Jedro

Naklepna odklonitev dela brez objektivno sprejemljivih razlogov in zavest o možnosti povzročitve večje škode, pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (VI. točka izreka).

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I., II., III., IV., V. in VII. izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „„ Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011, vročena tožniku s strani tožene stranke dne 12. 12. 2011, nezakonita.

Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 12. 12. 2011 ter še traja, zaradi česar je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prevzema nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno evidenco.

Tožena stranka je dolžna tožniku od dne 12. 12. 2011 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plače v višini … EUR, od bruto zneska priznati vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila.“ Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.““ Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011, vročena tožniku s strani tožene stranke dne 12. 12. 2011, nezakonita (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 12. 12. 2011, ampak mu je prenehalo z dnem 21. 6. 2912 na podlagi določbe 118/2 ZDR (II. tč. izreka); toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 12. 12. 2011 do 21. 6. 2012 prizna vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi ter mu za to obdobje vpiše delovno dobo v delovno evidenco (III. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka tožniku za čas od 12. 12. 2011 do 21. 6. 2012 dolžna obračunati bruto plače v višini ... EUR mesečno, od bruto zneskov priznati vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. tč. izreka) ter mu izplačati odškodnino v znesku 13.595,36 EUR (V. tč. izreka), višji tožbeni zahtevek (za poziv nazaj na delo, za priznanje delovnega razmerja od 21. 6. 2012 dalje in plačilo višje odškodnine), pa je zavrnilo (VI. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.293,70 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. tč. izreka).

Zoper izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna odškodnino v višini 18 plač. Tožnik meni, da je prisojena odškodnina po 118. čl. ZDR občutno prenizka, sodišče pa je višino odškodnine obrazložilo zgolj pavšalno. Glede na to, da bo tožnik naslednje leto dopolnil 50 let, ni mogoče govoriti o tem, da je sorazmerno mlad. Splošno znano dejstvo pa je, da starejši ljudje težje dobijo zaposlitev. Glede na trenutno gospodarsko situacijo, ko je splošno znano, da v stečaj odhajajo velika prevozna podjetja npr. tudi A.A., tožnik nima prav veliko možnosti, da bi našel zaposlitev kot voznik. Tožniku je bila s strani tožene stranke pred podajo izredne odpovedi dana možnost, da odkupi tovornjak, katerega je vozil, sedaj pa je tožena stranka ta tovornjak prodala drugemu delavce, tako da nima več možnosti, da bo tovornjak kupil pod bolj ugodnimi pogoji. S tem je tožniku tudi zaprta možnost, da bi lahko začel svojo lastno dejavnost prevozništva kot s.p. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne prejema nikakršnega denarnega nadomestila, spregledalo pa je tudi dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot 24 let. Tožnik ima tudi težave s hrbtenico, zaradi česar ne more prijeti za vsako delo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Zoper izpodbijano sodbo v ugodilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odst. 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova kršitev nima takšne intenzitete, da bi upravičila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka poudarja, da s tožnikom ni sklenila delovnega razmerja za upravljanje s točno določenim tovornim vozilom. Drži sicer, da če je bila možnost, je s posameznim vozilom upravljal isti voznik, vendar pa, če je bila potreba (kot v konkretnem primeru), je bil voznik razporejen tudi na drugo vozilo. Glede na to, da je bil tožnik predhodno v bolniškem staležu, je z „njegovim“ vozilom takrat upravljal drug voznik. Tožniku je bilo zato pojasnjeno, da bo takoj, ko bo mogoče, lahko spet upravljal s svojim vozilom. Nesprejemljiv je tožnikov izgovor, da ne gre na pot zato, ker nima osebnih stvari, češ da se te nahajajo v „njegovem „vozilu. Osebne stvari, ki jih je tožnik opisoval, niso take narave, da bi bile nenadomestljive, tožnik bi jih lahko vzel doma (rjuha, zobna ščetka, spodnje perilo). Tožnik je namreč nakladalni nalog prejel 28. 11. 2011, izvršiti pa bi ga moral naslednji dan, to je 29. 11. 2011, tako da bi se lahko na poti iz A, kjer je bil na razkladanju, ustavil doma v B, prenočil, ter si obenem priskrbel osebne stvari za na pot. Vozniki so namreč samo skrbeli za svoje osebne stvari, tožena stranka zanje ni odgovarjala. Tožnik tudi ni dokazal, da je imel določene osebne stvari v „svojem“ vozilu, ampak se je na to zgolj pavšalno skliceval. Tožena stranka je tožnika večkrat (pisno in ustno) prosila, da izpolni nakladalni nalog za Nemčijo. To dokazuje predloženi izpisek iz satelitskega sistema ... iz katerega je razvidno, da je B.B. tožnika prosil, da se drži navodil, B.B. pa je tudi pojasnil, da je tožnika dvakrat poklical po telefonu, tožnik pa ga je obakrat zavrnil. Ker je bilo očitno, da tožnik dela ne bo opravil, je tožena stranka delo z veliko truda reorganizirala. Tožnik je zavračal avtoriteto delodajalca, saj ga je slednji celo prosil, naj izpolni delo, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni izpolnil, za odklonitev dela pa ni imel nobenega objektivno sprejemljivega razloga. Tožnik je tako zagotovo ravnal naklepno. Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Odklanjanje dela povzroča motnje v delovnem procesu, te pa so se pokazale tudi pri toženi stranki po tem, ko je tožnik delo odklonil. Tožena stranka je na pot v N. morala poslati drugega voznika in je v reševanje situacije morala vključiti tudi druge zaposlene (C.C.). Tožnik je bil več kot 24 let zaposlen pri toženi stranki in je vedel, kaj pomeni „loviti róke“ za pravočasno dostavo blaga v namembni kraj, zato je tožena stranka upravičeno pričakovala, da bo svoje naloge opravljal z večjo skrbnostjo in odgovornostjo. Ker je ravnal popolnoma neodgovorno, je tožena stranka vanj upravičeno izgubila zaupanje. V kolikor bi pritožbeno sodišče sledilo odločitvi sodišča prve stopnje o tem, da je izredna odpoved nezakonita, tožena stranka predlaga, da sodišče upošteva, da je vsem voznikom, zaposlenim pri toženi stranki zaradi likvidacije prenehalo delovno razmerje februarja 2012, zaradi česar naj pritožbeno sodišče v celoti zavrne tudi odškodninski zahtevek. Sodišče mora namreč upoštevati, kakšno bi bilo stanje, če do izredne odpovedi ne bi prišlo. Odškodnina po 118. čl. ZDR je namreč vezana na obstoj možnosti reintegracije, te možnosti pa pri toženi stranki ni več. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in na katere se sklicuje tožena stranka, vendar pa je sodišče prve stopnje pri sprejetih odločitvah, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskim in pravnimi razlogi.

