Jedro

Protispisnost je podana takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno tolmači (ji pripiše napačen dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Delodajalec lahko v skladu s pristojnostjo dajanja navodil in organiziranja dela uvede registrirne ure in zahteva od delavcev evidenco prisotnosti na delu, ne da bi bil za to dolžan sprejeti kakršenkoli akt ali to obveznost določiti v pogodbi o zaposlitvi. Bistveno je, da so delavci z zahtevo delodajalca seznanjeni.

Da se delo opravlja v prostorih, ki jih za to nameni delodajalec, je pravilo. Ne gre za zahtevo delodajalca, ki bi bila nerazumna ali pa prepuščena presoji vsakega delavca posebej. Ker gre za pravilo, mora biti vsaka drugačna ureditev - delo na domu ali izven prostorov delodajalca - izrecno dogovorjena ali odobrena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do 2. 11. 2013 in ji do tega dne priznalo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, vključno z delovno dobo, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek (za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za priznanje vseh pravic od 2. 11.2013 dalje ter za plačilo denarnega povračila in odškodnine) zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica v obdobju najmanj šestih mesecev ni prihajala na delo, zlasti ne ob urah, ki so zabeležene na njenih evidenčnih dokumentih, o razlogih za odsotnost pa delodajalca ni obvestila. Presodilo je, da je odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) podan, ker je kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in 33., 34. 36. in 37. člena ZDR-1. Tožnici je priznalo vse pravice do 2. 11. 2013, ker ji je bila šele tega dne odpoved vročena. Pogodbeno določilo o odpovednem roku tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je štelo za nično.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovorov v zvezi z odpovednim rokom, ki je za izredno odpoved določen v pogodbi o zaposlitvi in v zvezi s tem, da zahtevek za transformacijo delovnega razmerja ni bil prepozen. Meni, da je glede tega naziranje sodišča zmotno. Sklicuje se na 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). V nadaljevanju sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe, ki jih v reviziji obširno in dobesedno povzema. Zatrjuje, da obstajajo nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih ter očita bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), in sicer v zvezi z njenimi trditvami, da je bilo vse delo opravljeno, da toženi stranki ni nastala nobena škoda, da ničesar ni prejela neupravičeno, da je delala po navodilih nadrejene A. A. in z njenim vedenjem, da je delo lahko opravila tudi doma, da ni pravilnika o uporabi registrirnih ur in registraciji delovnega časa itd. Meni, da je glede na izvedene dokaze stališče, da je tožnica kršila delovno obveznost, zmotno, zaključki sodišča pa naj bi bili v nasprotju z vsebino listin v spisu. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter ugoditev zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je tožnica večino ugovorov, ki jih je ponovila v pritožbi, podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je nanje izčrpno odgovorjeno. Zato bi bilo nesmiselno, da bi sodišče druge stopnje, ki je podprlo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, le te ponavljalo. Samo zato, ker jih ni, mu kršitve ni mogoče očitati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede opredelitve do odpovednega roka ni utemeljen. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo v zvezi z odpovednim rokom, ki ga je toženka tudi za izredno odpoved predvidela v pogodbi o zaposlitvi, kar bi sicer lahko bila relativna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 360. člena ZPP, ki pa je revizija ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje tega dejstva očitno ni štelo za odločilnega, saj je datum prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljilo z dnevom njene vročitve tožnici. Da bi bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje to materialnopravno zmotno, pa revizija ne zatrjuje.

8. Neutemeljen je tudi očitek iste bistvene kršitve v zvezi s presojo, da je zahtevek za transformacijo delovnega razmerja prepozen. Sodišče druge stopnje je na komaj razumljive pritožbene navedbe (da je vprašanje transformacije predhodno vprašanje - pri čemer ni pojasnjeno, k čemu) ustrezno odgovorilo v 15. točki obrazložitve. Sicer pa je tožnici delovno razmerje prenehalo z izredno odpovedjo 2. 11. 2013, to je pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (31. 12. 2013). Zato dejstva v zvezi z zahtevkom za transformacijo in zahtevki, ki segajo v čas po prenehanju delovnega razmerja, ne morejo biti odločilna in se sodišče do njih ni bilo dolžno opredeljevati. Ob tem, da je tožnici delovno razmerje prenehalo že 2. 11. 2013, do transformacije in trajanja delovnega razmerja po 31. 12. 2013 sploh ni moglo priti. Sodišči prve in druge stopnje sta se s tem vprašanjem ukvarjali povsem po nepotrebnem, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

