Jedro

Ni bistveno ali je tožnica delo, za katerega je prejela plačilo, opravila ali ne. Bistveno je, da gre za zlorabo registrirne kartice s strani tožnice na način, da je prisotnost tožnice lažno registrirala sodelavka B.B. istočasno, ko je registrirala svoj prihod na delo oziroma odhod z dela, čeprav tožnice na delu ni bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 16. 10. 2013, pač pa je trajalo do 2. 11. 2013. Tožnici se za obdobje od 16. 10. 2013 do 2. 11. 2013 priznajo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni za obdobje od 16. 10. 2013 do 2. 11. 2013 obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2010 z aneksi, od posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za neto plačo preteklega meseca (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek: - za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2010 s pripadajočimi aneksi, izdana tožeči stranki, s strani tožene stranke, dne 27. 9. 2013 nezakonita in za njeno razveljavitev, - za ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki traja tudi od 2. 11. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje, - za priznanje tožeči stranki vseh pravic iz dela, vključno z delovno dobo, za obdobje od 2. 11. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje, - da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki za vsak mesec v obdobju od 2. 11. 2013 do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2010 s pripadajočimi aneksi, od posameznih bruto zneskov predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, - da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati denarno povračilo v znesku 14.000,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, - da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožnici 155,55 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku tožnice oziroma podredno, da razveljavi izpodbijani del sodbe in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pod točko 12 pravilno navaja, da je tožena stranka nepravilno vročala tožnici izredno odpoved, nato pa napravi zmotne zaključke. Zaradi nepravilne vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, je namreč nezakonita tudi podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru tožena stranka ni vročala izredne odpovedi priporočeno s povratnico v skladu z določilom drugega in četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, temveč je izredno odpoved vročala po pooblaščenem vročevalcu A. d.o.o., kar je v nasprotju z določili ZDR-1. Navaja, da je zmotno naziranje sodišča prve stopnje, da je bil zahtevek na uveljavitev transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, uveljavljen prepozno in sicer ne šele v vlogi z dne 28. 5. 2014, temveč že na prvem naroku 16. 5. 2014. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker naj bi tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko naj ne bi v obdobju najmanj zadnjih šestih mesecev prihajala na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa naj ne bi obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti, pri tem pa naj bi svojo prisotnost z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko delavke B.B. lažno prikazovala, s čimer naj bi delodajalca spravila v zmoto ter s tem zapeljala, da ji je ta v škodo svojega premoženja obračunal in izplačeval plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega ni bila upravičena. Za del dejanskih navedb v odpovedi, da o razlogih za svojo odsotnost tožnica naj ne bi obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti, je že sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podan oziroma izkazan. Zmotno pa je menilo, da je tožena stranka v postopku uspela izkazati, da je tožnica v obravnavanem obdobju naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer, da v obdobju zadnjih šest mesecev ob delavnikih ni vsakodnevno prihajala na delo. Takšni zaključki sodišča prve stopnje ne potrjujejo v odpovedi navedenega dejanskega razloga za odpoved, saj se v odpovedi zatrjuje, da tožnica v zadnjih šestih mesecih sploh ni prišla na delo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpostavlja, da je iz priloženih potrdil o odobritvi in prijavi dopusta razvidno, da je v tem obdobju tožnica koristila redni letni dopust, kar je tudi razvidno iz obračunov plač za maj, junij, julij in avgust 2013. Za zadevo je bistveno, ali je tožnica opravila delo, za katero je prejela plačo ter bila posledično upravičena do prehrane in povračila stroškov za prihod na delo, ne pa ali se je pravilno ali nepravilno evidentirala z registrirno uro, saj to ni bil očitek v izredni odpovedi. Bistven očitek tožene stranke je bil, da je izplačevala plačilo za delo, tožnica pa za to ni bila upravičena, ker zadnjih šest mesecev sploh ne bi prihajala na delo. Da sodišče ne more ugotavljati druge domnevne kršitve oziroma odpovedne razloge, na katere se ni skliceval delodajalec, pa je tudi jasno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje celo navaja (27. točka), da sploh ni ugotavljalo ali in koliko dela je opravila tožnica za toženo stranko, za kar ni razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je zoper tožnico vložila nasprotno tožbo na povračilo izplačanega v spornem obdobju. V kolikor je tožnica delo opravila, neupravičenih izplačil tožnici ne more biti. Tudi način vodenja prisotnosti pri toženi stranki in v oddelku ... je ustaljena več letna praksa, ki velja še sedaj.