Na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v prvem odstavku 110. člena ZDR določen dodatni pogoj, da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku prišlo do naslednjih dejanskih ugotovitev: * Tožnik, zaposlen kot „voznik motornega vozila nad 4,5 ton“, je dne 28. 11. 2011, ko se je vrnil iz bolniškega staleža, prejel nakladalni nalog št. ... za nakladanje dne 29. 11. 2011 na vozilu ... v kraju M. in za razkladanje v N. * Ta nalog ni bil v celoti realiziran. Tožnik je opravil vožnjo v M., odklonil pa je nadaljevanje vožnje proti N. Kot razlog za odklonitev vožnje v N. je tožnik navedel dejstvo, da tja ni bil napoten z vozilom, ki ga je običajno vozil, t.i. „svojim vozilom“ in v katerem je imel svoje osebne stvari (rjuhe, odeje, lonce, stvari za osebno higieno), temveč je bil v N. napoten z drugim vozilom. Vozilo, ki ga je tožnik običajno vozil, je takrat upravljal drug voznik.

* Običajna praksa pri toženi stranki je bila, da so vozniki vozili ista vozila („svoja vozila“), če ni bilo takoj možno, so vozniki opravili tudi kakšno krajšo vožnjo z drugim vozilom.

* Tožena stranka je zaradi tožnikove odklonitve dela delo reorganizirala tako, da je vožnjo v N. opravil drug voznik, zaradi česar do zamude dostave v N. ni prišlo.

Ravnanje tožnika je sodišče prve stopnje opredelilo kot kršitev pogodbenih obveznosti in zakonske obveznosti opravljanja dela ter delodajalčevih navodil (31. in 32. čl. ZDR), vendar pa je ob upoštevanju okoliščin, v katerih je do kršitve prišlo (tožnik se je ravno vrnil z bolniškega staleža, ni imel na razpolago svojega vozila z osebnimi stvarmi, pot bi trajala 2 noči), ocenilo, da kršitev ne dosega standarda hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zato ne more pomeniti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ocenilo tudi, da tožena stranka zgolj s tem dogodkom ni izgubila zaupanja v tožnika do takšne mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka.

