Jedro

Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi pri prvotoženi stranki na delovnem mestu tajnika in pri drugotoženi stranki za delovno mesto tajnika iz organizacijskih razlogov. Vsaka od toženih strank je izdala odpoved pogodbe s sklepom, ki sta po vsebini enaka, saj je šlo na delovnem mestu tožnika za izvajanje enakih delovnih zadolžitev, ki so bile z njegovo ukinitvijo razdeljene na direktorico in ostale zaposlene delavce. Pri ukinitvi tožnikovega delovnega mesta je šlo za poslovno odločitev toženih strank v posledici manjšega vpisa študentov in udeležencev študija za več kot 50 %. Delodajalcu namreč ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, pri čemer je v njegovi izključni pristojnosti, da ustrezno organizira svoje poslovanje. Glede na navedeno sta toženi stranki dokazali utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu določila prve 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, da se razveljavi redna odpoved prvotožene stranke z dne 26. 4. 2012, ki jo je zaradi poslovnih razlogov dne 7. 5. 2012 vročila tožniku (I/1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožnika nemudoma pozvati nazaj na delo in naloge, ki jih je opravljal do prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, oziroma na druga dela in naloge, ki ustrezajo njegovi strokovni usposobljenosti in zmožnostim, ga ponovno prijaviti v zavarovanje, mu v posledici nezakonite odpovedi obračunati vse izostale bruto mesečne plače, od njih odvesti ustrezne davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoče neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plač v plačilo, to je od vsakega 10. dne v tekočem mesecu za plačo iz prehodnega meseca pa vse do plačila, v 15. dneh pod izvršbo (I/2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek zoper drugotoženo stranko, da se razveljavi redna odpoved drugotožene stranke, ki jo je zaradi poslovnih razlogov dne 7. 5. 2012 vročila tožniku (II/1 točka izreka) ter zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna tožnika nemudoma pozvati nazaj na dela in naloge, ki jih je opravljal do prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, oziroma na druga dela in naloge, ki ustrezajo njegovi strokovni usposobljenosti in zmožnosti, ga ponovno prijaviti v zavarovanje, mu v posledici nezakonite odpovedi obračunati vse izostale bruto mesečne plače, od njih odvesti ustrezne davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoče neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plač v plačilo, to je od vsakega 10. dne v tekočem mesecu za plačo izpred prehodnega meseca pa vse do plačila, v 15. dneh pod izvršbo (II/2 točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo (razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških toženih strank v III. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je prejel tako od prvo kot od drugotožene stranke pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, iz katerih izhaja enaka obrazložitev glede ekonomskega razloga in organizacijskega ukrepa ukinitve delovnega mesta tajnika A Fakultete in B II. Sodišče je dalo premajhen pomen njegovi izpovedbi in dejstvu, da ugotovljeni razlogi ekonomske in organizacijske narave niso obstajali. Takšne razloge je opredelil v pripravljalni vlogi dne 7. 9. 2012 ter v tej zvezi predložil listinske dokaze. Sodišče je pomanjkljivo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Med postopkom je ves čas zatrjeval, da je prejel samo eno odpoved z dne 26. 4. 2012. Ne strinja se s postopkom sprejema sistemizacije in vrednotenja delovnih mest, ki je bila po navedbi toženih strank sprejeta dne 10. 3. 2010. Poleg tega opozarja na sporen datum 1. 11. 2011, ko je bil napravljen opis delovnega mesta tajnika A Fakultete in B II. Meni, da je bilo že meseca oktobra 2011 znano, s kakšnim številom študentov bosta toženi stranki izvajali študijski program, kar pomeni, da sta bili že takrat seznanjeni z nižjim vpisom študentov v primerjavi s prejšnjimi leti. Iz tega razloga je bila podana odpoved po preteku predpisanega zakonskega roka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo navajata, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnik, ki je bil zadolžen za kadrovske in pravne zadeve, je po naročilu direktorice toženih strank pripravil spremembo ustreznega akta o sistemizaciji. V pisnih odpovedih z dne 26. 4. 2012 sta navedeni obe delovni mesti, za kateri je tožnik imel sklenjeni pogodbi o zaposlitvi pri toženih strankah. S sklepom direktorice o spremembi sistemizacije in vrednotenja delovnih mest je bilo tožnikovo delovno mesto tajnik A Fakultete in B II 11. 4. 2012 ukinjeno. Razlogi za ukinitev delovnega mesta so obrazloženi v pisnih odpovedih, ki sta bili podani v predpisanem zakonskem roku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana bistvena postopkovna kršitev iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uvodoma uveljavlja pritožba, saj vsebuje izpodbijana sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nikakršnem medsebojnem nasprotju.

