Jedro

Dejstva, ki se zgodi po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, učinek pravnomočnosti ne zajema. V takšnem primeru tako ne gre za zadevo, o kateri bi bilo že pravnomočno razsojeno (res iudicata), ne glede nato, ali je novo dejstvo pravno pomembno ali ne. Odločitev o tem, ali je novo nastalo dejstvo pravno pomembno ali ne, namreč spada že v vsebinski preizkus utemeljenosti zahtevka.

Sodišči prve in druge stopnje imata prav, ko opozarjata, da ni mogoče zato, ker je imelo zemljišče ob sprejemu ponudbe status kmetijskega zemljišča, iz tega izvajati dejstva, da je ponudba zavezujoča, ker pa je bila namembnost naknadno spremenjena, pa šteti, da odložni pogoj odobritve ni več potreben. Poleg tega je Vrhovno sodišče že v sodbi II Ips 308/2010, s katero je odločalo o revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje v prvem postopku med pravdnima strankama opozorilo, da tožeča stranka ni predkupna upravičenka ZKZ. Obrazložilo je, da v razmerju do oseb, ki so prav tako podale izjavo o sprejemu ponudbe, vendar niso predkupni upravičenci, ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri teh osebah gre namreč za povsem nedoločen krog oseb, ponudbo, naslovljeno na nedoločeno število oseb pa OZ v tretjem odstavku 22. člena opredeljuje le kot vabilo k dajanju ponudb. To pomeni, da v primeru, ko nihče izmed predkupnih upravičencev ponudbe ne sprejme pravočasno, prodajalec lahko sklene pogodbo z enim izmed ostalih sprejemnikov ponudbe, sme pa sklenitev pogodbe tudi odkloniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je že v zadevi P 271/2008 s tožbo od sodišča zahtevala, naj toženki naloži, da mora z njo skleniti prodajno pogodbo za kmetijska zemljišča. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 10. 2009 njenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je s sodbo z dne 3. 3. 2010 odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in je zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da zahtevek za sklenitev pogodbe ni utemeljen, ker je bila pogodba za prodajo kmetijskega zemljišča sklenjena že s sprejemom ponudbe, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa ni utemeljen zato, ker pogodba s strani upravne enote še ni bila odobrena.

2. Takoj po prejemu sodbe sodišča druge stopnje je tožeča stranka dne 18. 6. 2010 zoper toženko vložila novo tožbo s popolnoma enakim zahtevkom, le da je navedla, da je bila namembnost spornega zemljišča dne 27. 5. 2010, torej po zaključku glavne obravnave v prvem pravdnem postopku, spremenjena tako, da ne gre več za kmetijsko ampak za stavbno zemljišče. Opozorila je, da gre za pomembno pravno dejstvo, ki ga v prvem postopku ni mogla uveljavljati in ga zato ne zajemajo meje pravnomočnosti prve sodbe. Po njeni oceni glede na spremembo namembnosti zemljišča odobritev upravne enote ni več potrebna.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da gre za zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. V obrazložitvi je navedlo, da je to dejstvo obstajalo že pred pravnomočnim zaključkom postopka P 271/2008, da pa za samo odločitev v zadevi tudi ni pravno relevantno. Poudarilo je, da veljavnopravno razmerje med pravdnima strankama obstoji glede nepremičnine, ki je v času sklepanja posla imela status kmetijskega zemljišča in da se tožeča stranka nedosledno in selektivno sklicuje na določila Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) kolikor ji ta koristijo v smeri, da je med njo in toženo stranko že veljavno sklenjen zavezovalni pravni posel, obenem pa se za utemeljevanje svojega zahtevka po tej tožbi od te iste določbe oddaljuje in ne sprejema nadaljnje zahteve po odobritvi pravnega posla s strani upravne enote.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Navedlo je, da je namenska raba zemljišča bistvena lastnost predmeta prodaje, saj vpliva tako na prodajno ceno kot tudi na postopek prodaje. Poudarilo je, da je res, na kar je v pritožbi opozorila tožeča stranka, da je sporno zemljišče kot stavbno opredelil Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine ..., ki je začel veljati 25. 12. 2009, da pa je bila glavna obravnava v prvi pravdi končana že pred tem dne 7. 10. 2009. Potrdilo je, da gre torej res za novo dejstvo, kar pomeni, da ne gre za že razsojeno stvar, da pa ima sodišče prve stopnje prav, ko opozarja, da to dejstvo ni pravno pomembno. Poudarilo je, da je bistveno, kakšna je bila namembnost zemljišča ob sprejemu ponudbe. Navedlo je, da je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem naknadne odobritve in ker te ni bilo, pravni posel ni nastal in takšna pogodba, čeprav je naknadno odpadla potreba po odobritvi pogodbe, ne more oživeti za nazaj. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da je sodišče prve stopnje tožbo res napačno zavrglo, saj bi zahtevek moralo zavrniti, vendar je ocenilo, da tožnik od razveljavitve ne bi imel prav nobene koristi. Sodišče druge stopnje je še dodalo, da dejstva, da naj bi odobritev s svojim nedopustnim ravnanjem preprečila toženka, v tej pravdi tožnik ne more več uspešno uveljavljati.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo. Poudarja, da odločitev sodišča druge stopnje temelji na povsem drugačni pravni podlagi kot odločitev sodišča prve stopnje in da ji je bila zaradi tega odvzeta ustavna pravica do pravnega sredstva. Navaja, da bi sodišče druge stopnje moralo najmanj ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in strankam omogočiti, da se izjasnijo o tem, zakaj je (ni) naknadna sprememba namembnosti zemljišča pravno relevantna okoliščina. Poudarja, da je napačna razlaga sodišča druge stopnje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, oziroma, da to ni relevantno. Opozarja, da je tožena stranka ravnala protipravno, saj je odrekala sklenitev pravnega posla, ki je bil po starejši praksi upravnih enot nujen pogoj za odobritev pravnega posla, ker je želela pridobiti višjo kupnino. V vmesnem času pa je prišlo do spremembe namembnosti zemljišča, s tem pa je naknadno tudi odpadla potreba po odobritvi pravnega posla. Poudarja, da v prvem postopku ni uspela, ker posel ni bil odobren, v tem postopku pa ni uspela zato, ker je naknadno, zaradi ravnanja tožene stranke, odpadla potreba po odobritvi. Zato meni, da bi moralo sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteti, da je bil pogoj izpolnjen. Tožeča stranka poudarja, da namembnost zemljišča ni bila ključna za sklenitev posla, saj zemljišča ne namerava uporabljati v kmetijske namene ampak za potrebe svoje proizvodne in storitvene dejavnosti, ki pa ne spada na področje kmetijstva. To pomeni, da je odpadla zahteva po posebnem postopku prodaje in naknadni odobritvi in je bila pogodba sklenjena že s sprejemom ponudbe.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Nova tožba je dopustna, če se vsebinsko enak tožbeni zahtevek opira na drug tožbeni temelj.(1) Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost in to je zaključek glavne obravnave. Sodišče druge stopnje ima tako prav, ko opozarja, da dejstva, ki se zgodi po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, učinek pravnomočnosti ne zajema. V takšnem primeru tako ne gre za zadevo, o kateri bi bilo že pravnomočno razsojeno (res iudicata), ne glede nato, ali je novo dejstvo pravno pomembno ali ne. Odločitev o tem, ali je novo nastalo dejstvo pravno pomembno ali ne, namreč spada že v vsebinski preizkus utemeljenosti zahtevka.(2) To pomeni, da sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrglo tožbo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP.

9. Vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da tožnici zato, ker je sodišče tožbo prve stopnje zavrglo, čeprav bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo, ni bila odvzeta pravica do izjave niti pravica do pritožbe. Tožeča stranka namreč nima prav, ko v reviziji navaja, da odločitev sodišča druge stopnje temelji na povsem drugi pravni podlagi kot odločitev sodišča prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je namreč kljub temu, da je tožbo zavrglo, to storilo potem, ko je opravilo vsebinski preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da novo dejstvo, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni pravno relevantno. To vsebinsko odločitev je tožeča stranka izpodbijala v pritožbi, sodišče druge stopnje je njene pritožbene navedbe obravnavalo in je vse njene ugovore zavrnilo. S takšno odločitvijo se strinja tudi Vrhovno sodišče. 11. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 308/2010, ko je odločalo o reviziji zoper odločitev sodišča prve stopnje v prvem postopku med pravdnima strankama, opozorilo, da ZKZ v tretjem odstavku 23. člena določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom ZKZ. Vrhovno sodišče je v tej odločbi navedlo, da je po 22. členu OZ predlog za sklenitev pogodbe lahko naslovljen na določeno osebo, in v tem primeru se šteje za ponudbo (prvi odstavek) ali pa na nedoločeno število oseb, v tem primeru pa se šteje kot vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek).

12. Vrhovno sodišče je 6.4.2012 na občni seji sprejelo načelno pravno mnenje(3), s katerim je poenotilo sodno prakso glede sodnega varstva položaja udeležencev v postopku prodaje kmetijskih zemljišč in z njim nadomestilo pravno mnenje iz leta 1984.(4) Tako v pravnem mnenju iz leta 1984 kot v načelnem pravnem mnenju iz leta 2012 je bilo zavzeto enako stališče, da ponudba po ZKZ ponudnika veže ves čas do izteka roka za sprejem ponudbe in ponudnik vezanosti na ponudbo ne more izključiti v smislu prvega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V načelnem pravnem mnenju je bilo zavzeto stališče, da ponudnik po določbah ZKZ ponudbo sicer naslovi na več oseb, da pa je to določen krog predkupnih upravičencev in da ima zato ponudba po ZKZ v razmerju do predkupnih upravičencev pravne učinke ponudbe iz prvega odstavka 22. člena OZ. V načelnem pravnem mnenju iz leta 2012 je bilo zavzeto tudi stališče, da je v skladu s prvim odstavkom 21. člena OZ pogodba že sklenjena, ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, vendar pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote.

13. Sodišči prve in druge stopnje imata prav, ko opozarjata, da ni mogoče zato, ker je imelo zemljišče ob sprejemu ponudbe status kmetijskega zemljišča, iz tega izvajati dejstva, da je ponudba zavezujoča, ker pa je bila namembnost naknadno spremenjena, pa šteti, da odložni pogoj odobritve ni več potreben. Poleg tega je Vrhovno sodišče že v sodbi II Ips 308/2010, s katero je odločalo o revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje v prvem postopku med pravdnima strankama opozorilo, da tožeča stranka ni predkupna upravičenka ZKZ. Obrazložilo je, da v razmerju do oseb, ki so prav tako podale izjavo o sprejemu ponudbe, vendar niso predkupni upravičenci, ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri teh osebah gre namreč za povsem nedoločen krog oseb, ponudbo, naslovljeno na nedoločeno število oseb pa OZ v tretjem odstavku 22. člena opredeljuje le kot vabilo k dajanju ponudb. To pomeni, da v primeru, ko nihče izmed predkupnih upravičencev ponudbe ne sprejme pravočasno, prodajalec lahko sklene pogodbo z enim izmed ostalih sprejemnikov ponudbe, sme pa sklenitev pogodbe tudi odkloniti. Tudi iz tega razloga je novo dejstvo spremembe namembnosti zemljišča, pravno nepomembno, zahtevek pa neutemeljen.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): D. Wedam Lukič, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, III. knjiga, UL RS in GV, Ljubljana 2009, str. 162. Op. št. (2): A. Galič, V. L. Ude in ostali, op. cit., str. 169, glej tudi opombo 541. Op. št. (3): Pravna mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I/2012, str. 17. Op. št. (4): Poročilo o sodni praksi VS SRS, št.1/1984, str. 24.