Jedro

Sporen je zgolj materialnopravni zaključek, da takšna napeljava električnega kabla iz stanovanja v drugo stanovanje predstavlja spremembo v stanovanju in vgrajeni opremi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoj strošek pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala odpoved najemne pogodbe, ki jo je 19. 12. 2001 za stanovanje št. 14 v drugem nadstropju, C...., sklenila s tožencem. Tožencu je naložilo, da v roku 60 dni izprazni navedeno stanovanje in ga prostega oseb in stvari izroči tožeči stranki. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 971,28 EUR.

Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge, določene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ni izpolnjen dejanski stan iz določbe 6. točke prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), na katerem temelji izpodbijana sodba. Potegnitev kabla po zunanjem delu stavbe do pritličnega stanovanja ne predstavlja posega v stanovanju ali vgrajeni opremi. Če je sodišče menilo, da je bil električni kabel nevaren oziroma v nasprotju z normativi, se je to nanašalo na zunanji del stavbe, ki tvori skupni del večstanovanjskega objekta. Ne gre pa za spremembo niti v stanovanju niti vgrajeni opremi. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja zavzel jasno stališče, da priključitev električnega podaljška ni nedopusten poseg v električno napeljavo. Sodišče bi moralo ugotovitev in dopolnitve izvedenskega mnenja upoštevati kot bistveno. Ker jo je štelo za brezpredmetno, ne da bi za to navedlo prepričljive razloge, je zagrešilo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da se je sodišče brez potrebe spuščalo v presojo vprašanja, kdo je imel od potegnjenega kabla koristi in ali je bil kabel položen nestrokovno.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet razpravljanja v obravnavani zadevi je bil zahtevek tožeče stranke za odpoved najemne pogodbe št. 48543 z dne 19. 12. 2011, ki sta jo sklenila njen pravni prednik in toženec, in zahtevek za izselitev iz stanovanja. Zahtevek je temeljil na trditvah, da je toženec kot najemnik kršil določbo najemne pogodbe (7. člen), ki najemniku prepoveduje spreminjanje stanovanjskih prostorov, naprav ter vgrajene opreme v stanovanju brez predhodnega soglasja lastnika stanovanja in kar na podlagi določbe 18. člena navedene najemne pogodbe predstavlja odpovedni razlog. Navedena kršitev pogodbe predstavlja krivdni odpovedni razlog tudi po določbah Stanovanjskega zakona (SZ-1). V 6. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1 je določeno, da lahko lastnik odpove najemno pogodbo najemniku, če ta izvršuje ali izvrši v stanovanju in vgrajeni opremi spremembe brez poprejšnjega soglasja lastnika, razen v primerih iz 97. člena SZ-1. Slednje določilo določa, kdaj lastnik stanovanja ne more odreči soglasja za posege najemnika. To je takrat, če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: da je poseg v skladu s sodobnimi tehničnimi zahtevami in je v osebnem interesu najemnika; če stroške nosi najemnik; če sprememba ne ogroža interesa lastnika stanovanja in ostalih lastnikov v stavbi in če s spremembo niso povezane poškodbe skupnih delov večstanovanjske stavbe in zunanji izgled.

Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je bil iz stanovanja, ki ga na podlagi omenjene najemne pogodbe zaseda toženec, v drugem nadstropju glavnega dvonadstropnega traktna stavbe, preko podstrehe stavbe in po njeni fasadi potegnjen električni kabel do stanovanja v pritličju enonadstropnega trakta istega objekta, ki ga zaseda O. V., ki je v tem stanovanju bival nezakonito in kateremu je bila 1. 9. 2010 odklopljena elektrika. Navedene dejanske ugotovitve niso predmet pritožbenega izpodbijanja. Prav tako ni predmet pritožbenega izpodbijanja dejanski zaključek, da za takšen poseg toženec ni imel soglasja lastnika in da niti po pisnem opozorilu lastnika, da krši najemno pogodbo, in nalogu, da naj kršitev odpravi v odrejenem roku 15 dni, električnega kabla ni odstranil. Sporen je zgolj materialnopravni zaključek, da takšna napeljava električnega kabla iz stanovanja v drugo stanovanje predstavlja spremembo v stanovanju in vgrajeni opremi.

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je električna inštalacija del vgrajene infrastrukturne opreme stanovanja in da njena uporaba na navedeni način presega običajno rabo, ki ji je namenjena. Toženec je s potegom električnega kabla v stanovanje O. V. temu omogočil bivanje v stanovanju, čeprav ta za to ni imel pravne podlage. Takšno omogočenje uporabe električne energije tretji osebi predstavlja po mnenju prvostopenjskega sodišča nedopusten poseg v stanovanje oziroma v njegovo opremo. Pritrditi je treba pritožbi, da zgolj priključitev električnega podaljška sam po sebi ne bi predstavljal spremembe v stanovanju niti vgrajeni opremi. Za tak poseg pa gre ob upoštevanju navedenih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je treba določbo 6. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 presojati skupaj z določbo 97. člena SZ-1, je mogoče zaključiti tudi, da takšen poseg nedvomno ogroža interes lastnika stanovanja, hkrati pa je v nasprotju s sodobnimi tehničnimi zahtevami, kar je ugotovil tudi izvedenec gradbene stroke. Ta je ugotovil, da je bil kabel napeljan v nasprotju s tehničnimi smernicami TSG-N-002:2009 oziroma v nasprotju s pravili stroke in da je bil nevaren za varnost ljudi in stvari v neposredni bližini takšne instalacije, saj je bila s tem požarna varnost stanovalcev manjša. Ne drži torej pritožbeni očitek protispisnosti (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) med ugotovitvami izvedenca in prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo obstoj krivdnega razloga za odpoved najemne pogodbe in tožencu naložilo, da v roku 60 dni izprazni stanovanje, ki je bilo predmet tega postopka, in ga v tem roku prostega oseb in stvari izroči tožeči stranki.

Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Glede na toženčev neuspeh v pritožbenem postopku je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbe.