Jedro

Tožnica na podlagi dogovora s tožencem (zakoncem) ni mogla veljavno pridobiti solastninske pravice na spornem stanovanju. Dogovor, s katerim naj bi se toženec zavezal, da bo polovični delež na stanovanju prenesel na tožnico, bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ne zgolj ustno.

Pravna pravila o pridobitvi lastninske pravice na stvari s predelavo, spojitvijo in pomešanjem se uporabljajo le za premične stvari, ne pa za nepremičnine.

Prav je sicer, da sodišče v okviru proste dokazne presoje stranki predoči in oceni tudi njene trditve in dokaze iz morebitnih prejšnjih pravd, ki so v zvezi z istim spornim predmetom. Ne sme pa na tej podlagi zavrniti ponujenih dokazov, če niso nedopustni, nepotrebni ali očitno nerelevantni, sploh kadar trditev, ki jo želi stranka dokazati, ni že na prvi pogled neresnična ali nerazumna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku (II. točka izreka) in o stroških postopka (III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da sta toženca vsak do ½ solastnika stanovanja na P... Ljubljani, in izstavitev primerne listine za vknjižbo njene lastninske pravice v zemljiški knjigi; podrejeno je terjala od toženca vračilo 47.799,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2005 dalje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo oba zahtevka zavrnilo, tožnici pa naložilo, da mora tožencu povrniti 2.567,49 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in na kršitve svojih ustavnih pravic. Predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo njenim zahtevkom v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje v novo sojenje. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi ter razlogom sodbe. Ti so nejasni in med seboj v nasprotju, sodišče pa se v sodbi tudi ni opredelilo do odločilnih dejstev. Čeprav je izrecno ugotovilo, da je tožnica od toženca (pravilno: bivšega moža) prejela 30.000 DEM, je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek. Ob tem se ni izjasnilo o dejstvu, da je tožnica navedeni znesek izročila tožencu pod pogojem, da nanjo prenese lastninsko pravico na polovici spornega stanovanja, s čimer se je toženec strinjal. Sodišče je tudi prezrlo, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila obligacijske narave. Zatrjevani dogovor pravdnih strank predstavlja pravno podlago za takšen zahtevek. Preuranjeno je sklepanje, da tožnica ni dokazala toženčeve obljube. Odločitev o pravdnih stroških nasprotuje Odvetniški tarifi, saj se na prvem naroku dokazi niso izvajali. Protispisna je trditev, da je tožnica utemeljevala zahtevek na svojem prispevku k plačilu kupnine. Sploh pa je sodišče prve stopnje zanemarilo materialno procesno vodstvo, zato gre za sodbo presenečenja. Tožnice ni pozvalo k dopolnitvi procesnega gradiva, prav tako je ni opozorilo na možnost drugačne pravne kvalifikacije. Nadalje je prezrlo, da toženec sploh ni ugovarjal tožničinemu procesnemu gradivu in ga je torej priznal. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pravnih pravil iz 22. do 24. člena ZTLR, 2. odstavka 48. člena SPZ in 2. odstavka 84. člena ZZZDR. Tožnica namreč s podrejenim zahtevkom uveljavlja vrnitev denarnega zneska, ki predstavlja njeno posebno premoženje. Sploh pa sodišče ni opravilo javnega in neposrednega dokaznega postopka. Dejansko stanje je ugotavljalo zgolj na podlagi listin, zato je ostalo nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je z izpodbijano sodbo kršilo tožničine ustavne pravice do sodnega varstva, do pritožbe in do enakega varstva pravic v postopku.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena, in sicer glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku, v preostalem pa ne.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi s primarnim zahtevkom pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tudi materialnopravna presoja, na katero je oprlo odločitev o zavrnitvi tega zahtevka, je celovita in pravilna. Tožnica na podlagi zatrjevanega dogovora s tožencem ni mogla veljavno pridobiti solastninske pravice na spornem stanovanju. Dogovor, s katerim naj bi se toženec zavezal, da bo polovični delež na stanovanju prenesel na tožnico, bi moral biti v skladu s 1. točko 1. odstavka 47. člena Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 2/07 – UPB-3 in 45/08) sklenjen v obliki notarskega zapisa in ne zgolj ustno. Da sporno stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank kot zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev, je že bilo pravnomočno ugotovljeno v prejšnji pravdi. Pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zgolj izročitev kupnine za nakup stanovanja ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, tožnica v pritožbi ne oporeka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča njen primarni zahtevek nima pravne podlage. Pravna pravila iz 22. in 23. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90) o pridobitvi lastninske pravice na stvari s predelavo, spojitvijo in pomešanjem, na katera se sklicuje tožnica v pritožbi, se namreč uporabljajo le za premične stvari, ne pa za nepremičnine. Očitno neuporabno je tudi pravno pravilo o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču iz 24. člena istega zakona, saj je šlo v obravnavanem primeru za nakup stanovanja in ne za njegovo izgradnjo. Enako velja za sedaj veljavno pravno pravilo iz 48. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02). Tožnica se doslej ni sklicevala na svoja vlaganja v toženčevo stanovanje; sploh pa bi dogovor o nastanku solastnine na spornem stanovanju med pravdnima strankama moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa, ki velja za pravne posle med zakoncema, kot je že bilo navedeno. Dejstvo, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine obligacijske narave, ne spremeni ničesar. Če zavezovalni posel o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini ni veljaven, od pogodbenika ni mogoče zahtevati sklenitve razpolagalnega pravnega posla. Potemtakem tožnica na spornem stanovanju nima nobenega lastninskopravnega upravičenja, kljub zatrjevani toženčevi obljubi, da bo nanjo prenesel solastninski delež na stanovanju, in kljub zatrjevani izročitvi denarnih sredstev, ki naj bi bila porabljena za plačilo kupnine za stanovanje. Odločitev sodišča prve stopnje o tožničinem primarnem zahtevku je tako v dejanskem in pravnem pogledu pravilna.

6. Tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Tistih procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3, 45/08, 57/09 in 12/10) paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo, prav tako ne tistih, ki jih zatrjuje tožnica. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Razlogi sodbe ne nasprotujejo njenemu izreku in tudi v obrazložitvi ni nobenega notranjega protislovja, ki bi lahko onemogočilo njen pritožbeni preizkus. Neresna je pritožbena trditev, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi, še posebej, ker je sodišče prve stopnje v izreku sodbe natančno povzelo tožničin tožbeni predlog. Ne gre torej za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec je izčrpno in obrazloženo odgovoril na tožbene trditve in jim nasprotoval, zato je brez podlage tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo dejstva, ki naj bi jih toženec (molče) priznal. Prav tako neumesten je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zanemarilo materialno procesno vodstvo, ki ga predpisuje 285. člen ZPP. Tožnico namreč že od začetka pravde zastopa odvetnik, torej kvalificirani pooblaščenec, ki je magister pravnih znanosti in za povrh še specialist za civilno pravo. Potemtakem ga za tožnico neugodna sodba ne bi smela presenetiti. Sicer pa sodišče primarnega zahtevka ni zavrnilo zaradi nepopolnega trditvenega gradiva ali neustrezne dokazne ponudbe, pač pa zaradi nesklepčnosti tožbe, ki je tožnica z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka v nobenem primeru ne bi mogla odpraviti. Po presoji pritožbenega sodišča zato v postopku ni prišlo do zatrjevanih kršitev tožničinih ustavnih pravic.

7. Tožnica pa utemeljeno izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. V tem delu je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je vprašljivo, ali je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo le listinske dokaze, dokazne predloge za zaslišanje pravdnih strank in prič pa je zavrnilo, potem ko je na podlagi analize tožničinih trditev v tej in v prejšnjih pravdah podvomilo o tožničini verodostojnosti. S tem je še neizvedenim dokazom vnaprej odreklo njihovo dokazno vrednost, kar ni dopustno. Trditve in ugovore pravdnih strank je mogoče presojati šele potem, ko sodišče izvede dokaze, ki sta jih pravdni stranki v ta namen ponudili. Prav je sicer, da sodišče v okviru proste dokazne presoje stranki predoči in oceni tudi njene trditve in dokaze iz morebitnih prejšnjih pravd, ki so v zvezi z istim spornim predmetom. Ne sme pa na tej podlagi zavrniti ponujenih dokazov, če niso nedopustni, nepotrebni ali očitno nerelevantni, sploh kadar trditev, ki jo želi stranka dokazati, ni že na prvi pogled neresnična ali nerazumna. Tožničina trditev v tej pravdi, da ji je bivši mož izročil določene denarne zneske, sama pa jih je nato namenila tožencu, ni takšna. Sodišče prve stopnje bi zato tožnici moralo omogočiti dokazovanje tudi z drugimi predlaganimi dokazi, posebej potem, ko je podvomilo o pristnosti predložene pisne izjave M. S. z dne 9.3.2007. 8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zoper odločitev o primarnem zahtevku kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožbi zoper odločitev o podrejenem zahtevku pa je ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenjuje namreč, da bo ugotovljeno pomanjkljivost dokaznega postopka mogoče smotrneje in brez nesorazmernega posega v pravico pravdnih strank do pritožbe odpraviti pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je sicer predlagala, naj zadevo obravnava drug sodnik prve stopnje, vendar za kaj takega po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega razloga, sicer pa ga niti tožnica ne navaja.

9. V ponovljenem dokaznem postopku naj sodišče zasliši pravdni stranki, glede na rezultat tega dokaza pa odloči še o izvedbi drugih predlaganih dokazov, da bo lahko zanesljivo odgovorilo na vprašanje, ali in kolikšen denarni znesek je tožnica izročila tožencu, predvsem pa, ali je to res storila glede na pravno podlago, ki je z razvezo zakonske zveze pravdnih strank odpadla, kot zatrjuje.

10. Delna razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde, zato bo o njih odločalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka. V skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP velja enako tudi za priglašene pritožbene stroške.