Jedro

Morebitne napake pri „razporejanju“ tožnika ne vplivajo na kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi, posebej glede na ugotovitev sodišča druge stopnje, da je prišlo le do formalnega preimenovanja tožnikovega delovnega mesta in da se njegove vsebinske zadolžitve niso v ničemer spremenile, saj je za toženki ves čas opravljal tajniška opravila s področja pravnih in kadrovskih zadev. Te ugotovitve tožnik izrecno ne izpodbija.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke za ugotovitev nezakonitosti rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (s strani obeh toženk) z dne 26. 4. 2012, vročenih dne 7. 5. 2012, za reintegracijo in reparacijo.

2. Sodišče je zaradi ukinitve delovnega mesta tajnika II, na katerem je bil tožnik nazadnje razporejen (1), ugotovilo obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodb o zaposlitvi. Obe toženki sta odpoved podali istočasno, v zakonskem roku iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki ga je sodišče štelo od dokončno znanih podatkov o vpisanih študentih, tj. od 11. 11. 2011. Presodilo je tudi, da sta toženki ravnali v skladu z obveznostmi iz tretjega odstavka 88. člena ZDR.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Me drugim je ugotovilo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za mesto tajnika pri obeh toženkah, da se je na podlagi sklepa o razporeditvi z dne 24. 1. 2012 njegovo delovno mesto preimenovalo v „tajnik ... in ...,“ vendar se tožnikove zadolžitve niso ničemer spremenile, saj je ves čas opravljal tajniška opravila s področja pravnih in kadrovskih zadev, da sta toženki dne 11. 4. 2012 s sklepom spremenili sistemizacijo in vrednotenje delovnih mest in med ostalim ukinili tožnikovo delovno mesto, da je prišlo tudi do zmanjšanja števila študentov in udeležencev študija za več kot 50%, to pa sta toženki dokončno ugotovili šele 11. 11. 2011. Pri ukinitvi tožnikovega delovnega mesta, katerega naloge so bile razdeljene med direktorico in ostale zaposlene delavce, je šlo za poslovno odločitev toženk, katerih izključna pristojnost je tudi, da ustrezno organizirata svoje poslovanje.

4. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sklep o razporeditvi prejel šele 24. 1. 2012, čeprav bi mu morali toženki prejšnjo pogodbo nadomestiti z novo pogodbo, v skladu s 47. členom ZDR. Na podlagi sklepa o razporeditvi se je spremenil naziv dotedanjega delovnega mesta, tožniku pa je bila znižana plača. S tem je prišlo do sprememb obligatornih sestavin pogodbe o zaposlitvi (po 29. členu ZDR), sklep pa je učinkoval za nazaj, od 1. 11. 2011. Toženki sta s tem prekršili materialnopravne predpise, odgovornosti za to pa ne gre prepisati tožniku. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti. Toženki sta mu posredovali obvestilo o nameravani odpovedi in odpoved iz povsem enakih poslovnih razlogov, in sicer razlogov ekonomske in organizacijske narave. Ekonomski razlog naj bi predstavljal večje zmanjšanje število študentov, kar pa ne drži in ne velja za obe toženki. Sodišče temu dejstvu ni posvetilo ustrezne skrbnosti. Razen tega se ne strinja s pravočasnostjo odpovedi, saj je ves čas zatrjeval, da je stanje vpisa študentov razvidno ob zaključku tretjega razpisnega roka 10. 10. 2011 in po tem roku vpis ni več mogoč. Na ta dan so bile torej toženkama znani podatki o vpisu; nepomembno je, kdo se kasneje vpiše ali izbriše. 5. V odgovoru na revizijo toženki predlagata zavrnitev revizije in plačilo stroškov postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in 384. člen ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revident se uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju v zvezi s tem navaja le, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Smiselno bi torej lahko šlo za uveljavljanje bistvene kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar te kršitve revident ne konkretizira, saj le delno prepiše zakonski tekst kršitve, ne obrazloži pa, kateri razlogi o konkretnih odločilnih dejstvih so izostali in glede česa sodbe ni mogoče preizkusiti. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva tako nekonkretiziranih revizijskih navedb ni mogoče upoštevati, sicer pa tudi ne omogočajo ustreznega preizkusa.

9. V nadaljevanju tožnik izpodbija resničnost trditve o zmanjšanju števila študentov, češ da tudi ne velja za obe toženki, vendar brez nadaljnje (konkretnejše) utemeljitve. Ta trditev tudi sicer predstavlja nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijski očitek o nepravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ugotovitev o nastanku utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR) predstavlja dejansko ugotovitev in ne zmotne uporabe materialnega prava.

10. Tožnik se v reviziji sklicuje tudi na kršitev materialnopravnih določb ZDR v zvezi z njegovo razporeditvijo (s sklepom z dne 24. 1. 2012), vendar povsem brez pojasnil in utemeljitve, kako bi lahko tudi morebitne napake v spremembi tožnikovega delovnega mesta in v zvezi s sklepa o razporeditvi (namesto z aneksom k pogodbi o zaposlitvi oziroma z novo pogodbo) vplivale na (ne)zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Morebitne napake pri „razporejanju“ tožnika namreč same po sebi ne vplivajo na kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi, posebej glede na ugotovitev sodišča druge stopnje, da je prišlo le do formalnega preimenovanja tožnikovega delovnega mesta in da se njegove vsebinske zadolžitve niso v ničemer spremenile, saj je za toženki ves čas opravljal tajniška opravila s področja pravnih in kadrovskih zadev. Te ugotovitve tožnik izrecno ne izpodbija.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

12. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa ni podano (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da toženki krijeta sami svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Tožniku je bil sicer zaposlen za 8 ur tedensko pri prvi toženki in 32 ur tedensko pri drugi toženki.