ga je že v preteklosti pripeljala do suicidalnosti. Nobena druga oblika zdravljenja, razen bolnišničnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom še ne pride v poštev. Vsi izvedeni dokazi so sodišče privedli do zaključka, da so še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za nadaljnje psihiatrično zdravljenje pacienta, kot so obstajali ob izdaji sklepa Pr 144/2017 z dne 10. 10. 2017. Zato je sprejelo sedaj izpodbijano odločitev.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje zadržana oseba. V pritožbi navaja, da bi sodišče moralo slediti predlogu psihiatrične bolnišnice in ga namesto, da ga zdravi bolnišnično, bi ga moralo sprejeti v nadzorovano obravnavo.

3. Pritožbo podaja tudi pooblaščenec zadržane osebe. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožnika je sodišče prekoračilo predlog P., saj je P. predlagala, da se zoper zadržano osebo izvede postopek nadzorovane obravnave. Sodišče je zato prekoračila predlog P. in v posledici izdalo ukrep po ZDZdr, ki ni primeren za zdravljenje zadržane osebe. Namen ZDZdr je v nadzoru in preprečitvi prekomernih posegov v človekovo pravico do osebne svobode in sodišče ne more dovoliti hujšega ukrepa, kot je bil predlagan, saj bi takšen ukrep predlagal že lečeči zdravnik. Sodišče je zato nedopustno poseglo v predlog P. Prav tako sodišče ni ugotovilo pogoja sedanjega ogrožanja ali povzročanja hude premoženjske škode, ki je potreben za podaljšanje ukrepa zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnice po 39. členu ZDZdr. Sodišče je s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je le hipotetično ugotovilo, da bi zadržana oseba pod vplivom bujne blodnjavosti še vedno hudo ogrožala svoje zdravje in življenje. Sodišče prve stopnje je tudi odredilo predolgo trajanja tega ukrepa in je mnenja, da bi lahko sodišče določilo rok za podaljšanje roka trajanja ukrepa en mesec ali manj, sodišče pa bi ga lahko nato tudi podaljšalo, če bodo za to še obstajali razlogi. Predlaga razveljavitev sklepa in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper zadržano osebo je bil izdan sklep Pr 144/2017 z dne 10. 10. 2017 po katerem se je M. K. zadržal na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. za dobo dveh mesecev, šteto od 10. 10. 2017 dalje. Sodišče je v tem sklepu, kateri je bil s sklepom VSC II Cp 543/2017 z dne 30. 10. 2017 potrjen, ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 39. členu ZDZdr, tako obstoj duševne motnje, kot tudi dejstvo, da pacient zaradi tega opušča terapijo, s čimer hudo ogroža svoje zdravje. Sodišče je ugotovilo, da ogrožanje, ki izhaja iz pacienta, v trenutku odločanja ni mogoče odvrniti z izrekom milejšega ukrepa ali takojšnjega odpusta. P. pa je dne 24. 11. 2017 podala predlog za izvajanje nadzorovane obravnave v P. po 80. členu ZDZdr, ker je mnenja, da tvorno zdravljenje otežuje zloraba marihuane, ki ne vpliva dobro na potek zdravljenja, zato zdravljenje še ni zaključeno. Sodišče prve stopnje je takšen predlog obravnavalo po določbi prvega odstavka 61. člena ZDZdr, po katerem sodišče začne po uradni dolžnosti postopek za sprejem brez privolitve v nujnih primerih, ko prejme obvestilo direktorja P. o sprejemu osebe na zdravljenje. Sodišče prve stopnje je tako vezano na predlog predlagatelja za nadaljnje zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ni pa vezano na obliko predlaganega načina zdravljenja. Sodišče je nato izvedlo dokazni postopek in na podlagi prvega odstavka 48. člena ZDZdr ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom in nato pravilno s sklepom odločilo, da se osebo sprejme - se ji podaljša ukrep sprejema v oddelek s posebnim nadzorom in tudi določilo dobo trajanja za štiri mesece šteto od 10. 12. 2017 dalje. Pritožnik zato neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje prekoračilo predlog predlagatelja, to je P., ki je podal predlog za nadaljevanje zdravljenja le z ukrepom nadzorovane obravnave v P. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da bi sicer bili izpolnjeni pogoji za tak ukrep, vendar pa niso hkrati podani vsi zakonski pogoji za izrek nadzorovane obravnave v domačem okolju. P. je podala neprimeren predlog, da se nadzorovane obravnava opravi v P., kajti ta ukrep je možno izvesti le v domačem okolju. Takšen ukrep se je že izvajal v trajanju šestih mesecev pa ni bil uspešen, zaradi ravnanja zadržane osebe in ji je zato bil izrečen ukrep zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom za obdobje dveh mesecev. Sodišče prve stopnje še vedno ugotavlja, da pacient - zadržana oseba glede na dosedanje še vedno akutno poslabšano stanje še ni sposoben za nadaljevanje zdravljenja v domačem okolju. Sodišče je ugotovilo, da ni izpolnjen peti zakonski pogoj po drugem odstavku 80. člena ZDZdr in ker nadzorovane obravnave ni mogoče izvajati v P., glede na dosedanjo obravnavanje zadržane osebe pa tega ukrepa ni mogoče izvesti v domačem okolju, je sprejelo pravilno odločitev, ko ni v celoti sledilo predlogu P. in sicer v tistem delu, da se zdravljenje nadaljuje v nadzorovani obravnavi, odločilo pa je, da se zdravljenje nadaljuje v P. in sicer z zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom še za dobo štirih mesecev, šteto od 10. 12. 2017 dalje. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je takšen ukrep kot ga je izreklo, še vedno zadnja in edina možnost za zaščito pacientovega zdravja ter življenja in preprečevanja njegovega ogrožanja. Sodišče je pravilno zaključilo, da ne bi bilo uspešno niti zdravljenje na odprtem oddelku, niti ambulantno zdravljenje ali nadzorovana obravnava v domačem okolju.

6. Neutemeljeno pritožnik sodišču očita, da ni ugotovilo nadaljnjega pogoja ogrožanja zdravja zadržane osebe ali povzročanja hude premoženjske škode, ki je potreben za podaljšanje ukrepa zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom P. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj hipotetične nevarnosti, temveč je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je diagnosticirana duševna bolezen pri pacientu še vedno akutno poslabšana. Pacient ima zaradi te duševne bolezni še vedno hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti samoobvladovanja. Izven bolnišničnega okolja bi pacient, pod vplivom bujne blodnjavosti, še vedno hudo ogrožal svoje zdravje in življenje, saj je do jemanje terapije še vedno povsem nekritičen in bi jo takoj po odpustu opustil, kar bi imelo za posledico nadaljnje poslabšanje bolezni, ki ga je že v preteklosti pripeljala do suicidalnosti. Sodna izvedenka je tudi izčrpno pojasnila, zakaj bolnišnično zdravljenje pri pacientu še ni zaključena in zakaj nobena druga oblika zdravljenja, razen bolnišničnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom zaenkrat še ne pride v poštev. Vsi izvedeni dokazi so sodišče pravilno privedli do zaključka, da so še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za nadaljnje psihiatrično zdravljenje pacienta, pri čemer pa takšnega zdravljenja v tem trenutku še ni mogoče nadaljevati izven oddelka pod posebnim nadzorom. Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da so še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom po 39. členu ZDZdr, saj odpust pacienta v sedanjem še vedno hudo poslabšanem stanju ni mogoč in je ob uporabi 48. člena ZDZdr na katerega napotujeta tako 70. člen, kot tudi 82. člena ZDZdr pravilno odločilo, da se predlogu za podaljšanje zdravljenja ugodi, vendar ne v celoti tako kot je podan v predlogu P., temveč v obliki nadaljnjega hospitalnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Kot že povedano ukrep nadzorovane obravnave ni mogoče izvajati v P. kot je to predlagala P. v predlogu z dne 24. 11. 2017. Sodišče je določilo najdaljšo dobo trajanja ukrepa na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ker je izvedenec kvalificiran za to, da določi najdaljšo dobo trajanja ukrepa, sicer pa ZDZdr dopušča možnost, da P. zadržano osebo predčasno odpusti oziroma premesti še pred potekom roka po sklepu sodišča, če se pacientovo stanje že prej toliko izboljša, da niso več podani pogoji za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve (71. člena ZDZdr). Iz istih razlogov je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi laično pritožbo zadržane osebe, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pacient nadzorovane obravnave ni izvrševal v svoje dobro in je zato možno izboljšanje njegovega duševnega zdravljenja samo s izrečenim ukrepom zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom P. 7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. alineje prvega odstavka 365 člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. O pritožbenih stroških odvetnika zadržane osebe pa bo odločilo sodišče prve stopnje, ob uporabi 68. člena ZDZdr s posebnim sklepom.