Glede na navedene dejanske ugotovitve se ni mogoče strinjati z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni huje kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo tožnikovo delo vožnja vozil po nalogu tožene stranke. Tožnik ni zatrjeval, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za vožnjo točno določenega vozila, niti kaj takega ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (A1). Da vozniki pri toženi stranki niso vozili zgolj svojih vozil, temveč tudi druga, je sodišče prve stopnje ugotovilo, med strankama pa tudi ni bilo sporno, da je tožnikovo vozilo v spornem času upravljal drug voznik. Osebne stvari, zaradi katerih je tožnik zatrjeval, da ni more na vožnjo z drugim vozilom (rjuha, zobna ščetka, spodnje perilo, lonci), niso bile nenadomestljive, tožnik bi jih lahko vzel doma, saj tožniku naloga ni bilo potrebno takoj izvršiti, temveč šele naslednjega dne. Tožena stranka je tožnika večkrat pozvala, da delo izpolni. Tožnik je delo odklonil, za takšno ravnanje pa ni imel nobenega objektivno sprejemljivega razloga. Zato držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik ravnal naklepno, saj je zavestna odklonitev opravljanja delovnih obveznosti lahko zgolj naklepno dejanje. Samovoljno ravnanje, ki neposredno privede ali bi lahko privedlo do povzročitve škode, pri katerem delavec vztraja kljub očitno tehtnim opozorilom delodajalca, ima vse elemente naklepa. Takšno ravnanje je torej tožnik lahko storil le hote, zavedajoč se nedovoljenosti ravnanja in zavedajoč se možnosti nastanka škode (nepravočasna dostava v N.). Tožena stranka je škodo kasneje preprečila s pravočasno reorganizacijo dela, vendar to ne opravičuje tožnikovega nedopustnega ravnanja. Tožnikovo ravnanje pomeni tako kršitev zakonske obveznosti opravljanja dela (31. čl. ZDR) in upoštevanja delodajalčevih navodil (32. čl. ZDR), kot tudi kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR, na podlagi katerega se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Naklepna odklonitev dela brez objektivno sprejemljivih razlogov in zavest o možnosti povzročitve vsekakor večje škode, gotovo pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka tožniku take kršitve ni dokazala, oziroma da tožnik kršitve v smislu gornje zakonske določbe ni storil. Tudi presoja, kdaj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pomeni pravni standard. Pri tem je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da v smislu pogoja za zakonitost izredne odpovedi takih okoliščin in interesov delodajalcu ni treba navajati že v sami izredni odpovedi, temveč jih lahko navaja in dokazuje tudi pred sodiščem. Pri presoji okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, je potrebno upoštevati tako pogoje stvarnega kot tudi pogoje subjektivnega značaja. Prve je potrebno presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, v smislu pogojev subjektivnega značaja pa je predvsem pomembno, kako kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vpliva na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja in podobno.

Tožena stranka je že v izredni odpovedi izrecno ugotovila, da je zaradi tožnikovega ravnanja izgubila zaupanje vanj, zaradi česar ni mogoče ohranjati delovnega razmerja, tako da pride v poštev le izredna odpoved. Tožena stranka je navajala, da je bilo zaradi tožnikove samovolje potrebno prerazporediti zadolžitve drugega delavca, kar je povzročilo nepotrebne stroške, poleg tega pa je bilo stornirano naročilo za povratno vožnjo iz N., kar je potrdila tudi priča B.B. (list. št. 37). Tožnik je s takšnim ravnanjem zagotovo pokazal neodgovoren odnos tako do tožene stranke, do izpolnjevanja delovnih obveznosti, kot tudi do drugih sodelavcev, ki so morali delo opraviti namesto njega. Pogoj za kakršnokoli sodelovanje v dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka, ki je dolžna pravočasno zagotavljati dostavo naročil je, da delavec utemeljeno uživa vsaj osnovno zaupanje glede korektnosti in točnosti pri delu. Prav takšno zaupanje v tožnika pa je tožena stranka utemeljeno izgubila zaradi tožnikovega samovoljnega obnašanja. Tožena stranka utemeljeno pričakuje od svojih delavcev spoštljiv in korekten odnos, zato je samovolja, ki jo je pri odreditvi del pokazal tožnik, nesprejemljiva. Tožena stranka namreč od tožnika ni zahtevala nič skrajno neobičajnega ter nič takšnega, kar ne bi spadalo v okvir njegovih zadolžitev po pogodbi o zaposlitvi. Ne glede na to, da je tožena stranka preprečila nastanek večje materialne škode, kot posledice tožnikove kršitve, je bil v celoti izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ker je tožbeni zahtevek zavrnilo, je na podlagi 353. čl. ZPP vzdržalo v veljavi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (VI. tč. izreka), zoper katerega se je, iz razlogov, razvidnih v prejšnjih točkah te obrazložitve, neutemeljeno pritožil tožnik. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek, ni pravne podlage za odločanje po 118. čl. ZDR, kar pomeni, da so tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z navedenim pravno irelevantne.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).