V dokaznem postopku se je ne le z izpovedbami prič B.B., C.C. in tožnice, temveč tudi na naroku dne 21. 11. 2014 zaslišanih prič izkazalo, da je tožnica delo opravila, da se je delo v spornem obdobju začelo na domu dr. B.B. ter nato nadaljevalo pri toženi stranki in na različnih lokacijah in da so videle tožnico prihajati na delo k toženi stranki. Tožnica je delala raziskovalno - na projektu D. in Programu E., pomagala pri člankih in prispevkih za konference, delala naročena administrativna dela, pomagala pri selitvah v laboratoriju in pri nabavi opreme za pisarne, skrbela za goste, sodelovala na konferenci F. 7. 3. 2012 ter opravljala študijske obveznosti. Delo je potekalo na različnih lokacijah, v registrirni uri so zavedeni kot poslovni izhodi. Glede na zmotne navedbe sodišča prve stopnje, da magistrski študij tožnice ni bil del delovnih obvez tožnice, ker ni imela sklenjene pogodbe o izobraževanju, izpostavlja, da so bila predavanja vezana na magistrski študij v letu 2010 in 2011, pri čemer je bilo teh odsotnosti manj kot njenih nadur.

Tožnica je večkrat delala tudi pozno zvečer ali v noč, saj je lahko delala od doma, ko je sodelovala s prof. dr. G.G. je morala podaljšati urnik v poznejše ure, ko so bile delovne ure v Ameriki. Da je tožnica prihajala na delo potrjuje tudi pisna izjava dr. G.G. dne 26. 3. 2014. Iz njene izjave izhaja, da je večino časa v času študije preživela v sobi ..., ki se nahaja na podstrešju Inštituta. Prostor je uporabljala skupaj z C.C. in tožnico. Tožnica je priložila overjen prevod prispevka z naslovom H., njen prispevek k delu, ki temelji na obsežni raziskavi oziroma študiji je bil bistven in je tožnica na tem projektu delala prostovoljno in brez plačila še potem, ko ni bila več zaposlena pri toženi stranki. Naloge, ki jih je v zvezi s tem delom opravila so bile del delovnih obvez tožnice pri toženi stranki, z navedenim projektom je bil seznanjen tudi direktor tožene stranke, ki je tudi dovoljeval projekt kot projekt tožene stranke oziroma kot del delovnih obvez pri toženi stranki. Zlorabe ni moglo biti, ker je tožnica prihajala na delo in svoje delo opravila. Vse zaslišane priče na naroku 21. 11. 2014 so izpovedale, da poznajo tožnico, da so jo videle prihajati na delo in da vedo, kaj je delala.

Navaja, da sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve zmotno zaključuje, da naj bi tožnica toženo stranko oškodovala vsaj z izplačilom dela potnih stroškov za marec, maj in junij 2013, ko naj bi ji tožena stranka izplačala stroške prevoza na delo in z dela v višini celotne cene mesečne karte. Iz potrdil o prijavi in odobritvi dopusta in iz obračunov plač za maj in junij 2013 izhaja, da je tožnica koristila dopust z odobritvijo delodajalca. V kolikor je delodajalec tožnici plačal celotno mesečno karto in to kljub temu, da je tožnica v tem času koristila dopust, ne more biti odgovornost na strani tožnice. Tudi samo ta očitek ne more biti resen in utemeljen razlog za izredno odpoved.

