Jedro

Tožnik v postopku ni niti navajal, da bi imeli zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi, niti ni navajal, da mu ne bi bila na voljo dejanska in nezačasna zaščita pred preganjanjem ali resno škodo s strani subjektov zaščite. Razen tega pa tudi ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah v BiH in bi to njegovo obnašanje bilo možen vzrok za njegov strah. Zgolj za njegovo neizkazano članstvo v politični stranki DNZ brez posebnih funkcij pa ni mogoče trditi, da gre za izražanje takšnega mnenja, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali.

Na podlagi ugotovljenih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih ni mogoče šteti za nebistvene, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek tožene stranke o ugotovljeni splošni neverodostojnosti v tožnikovem primeru in tudi za dvom v resničnost zatrjevanih dogodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v ponovljenem postopku po tem, ko je bila njena predhodno izdana odločba št. 2142-3/2015/2 (1312-15) z dne 23. 1. 2015 (o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene), odpravljena s sodbo Upravnega sodišča št. I U 224/2015 z dne 18. 2. 2015, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 224/2015-11 z dne 22. 4. 2015. V obrazložitvi kronološko opisuje potek postopka in povzema vsebino tožnikovih izjav v njegovi lastnoročni pisni izjavi z dne 14. 1. 2015 ter ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu 15. 1. 2015 in na osebnem razgovoru 5. 6. 2015. 2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je kot razlog za zapustitev izvorne države Federacije Bosne in Hercegovine (BiH) tožnik navajal, da je izvorno državo zapustil zaradi problemov z mafijo, češ da so mu grozili s smrtjo, ko jih je prijela policija zaradi trgovanja z drogo, ter zaradi groženj soseda A.A., povezanih s političnim prepričanjem tožnikovega očeta, ki se je boril na strani stranke DNZ, v katero se je včlanil tudi sam tožnik leta 1997 ali 1998 kot navaden član brez posebnih funkcij, medtem ko je bil sosed A.A., ki se je nekoč boril na strani V. korpusa, povezan s stranko SDA, zaradi česar naj bi tožnik imel s tem sosedom probleme. Po ugotovitvi tožene stranke se tožnik ni potrudil za utemeljitev prošnje in prav tako ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov, poleg tega pa njegove izjave, s katerimi je utemeljeval preganjanje, niso skladne in verjetne, pa tudi prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni vložil, kakor hitro je bilo to mogoče, niti ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Glede na njegova opisana ravnanja in glede na to, da v tožnikovih izjavah obstajajo občutna notranja in zunanja neskladja kar zadeva razloge, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, ko jih v obrazložitvi podrobno opiše, primerja in analizira, tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni splošno verodostojen. Po presoji tožene stranke tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker zatrjevanih težav oziroma dogodka, ki se je zgodil po (različnih) navedbah tožnika v letih 1999 ali 2000 ali 2001 zaradi časovne oddaljenosti več kot 15 let, ki na sedanjost nima več vpliva, ni mogoče šteti kot razlog za resno ogroženost tožnika. Še posebej pa ne ob dejstvu, da se je po navedenem dogodku tožnik večkrat znova vračal nazaj v BiH.

3. Tudi zatrjevanih težav tožnika s sosedom A.A., ki naj bi se nekoč boril na strani V. korpusa, po oceni tožene stranke ni mogoče opredeliti kot preganjanje zaradi političnega prepričanja, prav tako kot tudi ne njegovega članstva v stranki DNZ brez opravljanja kakršnihkoli funkcij, saj tožnik ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal svoja mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah v BiH, da bi bil to možen razlog za njegov strah. Prav tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po 1. alineji 28. člena ZMZ, ker v postopku ni niti uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, zato tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 1. alineje 28. člena ZMZ. Tudi priznanja subsidiarne zaščite po 2. alineji 28. člena ZMZ tožnik ni uveljavljal, tožena stranka pa je na podlagi splošno znanih dejstev in tudi med postopkom predloženih člankov o izvorni državi ugotovila, da tam ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilca, ter na podlagi splošno znanih dejstev še ugotovila, da tudi ni pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

