Jedro

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je obtoženi skušal konoplje le znebiti in ne prodati, zaradi česar mu ni moč očitati naklepne prodaje mamil oziroma ni moč govoriti o direktnem naklepu prodaje mamil, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je obtoženčev motiv za obstoj predmetnega kaznivega dejanja irelevanten, sicer pa se predmetno kaznivo dejanje lahko stori tako z direktnim, kakor tudi z eventualnim naklepom. Tako je tudi irelevantno, ali je obtoženec za konopljo zahteval denar ali ne, dejstvo je, da je denar za mamilo prejel, s čemer je nedvomno izkazal namen prodaje mamil, torej je obtoženčev naklep podan. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je pri očitanem kaznivem dejanju po 1. odstavku 196. člena KZ predvidena tudi splošna oblika neupravičenega dajanja mamil v promet (ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila), kar storilec lahko stori s podaritvijo, menjavo mamil in podobnim.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega Z. G. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi Z. G. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 400,00 (štiristo) EUR-ov odmerjeno povprečnino v 15 (petnajstih) dneh od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega Z. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je ob uporabi omilitvenih določil določilo kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo enega leta. Obtoženega G. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Z isto sodbo je obtoženega B. B. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s členom 14. KZ oprostilo obtožbe v smeri kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ. Po določilu 498. člena ZKP je odvzelo zasežena mamila. Skladno z določilom 1. odstavka 96. člena ZKP stroški oprostilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženega B. in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega G. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe.

Višja državna tožilka M. K. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila seznanjena obtoženec in njegov zagovornik, ki je na predlog odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi G. za konopljo, ki jo je izročil obtoženemu B., od slednjega prejel 2.000,00 SIT. Le-to namreč izhaja iz zagovora obtoženega B., posredno potrjenega s skladnima izpovedbama prič B. in S., ki sta obtoženemu B. izročili vsaka po 1.000,00 SIT za konopljo, ki sta jo hoteli poskusiti ter dejstva, da je sam obtoženi G. povedal, da je imel v tistem času finančne težave. Navedeno pa kljub zanikanju obtoženega G. in pomanjkanju materialnih dokazov, ki jih pogreša zagovornik, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja zadostno podlago za zanesljiv zaključek, da je torej obtoženi G. od obtoženega B. za konopljo prejel 2.000,00 SIT, kar nadalje pomeni, da je nedvomno prišlo do prodaje mamil. Glede na navedeno je povsem neupoštevna pritožbena navedba, da dejstvo, da sta dekleti B. in S. obtoženemu B. izročili po 1.000,00 SIT na povsem drugem kraju in v drugem času, ne vedoč, kje je bilo mamilo nabavljeno, ne izkazuje plačila obtoženemu G., saj celo obtoženi B. tedaj ni vedel, da bo G. srečal in prav pri njem kupil mamilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je obtoženi skušal konoplje le znebiti in ne prodati, zaradi česar mu ni moč očitati naklepne prodaje mamil oziroma ni moč govoriti o direktnem naklepu prodaje mamil, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je obtoženčev motiv za obstoj predmetnega kaznivega dejanja irelevanten, sicer pa se predmetno kaznivo dejanje lahko stori tako z direktnim, kakor tudi z eventualnim naklepom. Tako je tudi irelevantno, ali je obtoženec za konopljo zahteval denar ali ne, dejstvo je, da je denar za mamilo prejel, s čemer je nedvomno izkazal namen prodaje mamil, torej je obtoženčev naklep podan. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je pri očitanem kaznivem dejanju po 1. odstavku 196. člena KZ predvidena tudi splošna oblika neupravičenega dajanja mamil v promet (ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila), kar storilec lahko stori s podaritvijo, menjavo mamil in podobnim.

Glede očitkov pritožbe, ki zadevajo odločbo o kazenski sankciji, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo povsem primerno in pravično kazensko sankcijo. Neutemeljeno je namreč stališče zagovornika, da je v obravnavani zadevi podana podlaga za uporabo instituta iz 14. člena KZ. Za dejanje majhnega pomena je potrebna ugotovitev sodišča, da je nevarnost dejanja neznatna, zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Opisani institut je torej mogoče uporabiti, če sodišče ugotovi, da je nevarnost dejanja neznatna (objektivni kriterij) in da na majhen pomen dejanja kažeta nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti in njegove osebne okoliščine (subjektivni kriterij). Res je, da je šlo za majhno količino in to "manj nevarnega" mamila, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno krivdno obliko ter osebne okoliščine obtoženega ni podan subjektivni kriterij za uporabo instituta iz 14. člena KZ. Dejstvo je namreč, da je obtoženi obravnavano dejanje storil le tri tedne po tem, ko je prišel iz pripora, v katerem je bil zaradi utemeljenega suma, da je storil istovrstno kaznivo dejanje in je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja kasneje tudi pravnomočno obsojen na šest mesecev zapora. Druge okoliščine, kot so odmaknjenost od dogodka, obtoženčeva nekaznovanost v času storitve kaznivega dejanja, da je zaposlen in skrbi za majhnega otroka, ter njegove tedanje socialne in družinske razmere, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot olajševalne okoliščine pri odmeri kazni ter je ravno zato obtožencu izreklo pogojno obsodbo ter uporabilo omilitvena določila.

Na podlagi vse navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob tem, da v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP).

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec dolžan plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je višino povprečnine odmerilo glede na zapletenost pritožbenega postopka in obtoženčeve premoženjske razmere. Pripomniti pa je, da v kolikor obtoženec povprečnine ne bo plačal v 15 dneh od prejema te sodbe, bodo po preteku tega roka pričele teči zakonske zamudne obresti.