Jedro

Soposest ne izključuje možnosti priposestvovanja za enega izmed soposestnikov.

Kadar lastninska pravica nastane originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen. Izvirni pridobitvi je inherentno, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik parcele št. 2091/2 k. o. ... in da mu toženec izstavi ustrezno listino, s katero bo lahko svojo pravico vpisal v zemljiško knjigo. Glede na uspeh je odločilo še o pravdnih stroških. Odločitev je oprlo na oceno, da tožnik spornega zemljišča ni priposestvoval, ker je na njem obstajala mirna soposet tako tožnika in njegovih pravnih prednikov, kot tudi toženca in njegovih pravnih prednikov.

(2) Proti sodbi se iz vseh dopustnih razlogov pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve njegovemu zahtevku oziroma naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Sodbi očita napako po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi bila v napačni navedbi sklenitelja dogovora z O... (L., namesto pravilno V. J.) in v povzemanju trditev o začetku priposestvovalne dobe, za katero tožnik trdi, da je začela teči 30. 4. 1953 in ne šele leta 1954. Graja dokazno oceno, da naj bi kolovozno pot vzdrževala toženčeva mati, kar je v nasprotju s tožnikovo izpovedbo, ki je podprta z izpovedbo priče O.. Opozarja, da je izvedenec le sklepal, da je bila l. 1959 opravljena javna razgrnitev meje. Poudarja, da sta L.J. in F. I., ki sta bila tedaj lastnika, spremenila potek meje v korist F.I., na kar toženčev oče ni imel vpliva niti za to ni vedel. Nasprotuje stališču prvega sodišča, da ne more uveljavljati lastninske pravice na zemljišču, ker je zamudil ugovor, dopusten po javni razgrnitvi novih katastrskih mej. Navaja, da sta skupaj z očetom ta del nepremičnine ves čas uporabljala v dobri veri, da sta lastnika tega dela zemljišča. Res nista nasprotovala uporabi tožencu, niti njegovi materi F.I., vendar posest slednjih ni bila izvrševana v zavesti, da gre za njihovo lastnino. Tožnikova mati je točno vedela, da to pripada toženčevemu očetu. Ker je dobroverna posest trajala od l. 1953 do l. 2004, je nastopilo priposestvovanje.

(3) Toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in opredelil svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pritožniku je treba najprej povedati, da prvo sodišče ni moglo zagrešiti kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP), saj je Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), ki je uvedel to zakonsko določilo, začel veljati šele 1. 10. 2008, po njegovem določilu 2. odst. 130. čl. pa je treba postopke, ki so se pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji končal, dokončati po dotedanjih predpisih.

(6) Tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kot se po vsebini očita, ni podana, saj gre za nebistvena nasprotja pri povzemanju imen in letnic, ki nimajo vpliva na odločitev.

(7) Sodišče prve stopnje pa zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev oziroma zanje, kolikor jih je ugotovilo, ni navedlo nobenih razlogov. Gre za vprašanje dobrovernosti posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov. Zmotno je namreč stališče, da golo dejstvo soposeti izključuje možnost priposestvovanja enega od soposestnikov (prim. dikcijo definicije soposesti in pogojev za priposestvovanje po 25. in 43. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ) oziroma 4. odst. 70. čl. in 4. odst. 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravni razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nasl.; ZTLR). Treba je pritrditi pritožniku, da je pomembno, v kakšnem prepričanju izvršujejo soposestniki soposest nad stvarjo, saj je možno, da jo le eden izvršuje v prepričanju, da je lastnik (in ne preprečuje npr. prekaristične soposeti drugim soposetnikom). Prvo sodišče sicer ugotavlja, da o lastništvu ni bilo govora in da nihče nikomur posesti ni branil, vendar to niso zadostni razlogi, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila dobra (ali slaba) vera, gre bolj za indice o njej. O dobri veri prvo sodišče govori le od nove izmere dalje, ne da bi navedlo časovni trenutek tega in razloge za svojo oceno, da je bila od tedaj dobra vera „sporna“.

(8) Treba pa je tudi opozoriti, da tudi v primeru utemeljenosti zahtevka iz naslova priposestvovanja, del zahtevka, in sicer za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, nima podlage v materialnem pravu in da v tem delu nasprotuje prvemu delu za ugotovitev lastninske pravice oziroma se z njo logično izključuje. Kadar lastninska pravica nastane originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen. Izvirni pridobitvi je inherentno, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane lastninske pravice bi tožnik v primeru uspeha iz naslova priposestvovanja dosegel na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003).

(9)

Na podlagi navedenega je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP in 355. čl. ZPP). V novem sojenju naj prvostopenjsko sodišče ugotovi, ali so tožnik in njegovi pravni predniki (so)posest izvrševali v dobri veri, da so lastniki spornega dela zemljišča, navede ustrezne razloge za svojo ugotovitev, in o stvari ponovno odloči tudi upoštevajoč druga gornja opozorila (glej tč. 8).

(10) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.