4. Tožnik v tožbi uvodoma izpostavlja ugotovitev tožene stranke, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, to je zaradi svojega političnega prepričanja in groženj s strani sosedov, ni predložil nobenih dokazov. Navaja, da je zaradi tega skladno s 3. odstavkom 21. člena ZMZ tožena stranka ocenila pogoje, ki so določeni, kadar prosilec ne predloži nobenih dokazov. Vendar pa tožnik nasprotuje njeni oceni, ki temelji na določilu 1. alineje 21. člena ZMZ, da se je tožnik pri podaji prošnje le delno potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. V tej zvezi ji očita, češ da ni pojasnila, na katera vprašanja naj bi se ta ocena nanašala, niti ne, na katera vprašanja tožnik ni neposredno odgovoril. Zato izpodbijani odločbi v tem delu očita odsotnost obrazložitve, ki naj bi onemogočala njen preizkus. Toženi stranki še očita, da naj bi v nadaljevanju obrazložitve izrecno navedla, da je tožnik na osebnem razgovoru dokaj obširno navedel razloge, zakaj je zapustil izvorno državo, zato kot neutemeljeno označuje njeno oceno, da se je le delno potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Nadalje kot neutemeljeno označuje oceno tožene stranke v zvezi z 2. alinejo 21. člena ZMZ glede presoje, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zaradi katerih ni mogoče predložiti dokazov, češ da je tožnik pojasnil, da ne more priti do listinskih dokazov, ker noče ogrožati niti mame niti sestre, s katerima sicer ima redke stike. Nadalje kot napačno označuje ugotovitev, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, češ da se večina kontradiktornosti, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, nanaša na dejstva, ki za odločitev niso bistvena oziroma niso v zvezi z zatrjevanim preganjanjem. Tožnik v zvezi z izpostavljeno sodno odločbo št. I Up 591/2012 z dne 10. 1. 2013 navaja, da za konkretni primer ni relevantna. Toženi stranki očita, da se je na podlagi dokazne ocene opredelila do posameznih izjav kot nekonsistentnih, protislovnih oziroma neverjetnih in neprepričljivih, ne da bi jih sploh ocenjevala. Očita ji še, da se ni opredelila do njegovih pojasnil, zakaj je prihajalo do določenih protislovij. Nadalje nasprotuje obrazložitvi tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša vprašanje, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Meni pa, da njegovega pojasnila, da tožnik ni vedel, da azil sploh obstaja, tožena stranka neprepričljivo ni štela kot utemeljen razlog za njegovo ravnanje. Tožnik pa izrecno vztraja, da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je za to možnost izvedel. Ker kot nepravilno označuje dokazno oceno tožene stranke o njegovi splošni (ne)verodostojnosti, zato kot neutemeljen označuje tudi njen zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Sodišču predlaga, da naj tožnika neposredno zasliši, da se seznani z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito in samo oceni njegovo splošno verodostojnost. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodatno izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 628/2011 z dne 9. 11. 2011, iz katere izhaja, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Poudarja, da je bila tožniku tako pri podaji prošnje, kakor tudi na osebnem razgovoru dana možnost, da še dodatno lahko pove karkoli, česar ga uradna oseba ni vprašala in meni, da je to pomembno za njegov postopek. Poudarja, da je tudi tožnikov pooblaščenec imel možnost postavljati vprašanja tožniku že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, prav tako pa tudi na osebnem razgovoru, da bi tako tožnik lahko dodano obrazložil svoje razloge, vendar pa tega ni storil. Zato kot neutemeljene označuje tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnika še dodano soočati s kontradiktornostmi in mu dati možnost, da jih pojasni, saj je bil že na osebnem razgovoru večkrat pozvan k pojasnitvi svojih kontradiktornih izjav. V zvezi s pojasnilom tožnika glede ugotovitve, da ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je imel za to možnost, tožena stranka poudarja, da tožnik nikakor ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je mogel. Pojasnilo tožnika, da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, tožena stranka smatra za povsem neprepričljivo že zaradi vseh okoliščin, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, ker je ob dolgotrajnem nezakonitem prebivanju v RS zaprosil za mednarodno zaščito šele ob prijetju s strani policije zaradi nezakonitega prebivanja v RS. Navedeno je razvidno tudi iz policijske depeše Policijske postaje (PP) Ljubljana Vič z dne 14. 1. 2015, iz katere je razvidno, da so tožnika navedenega dne prijeli ob 22.27 uri, po treh urah pa je bil inšpektor Azilnega doma že obveščen, da želi tožnik podati prošnjo za mednarodno zaščito, iz česar tožena stranka izpeljuje zaključek, da je tožnik ob prijetju s strani policije vsekakor vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, kar je tudi storil skoraj nemudoma po tem, ko je bil prijet. Navedenemu v prid govori tudi navedba samega tožnika, da če ne bi izrazil prošnje za azil, ko ga je obravnavala policija, bi ga 100% odpeljali v zapor (mišljeno v Center za tujce), s čimer tožnik ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je mogel. Navedeno je natančno obrazloženo tudi v izpodbijani odločbi na str. 16 in 17. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi meni, da tožena stranka ne more uspeti s trditvami v odgovoru na tožbo, da je imel tožnik več priložnosti, da pojasni svoje razloge za mednarodno zaščito, niti s trditvami, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, češ da je tožnik svoje ravnanje pojasnil pri podaji prošnje, na osebnem razgovoru in v tožbi, pri kateri tudi vztraja.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V skladu z 2. odstavkom 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite se ji skladno z določilom 3. odstavka 2. člena ZMZ prizna, če ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in če obenem obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

9. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito v skladu s 23. členom ZMZ uradna oseba upošteva predvsem: 1.) podatke in izjavo iz prošnje; 2.) informacije, pridobljene v osebnem razgovoru; 3.) dokaze, ki jih predloži prosilec; 4.) dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za vložitev prošnje; 5.) dokaze, ki jih je pridobil pristojni organ; 6.) uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ; 7.) dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje; 8.) splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji; 9.) specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države; 10.) dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona, ali mu je bila povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.

10. V skladu z 21. členom ZMZ mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (1. odstavek); predložiti mora tudi vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (2. odstavek). Upoštevajoč okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito pa je zakonodajalec v 3. odstavku 21. člena ZMZ uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov in gre tako za primere, ko organ odloča le na podlagi prosilčeve izjave, ki je prosilec ne more podkrepiti z nobeno dokumentacijo; v takem primeru prosilec ni razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja). Opisana zakonska ureditev ima podlago v 5. odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (Kvalifikacijska direktiva II.), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, kar je primerljivo z normativno vsebino 1. odstavka 21. člena ZMZ, in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e, slednji pa so po svoji normativni vsebini primerljivi s tistimi, ki jih je zakonodajalec opredelil v predhodno citiranem 3. odstavku 21. člena ZMZ.

11. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj je v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 224/2015 z dne 18. 2. 2015 ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev niti za priznanje statusa begunca in niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite. Sodišče je namreč pri svojem prvem odločanju v tožnikovem primeru na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) s sodbo št. I U 224/2015 ugodilo tožbi tožnika zoper predhodno zavrnilno odločbo tožene stranke, ki je bila tedaj izdana v pospešenem postopku, in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ker je presodilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila določila 54. člena v zvezi s 3., 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, navedeno sodbo pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo št. I Up 224/2015-11 z dne 22. 4. 2015. 12. Po določilih 2. alineje 1. odstavka 52. člena ZMZ v zvezi s 1. alinejo 53. člena ZMZ, na katerih temelji sedaj izpodbijana odločitev tožene stranke, pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju okoliščin in dejstev iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ki v smislu citiranih določil 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite.

13. Iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik rojen na Hrvaškem ... 2. 1982, po narodnosti je Bosanec, po veroizpovedi musliman ter državljan BiH, ki jo je legalno zapustil dne 20. 5. 2013, medtem ko je namero, da zaprosi za azil v Sloveniji izrazil šele 14. 1. 2015, ko je bil prijet zaradi nezakonitega prebivanja v Sloveniji, dne 15. 1. 2015 pa je vložil prošnjo na predpisanem obrazcu. Tožnik je še navedel, da je pripadnik Demokratske narodne zajednice (DNZ), politične stranke Fikreta Abdića, ki si je prizadevala za avtonomnost pokrajine zahodna Bosna, za to stranko pa se je do svoje smrti boril tudi njegov pokojni oče, vendar se tožnik ne zanima veliko za politiko, včlanil pa se je po nasvetu svoje matere z namenom, da bi na tej podlagi dobil kakšno finančno pomoč. Težave s sosedi so se začele v letu 1997, ko se je kot begunec vrnil iz Hrvaške v domači kraj. V letu 1998 ga je imenovani sosed z avtomobilom namerno povozil, poleg tega pa so ga namerno žalili in ga nazivali s četnikom. V gozdu je bil pretepen tako, da je utrpel več hudih poškodb in je na zdravljenju v bolnici ostal približno mesec in pol, pretepa pa ni prijavil policiji, čeprav mu je le-ta obljubila zaščito, ker se je bal, da bo izdan osebam, ki so ga preteple. Po odpustu iz bolnice se je še vračal v domačo hišo, a le za krajši čas in če ga je videl sosed, ga je poniževal. Večino časa je tožnik preživel v tujini, na Hrvaškem, v Črni Gori, Nemčiji, Italiji in Avstriji ter potoval vsepovsod, samo da bi imel mir. Na posebno vprašanje je na osebnem razgovoru še pojasnil, da je od leta 2000 do 2013 bival v BiH sešteto vse skupaj le 5 do 7 dni. Z mamo je govoril po telefonu pred približno mesecem in pol, s sestro pa štiri ali pet mesecev pred osebnim razgovorom dne 5. 6. 2015, ko mu je omenila dogodke v zvezi z možem in bratrancem ter mu svetovala, naj se ne vrne v BiH. Nazadnje je BiH legalno zapustil leta 2013, v BiH pa ne bi mogel živeti nikjer drugje, nikjer v BiH se ne počuti varno.

14. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku izdala odločbo na način, da je upoštevala pravno mnenje Upravnega in Vrhovnega sodišča, izraženo v sodbi št. I U 224/2015 z dne 18. 2. 2015, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 224/2015-11 z dne 22. 4. 2015, in njuna stališča, ki se tičejo postopka. Tako je tožena stranka pri ponovnem odločanju dopolnila postopek s tem, da je dne 5. 6. 2015 opravila osebni razgovor s tožnikom oziroma njegovo ustno zaslišanje v navzočnosti njegove pooblaščenke in tolmača ter na podlagi celostne analize, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca nato ponovno ugotovila, da pogoji za priznanje mednarodne zaščite v obliki priznanja statusa begunca v konkretnem primeru niso podani. Sodišče se s presojo tožene stranke strinja, predvsem ker tožnik v postopku ni niti navajal, da bi imel zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi, niti ni navajal, da mu ne bi bila na voljo dejanska in nezačasna zaščita pred preganjanjem ali resno škodo s strani subjektov zaščite, ki jih je zakonodajalec opredelil z določili 1. in 2. alineje 1. odstavka 25. člena ZMZ. Razen tega pa tudi ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah v BiH in bi to njegovo obnašanje bilo možen vzrok za njegov strah. Zgolj za njegovo neizkazano članstvo v politični stranki DNZ brez posebnih funkcij pa ni mogoče trditi, da gre za izražanje takšnega mnenja, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Po presoji sodišča je tožena stranka v svoji obrazložitvi prav tako zanesljivo ugotovila in v izpodbijani odločbi (na str. 13-16) jasno navedla, da tožnikova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena glede na številna ugotovljena razhajanja, neskladja in protislovja v njegovi pripovedi o razlogih, zaradi katerih uveljavlja priznanje mednarodne zaščite v izjavi ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 15. 1. 2015 in na osebnem razgovoru dne 5. 6. 2015, ob nespornem dejstvu, da ni predložil nobenih listinskih dokazil, kot so članska izkaznica politične stranke DNZ in zdravstvena dokumentacija, ki bi izkazovale oziroma utemeljevale njegov zatrjevani strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja. Tožena stranka je obrazložitev svoje odločitve v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 224/2015 dopolnila tudi v delu, ki se nanaša na pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite in tako ločeno ugotavljala vsakega izmed zakonsko določenih vidikov resne škode, ki bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko grozila tožniku glede na splošno znana dejstva ter se pri tem opredelila tudi do štirih s strani tožnika naknadno med tekom trajanja upravnega postopka predloženih člankov, na podlagi česar je zaključila, tudi ob upoštevanju splošno znanih dejstev, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil izpostavljen nevarnosti, da utrpi resno škodo v smislu določil prve, druge ali tretje alineje 28. člena ZMZ, zaradi česar mu tudi statusa subsidiarne oblike mednarodne zaščite prav tako ni mogoče priznati. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega izmed dveh navedenih statusov mednarodne zaščite po 2. ali 3. odstavku 2. člena ZMZ. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

