Jedro

Če pravni posel med zakoncema ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, pomanjkljive obličnosti ni mogoče reševati s pomočjo teorije o realizaciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta pravdni stranki vsak do ½ solastnika stanovanja v Ljubljani in za izstavitev primerne listine za vknjižbo tožničine solastninske pravice na tem stanovanju. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 47.799 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2005 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje o podrejenem zahtevku in stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se primarnemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj višje sodišče ni navedlo razlogov glede tožničinega zatrjevanja, da je tožencu izročila denar na njegovo prigovarjanje ter pod pogojem, da ji slednji prenese lastninsko pravico do ½ na zadevnem stanovanju. Sodišče bi moralo odgovoriti na relevantno dejstvo, da je toženec za to vedel in se je tudi strinjal. Stališče višjega sodišča, da bi moral biti dogovor med pravdnima strankama sklenjen v obliki notarskega zapisa, je pravno zmoten in nejasen. Tak dogovor je lahko sklenjen tudi ustno. Višje sodišče ni odpravilo nasprotja v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, ko je slednje v šestem odstavku na strani 6 obrazložitve navedlo, da bi naj tožnica med drugim utemeljevala svoj zahtevek na njenem prispevku k plačilu kupnine. Upoštevaje prej navedeni očitek gre za nejasno oceno sodišča. Nobeno sodišče ni uporabilo določila 285. člena ZPP, zato gre tudi za kršitev 22. člena Ustave. Sodišče druge stopnje bi moralo uporabiti določilo 217. člena ZPP in 8. člena ZPP. Tožnica je prikrajšana za pošten postopek, saj nobeno sodišče ni ocenjevalo relevantnega procesnega gradiva in tožnica z njim ni bila seznanjena. Sodba sodišča druge stopnje je sodba presenečenja. Ker sodišče druge stopnje ni opravilo zaslišanja strank, ni upoštevalo določbe 257. člena ZPP. Tožnica bi lahko pred sodiščem druge stopnje opisala in navedla določena pravnorelevantna dejstva ter predlagala in predložila enaka dokazila. Sodišče druge stopnje je kršilo tožničino pravico do izvedbe dokazov. Odločitve zakaj se ni sprejel omenjeni dokaz, sodišče druge stopnje ni obrazložilo, kar pomeni, da glede predlaganega dokaza ni razlogov za njegov zavrnitev. Sodišče bi moralo tožnici predhodno naznaniti dejansko in pravno plat spornega razmerja in to na takšen način, da bi se lahko prepričala s kakšno kvaliteto procesnega gradiva dejansko razpolaga. Sodišče ji predhodno ni ne naznanilo še manj pa obrazložilo, na kateri pravni podlagi se bo gradil predmetni pravdni postopek, s čimer je bila tožnici kršena pravice do izjave. Onemogočeno ji je bilo, da predstavi ali pa morebiti dopolni svoje procesno gradivo z vseh stališč materialnega prava, katerega pa ji sodišče sploh ni predhodno predstavilo. S tem je bila tožnici odvzeta pravica doseči odločitev, posledično pa tudi do sodnega varstva. Sodišči bi morali konkretno zadevo motriti tudi s stališča pravil stvarnega prava v delu, kjer je govora o izstavitvi zemljiškoknjižne listine kot obligacijski zavezi, ter uporabiti določilo 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj zatrjevani dogovor o nastanku solastnine na spornem stanovanju ne more imeti pravnih učinkov, in sicer ker ni bil sklenjen v predpisani obliki notarskega zapisa. Pritrditi je presoji pritožbenega sodišča, da ima sodba sodišča prve stopnje jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih in da med njimi ni notranjih protislovij. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje je tudi razbrati, da sodišče dokaznih predlogov ni izvedlo zaradi neodpravljive nesklepčnosti tožbe. Glede kršitve pravila o materialnem procesnem vodstvu je treba pojasniti, da le-tega v pritožbenem postopku ni.(1) Pravilna je presoja nižjih sodišč, da gre v konkretnem primeru za nesklepčno tožbo, ki je tudi z dodatnimi navedbami ni mogoče odpraviti, zato revizijski očitek kršitve 285. člena ZPP sodišču prve stopnje ni utemeljen. Zatrjevani dogovor med pravdnima strankama namreč ni bil sklenjen v predpisani obliki notarskega zapisa in ker tudi ne more konvalidirati, nima pravnih učinkov. Če zavezovalni pravni posel o pridobitvi lastninske pravice ni veljaven, od pogodbenika ni mogoče utemeljeno zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstev, ki, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča.(2) To velja tudi za predlagano zaslišanje pravdnih strank. Tako ne drži revizijska navedba, da je bila tožnici zaradi opustitve izvedbe dokazov, ki jih je predlagala, in ker je predhodno ni seznanila s stališči materialnega prava, odvzeta možnost aktivnega sodelovanja v postopku, zaradi česar je bila kršena njena pravica do kontradiktornega postopka.

7. Neutemeljen je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne držijo revizijski očitki glede obličnosti pravnih poslov med zakoncema. Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) določa v 47. členu, da morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oz. so nične (48. člen ZN). Enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema.(3) Če pravni posel med zakoncema ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, pomanjkljive obličnosti ni mogoče reševati s pomočjo teorije o realizaciji (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oz. 58. člen Obligacijskega zakonika).(4) Ob odsotnosti ustrezne tožničine trditvene podlage revizijske navedbe, da bi moralo sodišče uporabiti pravila o povečanju vrednosti nepremičnine, kot določa 48. člen SPZ, niso utemeljene.

8. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

9. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/2004, II Ips 77/2007 in II Ips 517/2008. Op. št. (2): Prim. sklep Ustavnega sodišča Up 12/97 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 35/2010. Op. št. (3): Glej ZN-E in sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2007. Op. št. (4): Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2007. Plavšak, N., Vrenčur, R. Juhart, M., Obligacijsko pravo splošni del, GV, Ljubljana 2009, str. 252.