9. Pretežni del revizije je namenjen očitku, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma se sodbi sodišča druge stopnje očita „protispisnost“, ki pa je tožnica ne obrazloži v smislu citirane zakonske določbe. Protispisnost je namreč podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno tolmači (ji pripiše napačen dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišči druge in prve stopnje nista napačno povzeli listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu, temveč sta na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredili dokazno oceno, s katero pa se tožnica očitno ne strinja in jo zato izpodbija z revizijo. To pa ni dopustno, saj je rezultat ocene izvedenih dokazov ugotovljeno dejansko stanje, njegovo izpodbijanje pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Neutemeljen je nadalje očitek nasprotja v razlogih glede same vsebine kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in naredilo celovito in natančno dokazno oceno, ki jo je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo. Opredelilo pa se je tudi vseh pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena, zato pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, tudi če ni odgovorjeno prav na vsak pritožbeni stavek posebej, ni mogoče ugotoviti. Odgovor na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, je bodisi izrecno bodisi posredno mogoče razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe. Na večino ugovorov, ki so bili uveljavljeni v pritožbi, je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato sodišče druge stopnje, ki je podprlo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, le teh ni bilo dolžno še dodatno utemeljevati.

11. V 12. točki obrazložitve se je sodišče druge stopnje izrecno opredelilo do navedbe, da je tožnica vse delo, ki ji je bilo naloženo, opravila in da ni pomembno, ali je pravilno evidentirala prihode na delo in odhode z dela. Pravilno je za bistveno štelo, da je tožnica zlorabila registrirno kartico in ne ali je svoje delo opravila. Že s tem je povedalo, da pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trditve, da je tožnica, čeprav je na delo v prostore tožene stranke ni bilo, svoje delo vendarle opravila, niso odločilnega pomena. Izrecno je pojasnilo, da se ji ni očitalo neopravljeno delo, pač pa to, da je njeno prisotnost na delu z njeno vednostjo lažno registrirala A. A., čeprav tožnice na delo ni bilo. V opisanih ugotovitvah in stališčih ni nikakršnih nasprotij. Prav tako ni „nasprotja med odločilnimi dejstvi in vsebino listin“; saj sodišče druge stopnje nobene listine, tudi odpovedi ne, ni povzelo drugače, kot iz nje izhaja. Če pa se tožnica s stališči, ki jih je v zvezi z odpovednim razlogom zavzelo, ne strinja, tega očitka ni mogoče uveljavljati z bistveno kršitvijo, ampak kvečjemu z zmotno uporabo materialnega prava.

12. Ni nasprotja med 8. in 11. točko obrazložitve glede tega, ali je tožnica v zadnjih šestih mesecih prihajala na delo. V 8. točki obrazložitve sodišče druge stopnje povzema vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v 11. točki pa ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da tožnica šest mesecev na delo sploh ni hodila, ampak da najmanj v zadnjih šestih mesecih ni prihajala na delo ob urah, ki so bile registrirane z njeno registrirno kartico, ker je to zanjo storila A. A. Druga dejstva (kot na primer, ali je bila v teh šestih mesecih na dopustu, ali in kje je tožnica opravljala delo v času, ko je imela registrirano prisotnost na delu, pa je tam ni bilo), niso odločilna. Zato tudi v zvezi s tem očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Sicer pa je revizijska navedba, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o opravljenem delu, kljub temu, da so le te v reviziji dobesedno prepisane na sedmih straneh, nejasna, saj ni pojasnjeno, kaj je bilo v njih odločilnega. Če je bistvo navedb v tem, da je tožnica delo opravila, pa če je v prostorih tožene stranke bila ali ne, potem je sodišče druge stopnje nanje povsem zadovoljivo odgovorilo s tem, da ni pomembno, ali je delo opravila, saj se je tožnici očitala zloraba registrirne kartice, ta pa je bila brez dvoma ugotovljena. Odgovorilo je tudi na ugovore, da je delo izven prostorov toženke lahko odredila A. A., in sicer, da je A. A. kot vodja laboratorija lahko odobravala odsotnost zaposlenih, ni pa imela pristojnosti odrejanja dela na domu, saj je bilo to v pristojnosti direktorja, česar se je A. A. dobro zavedala (13. točka obrazložitve). Take odobritve direktorja pa tožnica ni imela.

