Jedro

Kadar je predmet vračanja v postopku denacionalizacije podjetje, so oblike vračanja različne, in sicer kot podjetje, če še obstoji, kot del podjetja, ali v obliki premoženja podržavljenega podjetja ali v obliki odškodnine v obveznicah SOD. V vsakem primeru pa je treba najprej ugotoviti neto aktivo podjetja ob podržavljenju, ki se ugotavlja za nepremičnine po pravilih ZDen, ki veljajo za nepremičnine, za drugo premoženje pa iz akta o podržavljenju oziroma relevantnih drugih listin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 2.3.2005, s katero je ta na pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. Ljubljana (SOD) in tožnic, odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 5.12.2003, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek, hkrati je odpravila sklep istega organa o popravi pomote z dne 23.1.2004. S prvostopno odločbo je bilo odločeno, da je SOD dolžna upravičenki A.A. plačati odškodnino za podržavljeno premoženje (med drugim smetišče, shramba za bencin, gostilniška lopa, skladišče, gospodarsko poslopje in 518 m2 zemljišča ter premičnine, ki se jih ne da vrniti v naravi, zasebnega podjetja Vinska klet B.B.) v vrednosti 115.525 (s sklepom o popravi pomote popravljeno na 113.749) DEM, upravičenkama C.C. in D.D. pa odškodnino v vrednosti 57.762 (s sklepom o popravi pomote popravljeno na 56.875) DEM vsaki, v obliki obveznic SOD. Tožena stranka pa je odločbo prvostopnega organa odpravila zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je bil upravičenkam že vrnjen del podržavljenega premoženja v naravi, ne da bi se pravilno ugotovila vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, in ne da bi se ugotovila vrednost že vrnjenega premoženja po stanju ob podržavljenju, ni mogoče ugotoviti, do kolikšnega dela vračila so še upravičene. Poleg tega ni pravilno ugotovljena neto aktiva podržavljenega podjetja za inventar, saj so se cene ugotavljale za leto 1954, podržavljenje pa je bilo 1948, ko so bile te cene več kot pet krat nižje, torej niso pravilno uporabljene določbe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - 26/00, v nadaljevanju Navodilo). Tožena stranka je zato prvostopnemu organu dala napotke za nov postopek. Ugotovi naj vrednost podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju, torej vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, vrednost že vrnjenega premoženja po stanju ob vračanju in nato ugotovi, ali in koliko premoženja je še treba vrniti v obliki odškodnine do polne vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja. Pri tem pa je treba vse vrednotenje opraviti po ZDen oziroma po predpisih, izdanih na njegovi podlagi.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi ter se je na te razloge izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Posebej je pojasnilo, da gre v tem primeru za vračanje podjetja, in sicer v obliki odškodnine v obliki nadomestnega premoženja oziroma, kolikor vračilo sredstev podjetja v naravi ni mogoče, v obveznicah SOD, vendar vse do višine vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja ob podržavljenju (1. odstavek 43. člena ZDen, 8. člen Navodila in 2. odstavek 37. člena ZDen). Zato se v tem primeru ne morejo uporabljati določbe ZDen, ki se nanašajo na bistveno povečano ali bistveno zmanjšano vrednost podržavljenega premoženja (25., 26., in 36. člen ZDen). Pojasnilo je, da se sedanja vrednost neto aktive ugotavlja po preračunu po 5. odstavku 44. člena ZDen. Ker je vrednost premičnega premoženja ob podržavljenju bila ugotovljena z zapisnikom z dne 28.4.1948 in 9.2.1949, ponovno vrednotenje po stanju ob podržavljenju ni več potrebno. Samo če tega ne bi bilo, se lahko ugotavlja vrednost na drug način. Pa še to vedno po predpisani metodologiji, ne pa izven nje, kot je v tem primeru izdelano cenitveno poročilo, ki pa za odločanje niti ni potrebno. Obseg nacionaliziranih nepremičnin - zemljišč je bil ugotovljen z odločbo Državnega sekretariata za občo upravo in proračun z dne 4.2.1954, iz katere pa ni razvidno, kateri objekti so stali na podržavljenih parcelah, kar ni razvidno niti iz drugih listin v upravnem spisu. To pa lahko pomeni, da vloga za denacionalizacijo ni popolna in da manjka akt o podržavljenju objektov, ki ga bo treba v nadaljevanju postopka pridobiti in odločati tudi ob njegovem upoštevanju. Pri tem bo treba v skladu z ZDen upoštevati tudi izplačano odškodnino za podržavljeno podjetje.

Zoper prvostopno sodbo se tožnici pritožujeta zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo tako spremeni, da pozitivno odloči o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih ugovorov, temveč le ponavlja in potencira napake tožene stranke. Zato se sklicujeta na svoje razloge v tožbi in v pritožbi zoper odločbo prvostopnega upravnega organa. Oporekata stališčem prvostopnega sodišča glede vrednotenja podržavljenega premoženja. Menita, da so oblike vračanja podjetja, uporabljene v tem primeru, zakonite, poleg tega pa je del premoženja že tako vrnjen v naravi s pravnomočno odločbo, ki ni predmet tega upravnega spora. V tem delu nista uveljavljali zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja ob vračanju. Sodišče prve stopnje je samo napačno uporabilo materialno pravo, saj je prezrlo določbo 38. člena ZDen. Svoji zahtevi za denacionalizacijo sta priložili vse potrebne priloge, med drugim tudi akt o podržavljenju, to je odločbo Državnega sekretariata za občo upravo z dne 4.2.1954, in relevantne zemljiškoknjižne izpiske, iz katerih izhaja, da je bila prej navedena odločba akt o podržavljenju. Glede porušenih objektov se sklicujeta na svoj dopis z dne 11.1.2000, izjavo prejšnjega zavezanca na ogledu dne 26.10.1994, ter na delilne izkaze z dne 10.10.1953 in 10.10.1954. Glede vračanja podržavljenih objektov je prvostopno sodišče prezrlo tudi določbo 4. člena ZDen. Izvedenca nista niti zahtevali niti izbrali sami, pač pa sta plačali stroške njegovega dela, stroškov nove cenitve, če bo potrebna, pa nista pripravljeni plačati. Pavšalna trditev prvostopnega sodišča, da cenitev ni izdelana po ZDen oziroma Navodilu, nima niti stvarne niti pravne podlage.

Tožena stranka, zavezana stranka - Slovenska odškodninska družba in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za odločanje o vračanju dela premoženja, podržavljenega kot podjetje "Vinska klet B.B.", ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah ni dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, dne 28.4.1948. Del podržavljenega premoženja se je vrnil v naravi, in sicer z odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 28.12.1998, ki je postala pravnomočna 21.1.1999. Preostali del podržavljenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, pa se vrača v odškodnini v obveznicah SOD, in je predmet v tem sporu izpodbijane odločbe, pri čemer je tožena stranka prvostopno upravno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek, prvostopno sodišče pa je tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrnilo. Sporno je vrednotenje celotnega podržavljenega premoženja, in višina odškodnine, do katere so upravičenke upravičene glede na to, da jim je del podržavljenega podjetja že vrnjen v obliki nadomestnega premoženja, to je stvari (nepremičnine in premičnine), ki so bile v premoženju podjetja.

Po presoji vrhovnega sodišča sta v tem primeru odločitvi tožene stranke in prvostopnega sodišča pravilni in zakoniti, za svoji odločitvi sta navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi vrhovno sodišče. Po ZDen se podržavljeno podjetje lahko vrne v različnih oblikah ali v kombinaciji teh oblik, pri čemer je način vrednotenja podržavljenega in vrnjenega premoženja glede na določbe ZDen in podzakonskih predpisov k temu zakonu odvisen od vrste premoženja.

Ko gre za vračanje podjetja, se mora ugotoviti vrednost njegove neto aktive (8. člen Navodila), ta pa se ugotavlja na podlagi 4. člena oziroma 5. člena in 1. odstavka 6. člena Navodila. To določa, da en način vrednotenja velja za nepremičnine po predpisih, izdanih oziroma na katere se sklicuje ZDen, in sicer za kmetijska zemljišča in gozdove, stavbna zemljišča in objekte; drug način pa velja za vrednotenje preostalega premoženje podjetja, ta pa se ugotovi iz aktov o podržavljenju oziroma z njimi povezanih zapisnikov (1. odstavek 4. člena Navodila) ali ob posebnih pogojih iz drugih listin (5. člen in 1. odstavek 6. člena Navodila). Da v tem primeru vrednotenje premoženja podržavljenega podjetja ni bilo izvedeno v celoti v skladu z ZDen in podzakonskimi predpisi, se strinja tudi vrhovno sodišče. Zato je tožena stranka pravilno odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek, pri čemer je za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi vrhovno sodišče, in dala organu ustrezne napotke za delo v ponovljenem postopku.

Glede na to vrhovno sodišče pritožbene navedbe na napotke tožene stranke v zvezi v vrednotenjem podržavljenega podjetja in že vrnjenega premoženja ter premoženja, ki se še vrača, zavrača kot neutemeljene. Ker je del podržavljenega podjetja že pravnomočno vrnjen v nadomestnem premoženju, to je v stvareh podjetja v naravi, pri čemer je šlo pretežno za nepremičnine, in ker v tem delu postopka nihče ni uveljavljal niti povečane niti zmanjšane vrednosti vrnjenega premoženja, tega ne more uveljavljati niti v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka, ko se bo odločalo o vračilu drugega premoženja podjetja, torej tistega, ki se ga v naravi ne da vrniti. Bo pa moral prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku v skladu z navodili tožene stranke po prej omenjenih metodah ugotoviti vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, od te odšteti na enak način ugotovljeno vrednost tistega dela premoženja, ki je že bilo vrnjeno v naravi (brez ugotavljanja več ali manj vrednosti ob vračanju) in za preostali del premoženja podržavljenega podjetja odmeriti v obveznicah odškodnino le v višini ugotovljene razlike med vrednostjo neto aktive podjetja in vrednostjo že vrnjene neto aktive (brez ugotavljanja več ali manj vrednosti).

Neutemeljena je tudi tožničina pritožbena zahteva, da se zemljišče, ki je še predmet vračanja v tem postopku, vrednoti po tržnih cenah, saj take metode vrednotenja ZDen in relevantni podzakonskimi predpisi ne predpisujejo.

Če in kateri objekti so bili podržavljeni v okviru podjetja in v kakšnem stanju so bili ob podržavljenju, je treba, kolikor to še ni ustrezno ugotovljeno, ugotoviti v ponovljenem postopku na način, določen z ZDen oziroma njegovimi podzakonskimi predpisi. Če dosedanje cenitve objektov niso izdelane v skladu s predpisi, jo mora izvedenec popraviti in uskladiti s predpisi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. ZUS-1 je vrhovno sodišče uporabilo na podlagi določbe 1. odstavka 107. člena ZUS-1. Vloženo pritožbo pa je obravnavalo kot pritožbo v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1.