Jedro

Delitev skupnega premoženja v pravdi je dopustna, če obstajajo posebne okoliščine. Ena izmed takšnih okoliščin je tudi nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, naj tožeči stranki plača 64.680,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2005 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 3.432,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in pritožbeno sodišče samo odloči ali pa vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje pred drugega sodnika. Sodišče je odločalo o delno že razsojeni zadevi, saj je bilo s sodbo II P 900/2009 z dne 8. 9. 2010 že pravnomočno razsojeno, kaj spada v premoženje pravdnih strank. Med drugim je bilo ugotovljeno, da v skupno premoženje spada vrednost stanovanja na naslovu R. z enakim deležem pravdnih strank, to je vsakega do polovice. Odločalo pa je tudi o zadevi, ki ni v pristojnosti tega sodišča. Razdružitev skupnega premoženja je namreč predmet nepravdnega postopka, ki se vodi pod N 221/2003 in ne tega pravdnega postopka, v katerem se je le parcialno odločalo o razdružitvi. Sicer pa bi moralo sodišče upoštevati vrednost stanovanja zmanjšano za nesporna vlaganja toženke, s čimer je stanovanje pridobilo na vrednosti. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da toženka ni bila v dobri veri, ko je prodala sporno stanovanje, saj to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Tožnik je sam izpovedal, da je vedel za prodajo, da pa je vse v zvezi s prodajo urejala toženka. Poleg tega pa je toženka stanovanje odkupila potem, ko pravdni stranki nista bili več v ekonomski skupnosti in ga je sama tudi popolnoma obnovila in vzdrževala. Toženka je bila ob prodaji v dobri veri, saj je del skupnega premoženja predstavljala tudi garsonjera na naslovu S.6, ki jo je oddajal tožnik, ter znesek 130.000,00 DEM, ki ga je tožnik obdržal in z njim samostojno razpolagal. Toženka je bila zato prepričana, da je sporno stanovanje njena izključna lastnina. Menila je, da je bilo skupno premoženje med pravdnima strankama dejansko razdruženo. Tožnik tako ni upravičen do kupnine, obresti pa bi mu lahko tekle šele od pravnomočnosti sodbe II P 990/2009 oziroma po pobotu vseh njunih medsebojnih terjatev. Sodišče ni skrbno in vestno ter življenjsko pretehtalo vseh dokazov in enakopravno upoštevalo navajanj obeh strank. Neupravičeno je upoštevalo kot vrednost stanovanja kupnino po prodajni pogodbi iz leta 2005, namesto da bi ugotavljalo njegovo dejansko vrednost. Sodišče bi moralo upoštevati vrednost stanovanja v letu 2000, ko je bilo kupljeno. Ni izvedlo dokazov, ki jih je tožena stranka ponudila zaradi dokazovanja vrednosti vlaganj. Odločitev je napačna tudi iz razloga, ker je bil tožnik v celoti poplačan in preplačan s kupnino od stanovanja na S.6 in z zneskom 130.000,00 DEM, ki ga je obdržal. Posledično se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje odločilo o že pravnomočno razsojeni zadevi, ni utemeljena, saj tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno v tej pravdi, ni enak zahtevku, o katerem je bilo razsojeno s sodbo II P 900/2009 z dne 8. 9. 2010, na katero opozarja pritožnica. Z izpodbijano sodbo je bilo tako odločeno o dajatvenemu zahtevku na plačilo denarnega zneska, v zadevi II P 900/2009 pa je sodišče odločalo o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem, torej o ugotovitvenem zahtevku.

6. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo o zadevi, ki ni v njegovi pristojnosti, temveč je v pristojnosti nepravdnega sodišča. Načelno sicer drži, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, po pravnomočni odločitvi pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka. Sodna praksa pa dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja, kakršnega je postavila tožeča stranka, v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine (1). Po presoji pritožbenega sodišča je takšna posebna okoliščina, ki utemeljuje uveljavljanje zahtevka na izplačilo vrednosti deleža tožnika na odsvojeni nepremičnini (na stanovanju na naslovu R.), ki je bila skupno premoženje obeh pravdnih strank (2), v pravdi, dejstvo, da je toženka nedovoljeno razpolagala s skupnim premoženjem oziroma nepremičnino (3), zaradi česar le-ta ni več v lasti pravdnih strank.

7. Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da ima spor, v katerem se zahteva civilna delitev skupnega premoženja oziroma se uveljavlja dajatveni zahtevek, stvarnopravno podlago (podlaga je ZZZDR) (4), zaradi česar sklicevanje sodišča prve stopnje na 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot podlago tožnikovega zahtevka, ni pravilno. Vendar pa zmotna opredelitev pravne podlage na odločitev ni vplivala. Predmet skupnega premoženja je v konkretnem primeru vrednost odsvojenega stanovanja. Tožnik je kot prikrajšani zakonec upravičen zahtevati izplačilo vrednosti njegovega deleža (½) na tem premoženju. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je vrednost odsvojenega stanovanja enaka višini kupnine (129.360,70 EUR), ki jo je toženka prejela za prodano stanovanje v letu 2005, tožena stranka pa temu ni obrazloženo ugovarjala, nasprotno, v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2011 in na naroku z dne 13. 4. 2011 (glej list. št. 176 spisa) je tudi sama trdila oziroma štela, da je vrednost stanovanja enaka vrednosti kupnine. Ker torej med pravdnima strankam ni bilo spora o tem, kakšna je dejanska vrednost prodanega stanovanja, je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek, ki je enak polovici vrednosti prejete kupnine, pravilna. Tožena stranka sicer meni, da tako upoštevana vrednost stanovanja ni pravilna, saj bi bilo treba upoštevati vrednost stanovanja ob njegovem nakupu v letu 2000, s čimer pa se ni moč strinjati. Že iz razloga, ker se vrednost skupnega premoženja tekom trajanja zakonske zveze spreminja, namreč ne more vzdržati stališče toženke, da je treba pri civilni delitvi upoštevati vrednost premoženja, kot je bila ob njegovi pridobitvi. Tudi pritožbeno vztrajanje, da je treba upoštevati vrednost stanovanja znižano za vlaganja, ki jih je toženka izvršila, ko pravdni stranki nista bili več v življenjski skupnosti, ni utemeljeno. Zaradi poznejših enostranskih vlaganj (vlaganj zakonca v skupno nepremičnino brez soglasja drugega zakonca po razpadu dejanske skupnosti zakoncev) se sicer poveča vrednost skupne stvari, vendar pa lahko morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskim zahtevkom (5), ki pa ga toženka ni postavila. Ker torej okoliščina, da je toženka vlagala v sporno stanovanje po razpadu življenjske skupnosti, ni odločilna za odločitev v tej zadevi, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v tej smeri izvajati in ocenjevati dokazov.

8. Ker toženka ni postavila ustreznega zahtevka oziroma pobotnega ugovora (6), pa tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je bil tožnik že v celoti poplačan s tem, ko je obdržal kupnino od stanovanja na Steletovi 6 in znesek v višini 130.000,00 DEM oziroma 66.467,80 EUR, kar je bilo tudi skupno premoženje pravdnih strank.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede teka zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da toženka ni delovala v dobri veri, ko je razpolagala s spornim stanovanjem, tožeči stranki utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od prodaje stanovanja (t.j. 9. 12. 2005) dalje, pri čemer se je pravilno sklicevalo na določbo 193. člena OZ (primerjaj odločbo VS RS II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009 z dne 14. 7. 2011). Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je toženka ravnala v dobri veri, glede na to, da je stanovanje odkupila, ko ni bila več v ekonomski skupnosti s tožnikom in ga je sama tudi popolnoma obnovila in vzdrževala, ter ob upoštevanju, da je tožnik tudi samostojno razpolagal z delom skupnega premoženja, zaradi česar je bila prepričana, da je skupno premoženje med pravdnima strankama dejansko razdruženo in da je sporno stanovanje njena izključna lastnina. Vendar s takšnim navajanjem ne more biti uspešna. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila toženka s sklepom nepravdnega sodišča z dne 24. 5. 2005, torej cca šest mesecev pred sporno prodajo, napotena na pravdo oziroma na vložitev tožbe, da je njen delež na stanovanju večji, kot se domneva po ZZZDR, kar pomeni, da ni mogla biti prepričana, da je njegova edina lastnica in da lahko z njim razpolaga sama, brez privolitve tožnika.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.

(1) Primerjaj VS RS : S II Ips 22/1998 z dne 11.3.1999, II Ips 876/2006 z dne 11.12.2008 in II Ips 603/2007 z dne 23.6.2010. (2) Da je sporno stanovanje oziroma njegova vrednost skupno premoženje pravdnih strank in da je delež vsakega zakonca na njem ½, je bilo pravnomočno ugotovljeno v pravni zadevi, ki se je vodila pod opr. št. II P 900/2009

(3) Glede na to, da je bilo sporno stanovanje skupno premoženje, bi ga lahko toženka prodala le s soglasjem tožnika, vendar pa tega soglasja tožnik, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke, ni dal – tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da jje tožnik dal soglasje za prodajo, saj se je zahtevku upirala z navajanjem, d aje izključna lastnica.

(4) Primerjaj VS RS II Ips 603/2007 z dne 23.6.2010. (5) Primerjaj VS RS II Ips 80/2008 z dne 22.10.2009. (6) Tožena stranka je sicer postavila pobotni ugovor, vendar ga je na zadnjem naroku umaknila, zaradi česar sodišče prve stopnje o njem utemeljeno ni odločalo.