14. V zvezi z obstojem odpovednega razloga je materialno pravo pravilno uporabljeno.

15. Odločilna so naslednja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo, sodišče druge stopnje pa sprejelo: - da tožnica v obdobju zadnjih šestih mesecev ni prihajala na delo v prostore delodajalca vsak dan, zlasti ne ob urah, ki so bile zabeležene v evidenci delovnega časa, čeprav je imela evidentirano vsakodnevo prisotnost, - da je prihod na delo z njeno registrirno kartico evidentirala A. A., - da prihod ni bil registriran v tistih dneh, ko je bila A. A. odsotna - tedaj je tožnica koristila ure ali pa je imela zabeleženih „fiksno 8 ur“ (kar se zabeleži v primeru udeležbe na seminarju ali pozabljene kartice - ne eno ne drugo pa ni bilo ugotovljeno) - da je A. A. kot vodja laboratorija bila pristojna za odobravanje odsotnosti zaposlenih, ne pa tudi za odrejanje dela izven prostorov delodajalca oziroma doma, - da tožnica ni imela odobritve delodajalca za delo na domu ali na terenu, - da je bila tožnica dolžna opravljati delo v prostorih delodajalca, - da ni obstajala praksa, da se evidentira prisotnost na delu z registrirno kartico tudi v primeru dela na domu ali na terenu, - da delo na domu oziroma po fakultetah ni bila stalna praksa, pač pa izjema, ki je morala biti odobrena.

16. Ob ugotovljenih okoliščinah je presoja, da je tožnica kršila delovno obveznost z zlorabo svoje kartice, materialnopravno pravilna. Po 34. členu ZDR-1 je delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni spoštovala pravil o registraciji delovnega časa, saj je zanjo prisotnost na delu v prostorih delodajalca, čeprav je tam ni bilo, evidentirala A. A. Zato je zaključek o obstoju odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 utemeljen. Ta razlog je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

17. Povezovanje materialnopravne presoje o obstoju odpovednega razloga s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (vsaj tako je mogoče razumeti izvajanja v 8. točki revizije), je nerazumljivo, saj je materialno pravo uporabljeno glede na ugotovljeno dejansko stanje. Da je bila registracija delovnega časa pri toženi stranki obvezna in običajna ter vpeljana, je bilo povsem nedvoumno ugotovljeno. Obstoj akta, ki bi določal obveznost registracije, ni pogoj za nastanek obveznosti. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, namreč da že iz namena registrirne kartice izhaja, da ni prenosljiva in se uporablja za dejansko evidenco prisotnosti na delu, je jasno in ne potrebuje še dodatne interpretacije. Delodajalec lahko v skladu s pristojnostjo dajanja navodil in organiziranja dela uvede registrirne ure in zahteva od delavcev evidenco prisotnosti na delu, ne da bi bil za to dolžan sprejeti kakršenkoli akt ali to obveznost določiti v pogodbi o zaposlitvi. Bistveno je, da so delavci z zahtevo delodajalca seznanjeni. Da je bila tožnica z zahtevo seznanjena, je bilo ugotovljeno.

18. Delavec je dolžan po 33. ZDR-1 vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Da se delo opravlja v prostorih, ki jih za to nameni delodajalec, je pravilo. Ne gre za zahtevo delodajalca, ki bi bila nerazumna ali pa prepuščena presoji vsakega delavca posebej. Ker gre za pravilo, mora biti vsaka drugačna ureditev - delo na domu ali izven prostorov delodajalca - izrecno dogovorjena ali odobrena. Ker v obravnavanem primeru ni bila, trditev, da je tožnica opravila vse svoje delo kljub temu, da na delovno mesto ni prihajala, na pravilnost presoje ne vpliva.

19. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.