15. Po povedanem se po presoji sodišča kot neutemeljen izkaže posplošen in nekonkretiziran tožbeni ugovor o nepravilnosti in neutemeljenosti zaključka tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Nasprotno namreč tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe logično prepričljivo navaja preverljive razloge za sprejeto odločitev, pri čemer ugotavlja številna razhajanja in nekonsistentnosti v tožnikovih navedbah v zvezi z navedenimi razlogi za zapustitev izvorne države oziroma za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, do katerih je prihajalo v različnih fazah med trajanjem upravnega postopka v obravnavani sporni zadevi. Na posamezna konkretna vprašanja uradnih oseb je tožnik ob osebni vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu odgovarjal bistveno drugače, kakor je izpovedal pozneje ob osebnem razgovoru, kar mu je bilo tudi predočeno in s tem dana možnost, da pojasni ugotovljena razhajanja in protislovja. Ugotovljenih neskladnosti v svojih navedbah glede (ne)obstoja stikov s svojo mamo in sestro ter (ne)poznavanja sedanjega priimka njegove mame, glede kronološke umestitve pojava nasada marihuane v njegovi hiši ter glede tožnikovega vračanja v njegovo domačo hišo, kakor tudi glede opisov dogodka v gozdu, tedaj zadanih poškodb in identitete povzročiteljev le-teh, kakor tudi glede njegovih izjav o tem v policijskem postopku, ki jih tožnik tudi po presoji sodišča v upravnem postopku ni ustrezno pojasnil, kar je tožena stranka s svojimi argumenti obrazložila v izpodbijani odločbi na str. 13, 14, 15 in 16 (1. odstavek) obrazložitve. Na podlagi ugotovljenih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih po presoji sodišča ni mogoče šteti za nebistvene, kar v tožbi zmotno uveljavlja tožnik, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek tožene stranke o ugotovljeni splošni neverodostojnosti v tožnikovem primeru in tudi za dvom v resničnost zatrjevanih dogodkov (3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ). Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da sodišče kot neutemeljen zavrača posplošeni tožbeni očitek o nepravilnosti ugotovitve v zvezi s tožnikovo neizkazano splošno verodostojnostjo, ker naj bi se večina s strani tožene stranke ugotovljenih kontradiktornosti nanašala na za odločitev nebistvena dejstva v zvezi z zatrjevanim preganjanjem, saj v citiranem delu (na str. 13, 14, 15 in 16, 1. odstavek) iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja prav nasprotno, saj po mnenju sodišča ugotovljenih neskladnosti v tožnikovih navedbah (glede sprva zatrjevanega neobstoja stikov z mamo in sestro, nepoznavanja sedanjega priimka mame, glede kronološke umestitve pojava nasada marihuane v domači hiši tožnika in tudi njegovega vračanja v njegovo domačo hišo ter opisanega dogodka v gozdu, tedaj zadanih poškodb in identitete povzročiteljev, kakor tudi vsebine njegovih izjav o teh dejstvih v policijskem postopku) ni mogoče označiti kot nebistvene okoliščine oziroma dejstva za priznanje mednarodne zaščite, niti ni mogoče toženi stranki očitati pomanjkanja obrazložitve v tej zvezi.

16. Prav tako tudi po mnenju sodišča tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov v zvezi s svojim članstvom v politični stranki DNZ in zdravniško dokumentacijo, čemu sicer posplošeno ugovarja v tožbi. Tožena stranka je namreč svojo ugotovitev v tej zvezi oprla na njegove navedbe, podane na osebnem razgovoru dne 5. 6. 2015, da ne more priti do navedenih listinskih dokazov, kar je v nadaljevanju na podlagi dodatnih vprašanj uradne osebe pojasnil z navedbo, da je navedeno trditev podal iz razloga, ker noče ogroziti ne mame niti sestre, četudi ima z njima sicer stike, z mamo nazadnje pred približno mesecem in pol, s sestro pa pred približno petimi meseci.

17. Sodišče prav tako zavrača kot neutemeljen tožbeni očitek o napačni oceni tožene stranke, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče in da ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil, kar tožnik utemeljuje s posplošeno trditvijo (v tožbi na str. 3, 1. odstavek), da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito in da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je za to možnost izvedel. Vendar tej tožbeni trditvi sodišče ne more slediti. Še posebej ne ob dejstvu, da je na osebnem razgovoru dne 5. 6. 2015, kot je razvidno iz zapisnika o ustnem razgovoru z dne 5. 6. 2015 (na str. 3, 9. odstavek), tožnik sam izpovedal, da je “hrvaška vojska osvobodila kraj, kjer smo živeli kot begunci“, iz česar je mogoče logično izpeljati zaključek, da je bila tožniku nedvomno očitno znana možnost pridobitve begunskega statusa oziroma azila, četudi vseskozi tekom upravnega postopka in tudi v tožbi zatrjuje nasprotno. Prav zato tudi sodišče ne more slediti njegovim navedbam, da za možnost azila oziroma priznanje statusa begunca ni vedel že v letu 2013, ko je prišel v Slovenijo, ker so te trditve v očitnem nasprotju z njegovimi navedbami, da je na Hrvaškem tožnik z družino živel kot begunec vse do leta 1997, ko se je kot begunec vrnil iz Hrvaške v domači kraj. Ob dejstvu, ki med strankama prav tako ni sporno, da se tožnik nahaja v Sloveniji že vse od meseca maja 2013, torej še preden je dne 14. 1. 2015 izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito in nato dne 15. 1. 2015 tudi dejansko vložil prošnjo za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu, še pred tem pa je bil tudi na prestajanju zaporne med 6. 2. 2014 in 24. 5. 2014 v Novem mestu in da tudi v tem obdobju ni zaprosil za mednarodno zaščito, se kot neutemeljena izkaže tudi nadaljnja tožbena trditev, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, saj je po povedanem očitno, da temu ni bilo tako, kot v tožbi posplošeno zatrjuje tožnik.

18. Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, prav tako pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, zato je tožbo v skladu 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranki nista navedli novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče skladno z 1. odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji sodnega senata brez oprave glavne obravnave, četudi jo je tožnik smiselno predlagal s tem, ko je predlagal svoje zaslišanje, vendar pri tem ni navedel, v čem bi se njegova izjava pred sodiščem razlikovala od njegovih predhodnih izjav, ki jih je podal v postopku pred toženo stranko ob ustni vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 15. 1. 2015 in na osebnem razgovoru 5. 6. 2015. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, namreč izhaja stališče, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, česar pa tožnik v konkretnem primeru ni izkazal.