Glede uporabe registrirne ure oziroma pravilnega oz. nepravilnega registriranja tožnica navaja, da je bilo stanje v zvezi z registrirno uro pri toženi stranki do 24. 7. 2013 v celoti neurejeno ter registrirna ura sama po sebi ni imela nobenih učinkov na način obračunavanja plač, potnih stroškov ter stroškov prehrane med delom. Iz vsebine razprave na kolegiju tožene stranke z dne 29. 9. 2008 izhaja, da je bila registrirna ura kvečjemu podlaga za izplačilo morebitnih nadur, ne pa plače, potnih stroškov ter regresa za prehrano, ter da je bil namen registrirne ure spremljanje prisotnosti zaradi osnovnega zagotavljanja varnosti pri toženi stranki. Vse do dopisa komisije I. poleti 2013 je bila običajna praksa pri toženi stranki takšna, da se je delo moralo opraviti, ne glede na kraj opravljanja dela. Pri toženi stranki je bila, ne glede na določila v pogodbi o zaposlitvi ustaljena praksa, da se delo opravlja tudi na domu ter na drugih fakultetah (pri tem pa zaposleni niso posebej registrirali izhoda in ponovnega vhoda). B.B. kot vodja Laboratorija je imela pristojnosti za razporejanje sodelavcev laboratorija in da odobrava odsotnosti zaposlenih. Kot vodja je napisala t.i. beli listek za zaposlenega in odobrila delavcu delo na domu za en dan ali pa za določeno obdobje. Takšna odsotnost je bila vedno sprejeta s strani tožene stranke (ne B.B., ne tožnice do podaje izredne odpovedi ni nihče na to opozoril) in za zaposlenega se je štelo, kot da je prisoten na delu pri toženi stranki ter je prejel plačo, potne stroške, ..., kot da bi bil prisoten na delovnem mestu. Kot vodja je B.B. lahko odobrila tudi druge opravičene odsotnosti od dela (redni letni dopust in dopust - koriščenje ur), v kolikor je imel zaposleni viška registriranih ur. V tem primeru so se za te dneve odšteli potni stroški in nadomestilo za prehrano. Večina sodelavcev pri toženi stranki je zaradi slabih delovnih pogojev, delo opravljala izven prostorov tožene stranke, praksa pa je bila, da se nihče ne registrira, ko kam gre in ko se vrne. Glede na naravo dela, se delo opravlja tudi preko rednega delovnega časa in se za to ne dobi nobene denarne odmene oz. se tako dela ne glede na registrirno uro. Tudi narava dela tožnice ni zahtevala stalne fizične prisotnosti na delovnem mestu pri toženi stranki. Sicer pa je tožnica delala direktno po navodilih nadrejene vodje B.B., ki je bila vedno seznanjena, kje tožnica opravlja svoje delo. Ta navodila niso bila protipravna, kar skuša prikazati sodišče prve stopnje, sklicujoč se na določilo drugega odstavka 34. člena ZDR-1, saj je bila praksa pri toženi stranki, da se je delalo tudi izven prostorov tožene stranke in po navodilih nadrejene.

Pri toženi stranki je bilo tudi veliko zaposlenih, ki se sploh niso registrirali z magnetno kartico, med njimi tudi direktor tožene stranke.

Tudi ne vzdržijo očitki sodišča, da naj bi prihode in odhode tožnice (in C.C.) z zlorabo kartice za registracijo delovnega časa, registrirala B.B., ki sigurno ni mogla registrirati njunih kartic, ko ni bila prisotna zaradi službenih poti.

V zvezi s poročanjem agenciji J. o opravljenih urah, časovnicah in projektu K. je potrebno poudariti, da niso v nobeni neposredni povezavi s poročanjem na agenciji J.. Tožena stranka poroča na agencijo J. samo toliko ur, kolikor jih je odobrenih za financiranje in na zato posebej predpisanih obrazcih. Uporaba registrirne ure nikoli ni bila in tudi sedaj ni potrebna za ustrezno poročanje o izvedenih raziskovalnih urah na agenciji J.. Priča L.L. je izpovedala, da pri toženi stranki nikoli ni osebno uredilo časovnic kakšnih 20 ljudi. Sodišče prve stopnje pa izpostavlja samo tožnico. To pa ureja služba za plan in analize. Vodja ... B.B. je vsem zaposlenim v laboratoriju povedala, da ona naredi plan razporeditve ur za vse in pred potrjevanjem časovnic le te pregleda in odobri, zato osebno potrjevanje časovnic s strani zaposlenih v ... ni bilo obvezno, ker to avtomatsko naredi služba za plan in analize. Brez soglasja vodje si zaposleni ni mogel sam poljubno razporejati ur.

M.M. je izpovedal, da je tožnica (pravilno vodja) vsem enako odobravala odsotnost, predvsem bele listke - delo na domu. Enako je izpovedala priča N.N..

Glede izpovedi priče vratarja O.O. ne gre za nepristransko pričo, kot to zaključi sodišče prve stopnje. Priča svoje delo ves čas opravlja pri toženi stranki ter ima interes pričati v njeno korist. Sodišče prve stopnje bi moralo preizkusiti ali izpovedba priče vzdrži logično in izkustveno presojo. Na delo k toženi stranki prihaja in odhaja vsak dan preko 300 zaposlenih, zato je v celoti neverjetno, da bi si priča lahko zapomnila, natanko za vsak dan (kar je trdil v svoji izpovedi), ali je tožnica prišla na delo in če je prišla oz. ni prišla z B.B.. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnice, da je začela delo opravljati že na domu B.B. oziroma da je na Inštitut prihajala skupaj z B.B. in C.C..

Tožnica še izpostavlja, da je na začetku zaposlitve prihajala najprej sama direktno na inštitut, kasneje pa je to uro 7.30 še vedno zavedla, ker je od tedaj delala na domu B.B.. Navedbe sodišča v zvezi s „fiksno 8 ur“ tožnica pojasnjuje, da ji ni nihče povedal, da navedeno napišejo samo v kadrovski službi takrat, ko zaposleni s soglasjem vodje oddelka odide na seminar v Sloveniji ali če pozabi kartico in dela 8 ur.

Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker je zmotno ugotovilo, da ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice še odgovarja:

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. V skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 23/2013) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

8. Tožena stranka je tožnici dne 27. 9. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 12. 2013 na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec v organizacijski enoti ... laboratorij P.. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožnici, da naj bi naklepoma, najmanj pa iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je v obdobju najmanj zadnjih šestih mesecev ni prihajala na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti, pri tem pa je svojo prisotnost z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko B.B. lažno prikazovala, s čimer je delodajalca spravila v zmoto in ga zapeljala, da ji je v škodo svojega premoženja obračunaval in izplačeval plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega ni bila upravičena. Opisano ravnanje predstavlja kršitev pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34., 36. in 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 23/2013 in naslednji), hkrati tudi naklepno oziroma najmanj iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank, je prišlo do porušenega zaupanja med strankama, zaradi česar ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem tožnice.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR-1, da je bila odpoved pravočasna in da tožena stranka tožnici ni kršila pravice do zagovora.

10. Po določbi 88. člena ZDR-1 se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča: - praviloma osebno v prostorih delodajalca, - s priporočeno pošiljko s povratnico, - z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu (drugi odstavek 88. člena ZDR-1). Odpoved pogodbe o zaposlitvi se delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov, delodajalcu pa na naslov sedeža delodajalca, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve (četrti odstavek 88. člena ZDR-1).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da način vročanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer ni bil pravilen, vendar pa je tožnica odpoved prejela in z dnem prejema je odpoved tudi začela učinkovati. Sodišče prve stopnje pa je tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami do dneva vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je zaradi nepravilne vročitve nezakonita tudi sama izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

11. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejstev, ki so bila pomembna za odločitev, je ravnalo skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem katera dejstva so dokazana odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da je tožnica v obravnavanem obdobju (od 27. 3. 2013 do 20. 9. 2013) naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer da v obdobju zadnjih šestih mesecev ob delavnikih ni vsakodnevno prihajala na delo, pri tem pa je svojo prisotnost z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko B.B. lažno prikazovala, s čimer je toženo stranko spravila v zmoto in jo zapeljala, da ji je v škodo svojega premoženja obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo pa je, da tožena stranka ni izkazala obstoja odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sledilo je izpovedi tožnici nadrejene delavke B.B., da je ves čas vedela, kje se tožnica nahaja in kaj dela, ko ni bila prisotna pri toženi stranki. Izpolnjen je bil tudi nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ker je bilo zaupanje v tožnico porušeno do te mere, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je za zadevo bistveno, ali je tožnica opravila delo, za katerega je prejela plačilo, ne pa ali se je pravilno ali nepravilno evidentirala z registrirno uro. Tožnica se sklicuje na nadrejeno delavko B.B. in sicer, da je ravnala v skladu z njenimi navodili. Tožena stranka je dokazala, da je B.B. registrirala tako sebe kot tudi sina C.C. in tožnico. Tudi priča O.O., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nepristransko pričo, je izpovedala, da je tožnico le redko videla prihajati na delo, sploh pa ne z B.B., ki je sama prihajala na delo. Po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno ali je tožnica delo, za katerega je prejela plačilo opravila ali ne, bistveno je, da gre za zlorabo registrirne kartice na način, da je prisotnost tožnice lažno registrirala B.B. istočasno, ko je registrirala svoj prihod oziroma odhod na delo, čeprav tožnice na delu ni bilo. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem sporu ni pomembno koliko dela in kje naj bi ga tožnica opravila, saj to ni bil del očitane kršitve. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica neutemeljeno zatrjuje, da je bil del njenih delovnih obveznosti magistrski študij na Fakulteti R., študij namreč ni bil del obveznosti tožnice, saj je imela sklenjeno pogodbo za delovno mesto samostojni strokovni delavec, ne pa na delovnem mestu mladi raziskovalec, kjer je bilo obvezno opravljanje študijskih obveznosti del delovnih nalog.

13. V skladu s pogodbo o zaposlitvi (2. člen) je kraj opravljanja dela tožnice sedež tožene stranke v organizacijski enoti ... laboratorij P.. 6. člen Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke določa pristojnosti vodje laboratorija, poleg pristojnosti, določene v sklepu o imenovanju, tudi pristojnost, da odobrava odsotnosti zaposlenih. Tako je vodja laboratorija ... B.B. imela pristojnost, da zaposlenim v laboratoriju odobrava odsotnost, ni pa imela pristojnosti oziroma pooblastila, da svojim podrejenim delavcem odredi delo doma. To pristojnost je imel le direktor tožene stranke. Da za odobritev za delo doma ni bila pristojna in da je to vedela, izhaja tudi iz ravnanja B.B., ki je v avgustu 2013 predlagala za sina C.C., da se mu odobri delo na domu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, da ne drži, da je bila pri toženi stranki ustaljena praksa, da se delo opravlja na domu ter na drugih fakultetah, temelji tudi na izpovedih prič, ki so izpovedale, da so doma delale le izjemoma, nihče zanje tudi ni registriral prisotnosti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za ustaljeno prakso pri toženi stranki. Pritožbene navedbe, da B.B. ni mogla registrirati prihoda in odhoda tožnice v določenih obdobjih, ko je bila službeno odsotna, držijo. Iz vpogleda v evidenco prisotnosti B.B. in tožnice pa izhaja, da je v času, ko je bila B.B. odsotna, tožnica koristila proste ure (po odobritvi B.B.), kot npr. v obdobju od 3. 4. 2013 do 22. 4. 2013, od 2. 9. 2013 do 16. 9. 2013, kar dodatno dokazuje, da je njeno prisotnost na delu registrirala prav B.B..

14. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da registrirna ura ni imela nobenega pomena, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da podatki o evidentiranju prisotnosti predstavljajo osnovo za obračun plače ter za finančno poročanje o izvedbi projekta. Vsak zaposleni pri toženi stranki mora svoje delovne ure razporediti glede na projekte in programe, na katerih dela, pri čemer osnovo predstavljajo ravno ure, ki se registrirajo z registrirno uro in se beležijo v sistem S.. Tožnica je bila seznanjena s sistemom in se je zavedala, da mora biti njena prisotnost registrirana, zato je tudi bila njena prisotnost ves čas registrirana, vendar s strani sistema S..

15. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je uveljavljala transformacijo sklenjene pogodbe za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica uveljavljala zahtevek po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje vprašanje transformacije pogodbe o zaposlitvi reševalo kot predhodno vprašanje v konkretni zadevi.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tožbeni zahtevek na plačilo nepremoženjske škode, ker ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, tj. nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Dolžnost pritožbenega sodišča je, da se opredeli le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvene.

18. Ker niso utemeljeni s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti tisti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).