Jedro

Če je bilo zemljišče nacionalizirano po ZNNZ, se šteje za podržavljeno v smislu ZDen takrat, ko je bila tudi pravica uporabe odvzeta na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen. To pa v tem primeru ni bilo, saj je prejšnja lastnica pravico uporabe prodala občini na podlagi kupoprodajne pogodbe in jo na ta način konzumirala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.8.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enot R.K. z dne 24.5.2004. S prvostopno odločbo je bila zavrnjena zahteva vlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih M.V., in sicer zemljišč s parc. št. 112/21, 112/27, 112/34, 112/35 in 112/36 k.o. V.v., ker so bile navedene nepremičnine najprej podržavljene z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), na katerih je prejšnja lastnica obdržala pravico uporabe, nato pa je bila ta predmet kupoprodajne pogodbe z dne 10.9.1967, ki jo je sklenila prejšnja lastnica z Občino R.K. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je s svojo odločitev v obravnavanem primeru navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Enako kot tožena stranka je štelo, da navedena zemljišča niso bila podržavljena v smislu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker je prejšnja lastnica s pravico uporabe na teh zemljiščih, ki jo je pridobila z nacionalizacijo, razpolagala prostovoljno na podlagi kupoprodajne pogodbe ter je za to prejela tudi odškodnino. Pri tem se je prvostopno sodišče sklicevalo tudi na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izražena v odločbi, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Ne strinja se s tem, da njegova pravna prednica ni upravičenka do denacionalizacije. Res je po nacionalizaciji obdržala pravico uporabe, vendar nacionaliziranih zemljišč vse od leta 1965 ni mogla več uporabljati, saj je občina na njih zgradila ceste kot dostope do novozgrajenih stanovanjskih hiš, zato je bila prisiljena, če je hotela za ta svoja zemljišča kaj pridobiti, skleniti kupoprodajno pogodbo dne 10.9.1969. Na podlagi te pogodbe je res dobila kupnino v višini 10 novih dinarjev za m2 zemljišča, kar pa ne pomeni ovire za denacionalizacijo. Kljub tožbenim navedbam prvostopno sodišče ni upoštevalo stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, Up-148/01 z dne 29.11.2001. Sklicuje se tudi na to, da je za večino na enak način podržavljenih zemljišč upravičenka že prejela odškodnino na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb. Jasno je, da pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe prodajalka ni imela svobodne volje, saj je kupec z nacionaliziranim zemljiščem že prej razpolagal in na njem gradil ceste. Na teh zemljiščih pa je bila že od leta 1959 vpisana družbena lastnina. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 77. člena ZUS spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi v smislu tožbenega zahtevka.

Tožena stranka, zavezana stranka Slovenska odškodninska družba d.d. in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa dodaja: Kar so tožniku pravilno pojasnili že prvostopno sodišče in oba upravna organa, v obravnavanem primeru ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin. Res je, da so bile obravnavane nepremičnine prejšnji lastnici nacionalizirane na podlagi ZNNZ, kar je bilo ugotovljeno z odločbo ObLo R.K. z dne 12.8.1959, pri čemer je ZNNZ naveden v 3. členu ZDen, vendar je tožnikova pravna prednica na teh zemljiščih obdržala pravico uporabe,s katero je lahko v skladu z zakonom razpolagala. Zato sama nacionalizacija še ni pomenila podržavljenja v smislu ZDen. Podržavljenje v smislu ZDen je bilo v primeru nacionalizacije izvršeno le, če je bila tudi pravica uporabe odvzeta na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišča Republike Slovenije v svoji odločbi, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo storjeno.

Prejšnja lastnica, ki je namreč kljub formalnemu podržavljenju na teh zemljiščih obdržala pravico uporabe, je to pravico na podlagi pogodbe, sklenjene z Občino R.K. dne 10.9.1969, prenesla na občino v zameno za kupnino. Ta pogodba je bila po podatkih izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki upravnih spisov, sklenjena na podlagi pisne zahteve prejšnje lastnice z dne 23.6.1969, ker so se obravnavana zemljišča že pred tem uporabljala kot pot do novo zgrajenih stanovanjskih hiš in so bila iz tega razloga za prodajalko neuporabna. Za ta zemljišča je bila s pogodbo določena tudi kupnina. V pogodbi je tudi določeno, da so z izplačilom kupnine poravnane vse obveznosti kupca iz naslova odškodnine za nacionalizirano zemljišče. Glede na to je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica prostovoljno razpolagala s pravico uporabe na nacionaliziranem zemljišču in je na ta način to pravico konzumirala. Zato so tožnikova zatrjevanja, da je bila v sklenitev pogodbe prisiljena, neutemeljena.

Odločba ustavnega sodišča, Up 148/01 z dne 29.11.2001, na katero se tožnik sklicuje tudi v pritožbi, pa se ne nanaša na denacionalizacijo, temveč na prisilno poravnavo.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato materialno pravo pravilno uporabljeno. V čem naj bi bil postopek v upravnem sporu kršen, pa pritožba ne navaja.

Glede na navedeno in ker je spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.