V tem sporu je predmet presoje utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnih razlogov. Skladno z določbo 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju delavčevega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po določbi 2. odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR). Vendar mora delodajalec skladno z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, če je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali ga prekvalificirati za drugo delo.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je imel tožnik s prvotoženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto tajnik VPŠ in A za 8 urno tedensko obveznost, hkrati pa je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tudi z drugotoženo stranko za enako delovno mesto za 32 urno tedensko obveznost. Na podlagi sklepa o razporeditvi z dne 24. 1. 2012 se je tožnikovo delovno mesto preimenovalo v tajnik A Fakultete in B II. Toženi stranki sta dne 11. 4. 2012 s sklepom spremenili sistemizacijo in vrednotenje delovnih mest, tako da sta med ostalim ukinili tožnikovo delovno mesto. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 26. 4. 2012 je razvidno, da je bil ekonomski razlog za odpoved v zmanjšanju števila študentov in udeležencev študija za več kot 50 %. Toženi stranki sta glede tožnika preverjali možnost prezaposlitve ali dokvalifikacije na drugo ustrezno delo, vendar takšnih možnosti nista našli. Sodišče prve stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijane odpovedi tako glede pravočasnosti kot iz vsebinskih razlogov in ugotovilo, da je bila zakonita. Pritožbeno sodišče se s takšnimi razlogi v celoti strinja.

V konkretnem primeru je za presojo tožbenih zahtevkom pomembno, da je bila tožniku dne 26. 4. 2012 odpovedana pogodba o zaposlitvi pri prvotoženi stranki na delovnem mestu tajnika VPŠ in A (8 urna obveznost) in pri drugotoženi stranki za delovno mesto tajnika VPŠ in B (32 ura obveznost) iz organizacijskih razlogov. Toženi stranki sta v sporu dokazali, da se je navedeno delovno mesto na podlagi sklepa o razporeditvi z dne 24. 1. 2012 preimenovalo v delovno mesto tajnik A Fakultete in B II, ki je bilo potem s sklepom z dne 11. 4. 2012 ukinjeno. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo teh dejstev odločilno, da se s takšnim formalnim preimenovanjem delovnega mesta v spornem času po vsebini tožnikove zadolžitve niso v ničemer spremenile, saj je tožnik ves čas opravljal za toženi stranki tajniška opravila s področja pravnih in kadrovskih zadev. Tožnik sicer izpodbija, da je bila takšna razporeditev izvedena zgolj iz razloga znižanja plače, vendar je v izpovedbi (list. št. 45) priznal, da je pripravil razporeditveni sklep, in da je bil po novem preimenovan v tajnika A Fakulteta in B II. Vsaka od toženih strank je izdala odpoved pogodbe s sklepom, ki sta po vsebini enaka, saj je šlo na delovnem mestu tožnika za izvajanje enakih delovnih zadolžitev, ki so bile z njegovo ukinitvijo razdeljene na direktorico in ostale zaposlene delavce. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo pri ukinitvi tožnikovega delovnega mesta za poslovno odločitev toženih strank v posledici manjšega vpisa študentov in udeležencev študija za več kot 50 %, kar sta toženi stranki izkazali s konkretnimi podatki. Delodajalcu namreč ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, pri čemer je v njegovi izključni pristojnosti, da ustrezno organizira svoje poslovanje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja, da so bili podatki o zmanjšanem vpisu študentov in udeležencev študija pri obeh toženih strankah za študijsko leto 2011/12 znani že meseca oktobra 2011, zaradi česar sta bili izpodbijani odpovedi podani po preteku 6-mesečnega zakonskega roka. Glede tega je direktorica toženih strank izpovedala (list. št. 47), da se sicer študenti vpišejo v študijsko leto v mesecu oktobru, vendar pa so za toženi stranki merodajni podatki o dejansko vplačanih šolninah, ki so dokončno znani do sredine meseca novembra študijskega leta, ti pa vedno izkazujejo nižje število študentov v primerjavi s prvotnim vpisom. V konkretnem primeru sta toženi stranki šele 11. 11. 2011 dokončno ugotovili več kot 50 % znižan vpis študentov v primerjavi s prejšnjim študijskim letom, v tej zvezi pa je pomembno, da sta toženi stranki za svoje poslovanje odvisni izključno iz višine njihovih vplačil. Zato sta v študijskem letu 2011/12 zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja planirali ukinitev nekaterih delovnih mest, v kar je spadalo tudi tožnikovo mesto tajnika, katerega opravila so se z datumom njegove formalne ukinitve razporedila na direktorico in ostale sodelavce. Poleg tega sta toženi stranki dokazali, da sta glede tožnika preizkušali možnost prerazporeditve na druga ustrezna dela, vendar takšnih možnosti ni bilo na razpolago. Glede tega je direktorica izpovedala, da je pri njih v večini zaposlen pedagoški kader za izvajanje študijskih programov in v zvezi s tožnikom, ki ima izobrazbo pravnika, niso našli možnosti zaposlitve na drugih področjih dela. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da sta toženi stranki nezakonito odpovedali tožniku pogodbi o zaposlitvi, ni utemeljeno.

Pritožbeno sodišče je preskusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, toženi stranki pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel, medtem ko na drugi strani odgovor toženih strank ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev, ki se nanaša na toženi stranki, je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi), krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.