Jedro

Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave.

Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-3/2015/15 (1312-15) z dne 22. 6. 2015. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku (po sodbi Upravnega sodišča I U 224/2015 z dne 18. 2. 2015) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ pri izdaji odločbe v ponovljenem postopku upošteval pravno mnenje Upravnega sodišča iz sodbe I U 224/2015, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 224/2015-11 (pravilno I Up 68/2015) z dne 22. 4. 2015 in njuna stališča, ki se tičejo postopka. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je upravni organ dopolnil postopek in s tožnikom opravil razgovor oziroma zaslišanje v navzočnosti njegove pooblaščenke in tolmača, ter na podlagi celostne analize pravilno ugotovil, da niso podani pogoji za priznanje mednarodne zaščite ne v obliki statusa begunca ne statusa subsidiarne zaščite. Tožnik namreč v postopku niti ni navajal, da bi v izvorni državi imel kakršnekoli težave zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja, niti ni navajal, da mu ne bi bila na voljo dejanska in začasna zaščita pred preganjanjem ali resno škodo s strani subjektov zaščite iz prve in druge alineje prvega odstavka 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), poleg tega je bila zaradi nekonsistentnosti tožnikovih izjav ugotovljena tudi njegova splošna neverodostojnost. Sodišče ocenjuje, da so razlogi upravnega organa logični, prepričljivi in preverljivi, zato je kot neutemeljen zavrnilo posplošen in nekonkretiziran tožbeni ugovor o nepravilnosti in neutemeljenosti te ugotovitve.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da se večina kontradiktornosti, na katere se sklicuje toženka, nanaša na dejstva, ki za odločitev niso bistvena, ker niso v zvezi s preganjanjem. Šlo naj bi za manjša odstopanja v njegovih izjavah, s katerimi bi ga morala toženka soočiti in mu dati možnost, da jih pojasni. Tožena stranka naj posameznih izjav ne bi ocenjevala, do pojasnil tožnika, zakaj je prišlo do manjših protislovij, pa naj se ne bi opredelila. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da ni pojasnil, zakaj ni mogel predložiti dokazov v zvezi s svojim članstvom v politični stranki DNZ in zdravniške dokumentacije. Navaja, da je v postopku pred izdajo odločbe pojasnil, da do listinskih dokazov ne more priti, ker ne želi ogrožati niti mame niti sestre, kar je po njegovem mnenju utemeljen razlog. Navaja še, da ima zaradi preteklih dogodkov hude psihične težave, kar naj bi bilo razvidno tudi iz izvida z dne 18. 5. 2016, ki ga prilaga. Vsebina tega izvida naj bi potrjevala, da je bil v preteklosti žrtev nasilja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da so pritožbene navedbe splošne in nekonkretizirane, vključno z navedbo, da je vložena iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje presojalo z vidika očitkov, ki jih je bilo mogoče iz pritožbe razbrati in ki so z vidika ZUS-1 upoštevani za pritožbeno presojo (75. člen ZUS-1).

7. ZMZ, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane določbe, je v drugem odstavku 2. člena določal, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države.

8. Razlog za podelitev statusa begunca je torej prosilčev utemeljen strah pred preganjanjem zaradi naštetih razlogov. Vendar se mednarodna zaščita ne nudi zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki jih prosilec dojema kot preganjanje, saj morajo ta dejanja doseči stopnjo intenzivnosti, ki je določena v prvem odstavku 26. člena ZMZ, pod nadaljnjim pogojem, da mu izvorna država (subjekti zaščite iz prvega odstavka 25. člena ZMZ) pri tem ne more zagotoviti varstva, ki je opredeljeno v drugem odstavku 25. člena ZMZ.

9. Pritožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države navajal probleme z mafijo, ki naj bi mu grozila s smrtjo, ko jih je prijela policija zaradi trgovanja z drogo, in zaradi groženj soseda, povezanih s političnim prepričanjem pritožnikovega očeta, pritožnik pa naj bi se v isto politično stranko včlanil leta 1997 ali 1998. 10. Glede zatrjevanega preganjanja z vidika presoje pogojev za priznanje statusa begunca se je sodišče prve stopnje strinjalo s toženko, da pritožnik ni navajal, da bi v izvorni državi imel kakršnekoli težave zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja, saj ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah v BiH, ki bi bila lahko možen vzrok za njegov strah pred preganjanjem. Zgolj neizkazano članstvo v politični stranki pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izkazuje nasprotovanja politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Pritožnik se je sicer skliceval tudi na več težav oziroma dogodkov, ki naj bi se zgodili pred 15 leti, za katere pa je že upravni organ ocenil, da zaradi časovne odmaknjenosti nimajo več vpliva in jih ni mogoče šteti za resno ogroženost pritožnika, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da se je pritožnik kasneje večkrat vračal nazaj v BiH in da se v Republiki Sloveniji nahaja že od leta 2013, namero, da zaprosi za mednarodno zaščito pa je izrazil šele 14. 1. 2015 (prošnjo je vložil dan kasneje).

11. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s toženko tudi glede ugotovitve, da niso izpolnjeni niti pogoji iz 28. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne zaščite iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, čemur pritožnik v pritožbi niti ne ugovarja.

12. Glede na navedeno in ob siceršnji ugotovitvi pritožnikove splošne neverodostojnosti in ker pritožnik ni niti zatrjeval, da mu zaščita (kot jo opredeljuje drugi odstavek 25. člena ZMZ) pred preganjanjem ali resno škodo ne bi bila na voljo, se tudi Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

13. Pritožnik sicer v pritožbi trdi, da se večina kontradiktornosti njegovih izjav nanaša na dejstva, ki za odločitev niso bistvena, vendar ne navaja, katere izmed številnih nekonsistentnosti v njegovih izjavah naj za odločitev ne bi bile bistvene, ker da niso v zvezi s preganjanjem. Prav tako ne navaja glede katerih nekonsistentnosti naj mu tožena stranka ne bi dala možnosti izjave in glede katerih tožnikovih pojasnil, zakaj je do nekonsistentnosti prišlo, se tožena stranka ni opredelila.

14. Z vidika pritožbenega razloga zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) pa so ti očitki po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je bil postopek, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt, pravilen in zakonit, ter da je upravni organ to odločitev tudi ustrezno obrazložil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navaja, da so bila pritožniku v ponovljenem postopku predočena razhajanja in protislovja v njegovih izjavah ob osebni vložitvi prošnje in pozneje ob osebnem razgovoru, ki pa jih tudi po presoji sodišča prve stopnje, ni ustrezno pojasnil, kar izhaja tudi iz 13., 14., 15. in 16. strani obrazložitve izpodbijane določbe. Po navedenem ne držita niti pritožnikovi trditvi, da je sodišče trditvi toženke o neskladnosti in kontradiktornosti pritožnikovih izjav zgolj pritrdilo ne da bi se opredelilo do njegovih pojasnil, niti očitek, da je bil v postopku prikrajšan za pravico do izjave. Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav, pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave. Poleg tega so glede očitka o kršitvi pravice do izjave pritožbene navedbe same s seboj v nasprotju, saj pritožnik toženki očita, da mu ni dala možnosti, da pojasni ugotovljena neskladja, hkrati pa trdi, da se toženka ni opredelila do njegovih pojasnil, zakaj je do neskladij prišlo.

15. Neutemeljen je prav tako nekonkretiziran očitek, da odločitev upravnega organa temelji na kontradiktornosti pritožnikovih izjav, ki za odločitev niso bistvena, ker da niso v zvezi s preganjanjem. Kolikor pritožnik s temi navedbami utemeljuje pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (prav tako iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v času izdaje odločbe veljavni ZMZ v tretjem odstavku 21. člena določal, da mora pristojni organ, kadar prosilec ne more predložiti dokazov, upoštevati tam navedene pogoje, med katerimi je v tretji alineji pogoj, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom, v zadnji alineji pa je bila kot pogoj določena tudi prosilčeva splošna verodostojnost (1). Če torej prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda le svojo izjavo, mora izkazati tako skladnost izjav, ki se nanašajo na zatrjevano preganjanje kot tudi splošno verodostojnost, ki pa se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.

16. To pomeni, da je ugotovitev tožnikove splošne neverodostojnosti lahko podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tako je bila v obravnavanem primeru s presojo (ne)verodostojnosti pritožnikovih izjav opravljena tudi presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je pritožnik utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.

17. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ocena pritožnikove splošne neverodostojnosti temelji na številnih neskladjih med pritožnikovimi izjavami (glede materinega priimka in stikov z njo, glede načina in vsebine navajanja razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, glede vračanja v hišo v času bivanja v BiH, glede opisa dogodkov, na katere se je skliceval v postopku), med katerimi so nenazadnje tudi nekonsistentnosti glede razlogov za zapustitev izvorne države. Ker pritožnik niti ne ugovarja ugotovljenim neskladjem njegovih izjav in ker ne navaja, katero izmed številnih neskladij naj za odločitev ne bi bilo bistveno in kako naj bi to vplivalo na drugačno oceno njegove splošne neverodostojnosti, je tudi ta pritožbeni ugovor neutemeljen.

18. Glede na to, da se v postopku prosilčeva splošna verodostojnost upošteva, kadar prosilec ne more predložiti dokazov, na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da dokazov o članstvu v politični stranki in zdravniške dokumentacije ni mogel predložiti iz utemeljenih razlogov.

19. Pritožbeno sklicevanje na izvid inštituta za psihosomatsko pomoč Kognita z dne 18. 5. 2016 o pritožnikovem zdravstvenem stanju, ki naj bi potrjevalo njegove izjave, da je bi v preteklosti žrtev nasilja, pa je nedovoljena pritožbena novota, zato je v tem pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), saj pritožnik ne pove, zakaj tega zdravstvenega stanja ni navajal že v postopku pred upravnim organom ali pred sodiščem prve stopnje.

20. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ki jo kot pogoj v zadnji alineji 21. člena določa tudi veljavni Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).