Jedro

Zgolj bivanje toženca in njegove družine tudi po 31.5.2017 v sporni nepremičnini ne pomeni podaljšanja oziroma sklenitve najemnega razmerja za nedoločen čas.

Glede na ugotovitev, da toženec za uporabo nepremičnine nima pravnega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je toženec dolžan izprazniti in izročiti nepremičnino tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni vrniti prosto oseb in svojih stvari v neposredno in izključno posest tožeče stranke nepremičnino ID znak parcela X 542, ki v naravi obsega hišo na naslovu L., ki stoji na nepremičnini ID znak parcela X 542 ter dvorišče in vrt okoli hiše, in v roku 15 dni iz nepremičnine ID znak parcela X 542 odstraniti leseno lopo, odpadni gradbeni material, smeti in motorna vozila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.352,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 – dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem pravdnih strank in ogledom kraja. V delu zahtevka, ko tožeča stranka zahteva, da tožena stranka odstrani leseno lopo, odpadni gradbeni material, smeti in motorna vozila, je tožbeni zahtevek nekonkretiziran in neizvršljiv, tožeča stranka pa tudi ni izkazala pravnega interesa za uveljavljanje tega zahtevka. Prvenstveno je treba ugotoviti, ali na tej parceli sploh obstaja lesena lopa, odpadni gradbeni material, smeti in motorna vozila ter kdo je lastnik teh premičnin. Tožena stranka vsega navedenega ni pripeljala na to nepremičnino niti ni dolžna teh premičnin iz te parcele odvažati. Lastnik nepremičnine ne more terjati od nelastnika, da iz nje odstrani postavljeni objekt, če je ta zraščen s to nepremičnino. Tožeča stranka tudi ni navedla vrednosti spornega predmeta glede tega dela tožbenega zahtevka. Tožena stranka hiše ne uporablja nezakonito niti brez pravne podlage. Tožena stranka je s tožečo stranko sklenila najemno pogodbo, katere ni nikoli odpovedala po sodni poti. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila dogovor, da se najemna pogodba spremeni v najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, do tega pravnega položaja pa je prišlo tudi na podlagi konkludentno izražene volje obeh pravdnih strank, ko je imela in obdržala tožena stranka zadevno nepremičnino v najemu in posesti tudi v času po preteku roka trajanja prvotno dogovorjene najemne pogodbe. Tako je bila tožena stranka v dobri veri in še vedno najemnik te nepremičnine tudi v času po 31.5.2017, ko je bilo med pravdnima strankama vzpostavljeno po samem zakonu najemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Sodišče bi moralo tožbo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj je tožeča stranka tožbo vložila pred zapadlostjo uveljavljane potencialne nedenarne terjatve. Tožeča stranka najemne pogodbe ni odpovedala z zakonsko določenim odpovednim rokom.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstoječa najemna pogodba z dne 1.11.2015 v zvezi s podaljšanjem najemne pogodbe z dne 18.7.2016, s katero sta pravdni stranki podaljšali najemno razmerje za določen čas enega leta v obdobju od 1.6.2016 do 31.5.2017, po 31.5.2017 ni bila podaljšana ne ustno ne pisno, pravdni stranki pa tudi nista sklenili nove najemne pogodbe za nedoločen čas. Zgolj bivanje toženca in njegove družine tudi po 31.5.2017 v sporni nepremičnini pa še ne pomeni podaljšanja oziroma sklenitve najemnega razmerja za nedoločen čas, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožnik napačno zaključuje drugače, ne da bi navedel pravno podlago za takšno stališče. Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na dogovor pravdnih strank o podaljšanju najemne pogodbe, ki ga niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ne opredeli z navedbo konkretnih dejstev, kdaj naj bi bil takšen dogovor sklenjen. Ker med pravdnima strankama odločilna dejstva v postopku na prvi stopnji niso bila sporna, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno zaslišati pravdnih strank in izvesti ogleda, za katerega toženec niti ni pojasnil, v razjasnitev katerih dejstev ga predlaga. Ker je najemna pogodba pretekla s potekom časa, njena odpoved ni bila potrebna. Nobene zakonske podlage pa tudi ni za trditev toženca, da bi bilo najemno pogodbo treba odpovedati sodno.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je bila tožba vložena še pred potekom najemnega razmerja, ne vpliva na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj sodišče zapadlost terjatve presoja na dan zaključka glavne obravnave in ne na dan vložitve tožbe. Na dan zaključka glavne obravnave dne 5.6.2018 pa je najemna pogodba že potekla. Glede na ugotovitev, da toženec za uporabo nepremičnine nima pravnega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je toženec dolžan izprazniti in izročiti nepremičnino tožniku (2. odstavek 111. člena Stanovanjskega zakona – SZ-12 in smiselno enako 1. odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ3).

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugodilo zahtevku, da je toženec iz sporne nepremičnine dolžan odstraniti leseno lopo, odpadni gradbeni material, smeti in motorna vozila. Toženec v postopku na prvi stopnji ni prerekal navedb tožnika, da je brez soglasja tožnika postavil oziroma pripeljal na sporno nepremičnino prej navedene premičnine, zato je te trditve sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznane v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP. Trditve toženca v pritožbi, da vsega navedenega ni pripeljal na to nepremičnino, in da stvari ni dolžan iz te parcele odvažati, ter da lastnik nepremičnine ne more terjati od nelastnika, da iz nje odstrani postavljeni objekt, če je ta zraščen s to nepremičnino, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj toženec ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj teh dejstev ni navedel že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. člena ZPP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je tožbeni zahtevek tožnika postavljen dovolj določno in je tudi izvršljiv. Toženec ne navede, zakaj meni, da tožnik za takšen zahtevek nima pravnega interesa, zato pritožbeno sodišče na takšno navedbo ne more odgovoriti.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na toženčev ugovor glede pravilne navedbe vrednosti spornega predmeta. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točki 5 obrazložitve sodbe, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. Da gre za dva zahtevka, za katera bi sodišče prve stopnje moralo tožnika pozvati na ločeno navedbo vrednosti spornega predmeta, pa toženec prvič navaja v pritožbi, kar je prepozno. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče meni, da gre za en zahtevek na izročitev in izpraznitev nepremičnine in ne za dva zahtevka, za katera bi tožnik moral ločeno navesti vrednost spornega predmeta (44. člen ZPP).

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami