Jedro

Sporno zemljišče je kot stavbno opredelil šele Odlok o občinskem prostorskem načrtu, ki je stopil v veljavo v času, ki ga ne zajemajo časovne meje pravnomočnosti prejšnje sodbe. Gre torej za dejstvo, ki ga tožnik v prejšnji pravdi ni več mogel uveljavljati. V takšnem primeru lahko tožnik kljub pravnomočni sodbi vloži novo tožbo z enakim zahtevkom, vendar le, če je novo dejstvo, na katerega se sklicuje, tudi pravno relevantno, torej takšno, da bi, če bi obstajalo že v času prve pravde, tedaj pripeljalo do tožnikovega uspeha. Dejstvo, da zaradi spremenjene namenske rabe zemljišča ni več potrebna odobritev pravnega posla, tej zahtevi ne ustreza. Niti v tem primeru namreč tožnik s svojim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne bi mogel uspeti.

Ker do odobritve prodajne pogodbe s strani upravne enote med pravdnima strankama ni prišlo, pravni posel sploh ni nastal. Takšna neobstoječa pogodba ne more „oživeti“ za nazaj, ker je naknadno odpadla potreba po odobritvi pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo z dne 18. 6. 2010, tožnici pa naložilo, da mora toženki povrniti 2.087,40 EUR njenih pravdnih stroškov, z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zaključek sodišča prve stopnje, da sporni pravni posel zaradi neodobritve ni veljaven, je nerazumen in v sklepu ne dovolj pojasnjen, posebej še, ker sodišče hkrati ugotavlja, da sprememba namembnosti ne vpliva na vsebino pravnega razmerja med strankama. Takšna obrazložitev kaže, da pravno razmerje med strankama vendarle obstaja. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Ni res, da gre za že razsojeno stvar. Zahtevek v tej pravdi ima drugačno pravno in bistveno spremenjeno dejansko podlago kot v prejšnji pravdi. Do spremembe namembnosti zemljišča je prišlo šele 25. 12. 2009, zadnji narok v prejšnji pravdi pa je bil 7. 10. 2009. Prejšnji zahtevek je temeljil na ZKZ, sedanji pa na SPZ in OZ. Medtem se je spremenila tudi sodna praksa, zato tožnik tokrat od toženke ne zahteva več sklenitve pravnega posla, ampak samo še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sicer pa sodišče ni pojasnilo, zakaj sprememba namembnosti ni pravno pomembna. Po tožnikovi presoji je, saj je s tem odpadel odložni pogoj in razlog, zaradi katerega je bil njegov prejšnji zahtevek zavrnjen. Tožnik vztraja, da je bila pogodba sklenjena, ko je sprejel toženkino ponudbo. Do odobritve pravnega posla ni prišlo, ker toženka ni podpisala ponujene pisne pogodbe in je tako s svojim nedopustnim ravnanjem preprečila izpolnitev odložnega pogoja ter tožniku onemogočila, da bi lahko postal lastnik kupljenega zemljišča. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja njegove tožbe, ker je ocenilo, da gre za že razsojeno stvar. Takšno svojo odločitev je v zadostni meri pojasnilo. Razlogi, ki jih je o tem navedlo v izpodbijanem sklepu, niso nerazumni in tudi ne do te mere protislovni, da sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni, medtem ko kršitve iz 15. točke istega odstavka tožnik v pritožbi ni obrazložil. Za takšno kršitev bi lahko šlo, če bi sodišče v sklepu napačno povzelo vsebino izvedenih dokazov, tega pa tožnik ne zatrjuje.

6. Tožnik je, poleg zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe, od toženke že v prejšnji pravdi (P 271/2008) pri istem sodišču terjal zemljiškoknjižno dovolilo za vpis svoje lastninske pravice na kupljeni nepremičnini. Parcela št. 2062 k.o. X. je bila tedaj še njiva, torej kmetijsko zemljišče, medtem ko je zdaj stavbno zemljišče. S prostorskim aktom opredeljena namenska raba zemljišča brez dvoma predstavlja bistveno lastnost predmeta pogodbe, ki vpliva ne samo na prodajno ceno, ampak tudi na postopek prodaje. Tega za kmetijska zemljišča ureja Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki med drugim določa, da mora pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča odobriti pristojna upravna enota. Za prodajo stavbnega zemljišča takšen pogoj ni predpisan.

7. Zmotno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je v obeh pravdah podana poleg subjektivne tudi objektivna identiteta spora. Napačno pa je tudi sklepanje, da je dejstvo spremenjene namembnosti zemljišča, ki je bilo predmet prodaje, obstajalo že v prejšnji pravdi. Sporno zemljišče je namreč kot stavbno opredelil šele Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto, ki je stopil v veljavo 25. 12. 2009, torej v času, ki ga ne zajemajo časovne meje pravnomočnosti prejšnje sodbe, saj je bila glavna obravnava končana 7. 10. 2009. Gre torej za dejstvo, ki ga tožnik v prejšnji pravdi ni več mogel uveljavljati. V takšnem primeru lahko tožnik kljub pravnomočni sodbi vloži novo tožbo z enakim zahtevkom, vendar le, če je novo dejstvo, na katerega se sklicuje, tudi pravno relevantno, torej takšno, da bi, če bi obstajalo že v času prve pravde, tedaj pripeljalo do tožnikovega uspeha(1). Dejstvo, da zaradi spremenjene namenske rabe zemljišča ni več potrebna odobritev pravnega posla, tej zahtevi ne ustreza. Niti v tem primeru namreč tožnik s svojim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne bi mogel uspeti. Bistveno je pač, da je bilo zemljišče v času, ko je tožnik sprejel toženkino ponudbo za prodajo, še kmetijsko. Prodajna pogodba za kmetijsko zemljišče je sklenjena, ko prodajalec po objavi javne ponudbe za prodajo prejme izjavo kupca o sprejemu njegove ponudbe, vendar pod odložnim pogojem odobritve pogodbe s strani pristojne upravne enote. Ker do odobritve prodajne pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo, pravni posel sploh ni nastal. Takšna neobstoječa pogodba ne more „oživeti“ za nazaj, ker je naknadno odpadla potreba po odobritvi pogodbe. Dejstva, da naj bi odobritev s svojim nedopustnim ravnanjem preprečila toženka, ki je tožniku s tem onemogočila pridobitev lastninske pravice na kupljenem, tedaj še kmetijskem zemljišču, pa v tej pravdi tožnik ne more več uspešno uveljavljati.

8. Po navedenem je spremenjena namenska raba spornega zemljišča sicer novo, ne pa tudi pravnorelevantno dejstvo. Ker ne gre za že razsojeno stvar, sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči, ampak bi moralo tožnikov tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti. Čeprav je pri izdaji izpodbijanega sklepa prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi ni ugodilo, saj od spremembe prvostopenjske odločitve oziroma zavrnitve tožbenega zahtevka tožnik ne bi imel nikakršne koristi, nasprotno, neugodna meritorna odločitev namesto zavrženja tožbe bi mu lahko bila v škodo.

9. Sodišče druge stopnje je torej tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep. Na ostale pritožbene trditve ni bilo treba odgovarjati, ker za odločitev o pritožbi niso bile pomembne.

10. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP jih mora tožnik kriti sam, ker s pritožbo ni uspel. (1)Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, A. Galič, stran 168 in 169