Jedro

Skupno premoženje se sicer res praviloma deli v nepravdnem postopku, vendar sodna praksa dopušča tudi civilno delitev skupnega premoženja oziroma uveljavljanje denarnega zahtevka v pravdi, v primerih, kadar to upravičujejo posebne okoliščine. Te okoliščine so lahko različne: soglasje drugega zakonca, majhna vrednost skupnih vlaganj v posebno premoženje enega od zakoncev, zaradi več solastnikov nepremičnine otežen postopek ugotavljanja deležev zakoncev na taki nepremičnini, če gre za stvar, ki je po svojem namenu in značaju namenjena le enemu od zakoncev, pa tudi če je bila skupna stvar že prodana itd. Enostranska naknadna vlaganja enega zakonca v skupno premoženje po odhodu drugega zakonca in brez njegovega soglasja ne vplivajo na višino deležev na skupnem premoženju, ima pa lahko tak zakonec obligacijski zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj plača tožniku 64.680,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2005 in mu povrne odmerjene pravdne stroške, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja pol kupnine, ki jo je toženka prejela za stanovanje na naslovu R. Čeprav je šlo za skupno premoženje, ga je po razvezi zakonske zveze prodala sama in zadržala celotno kupnino.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo izpodbijani prisodilni del prvostopenjske sodbe. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa zadevo vrne v ponovno odločanje. Konkretnih revizijskih razlogov ne opredeljuje, zatrjuje pa, da in zakaj je bila prepričana, da je stanovanje njena izključna last, nadalje da ni posebnih razlogov za razdružitev premoženja v pravdi, da ni šlo za vlaganja brez soglasja drugega zakonca, da je bila glede na prejšnjo pravdo in nepravdni postopek sedanja pravda nepotrebna, da je sodišče kljub njenemu opozorilu vodilo tudi ta postopek in podobno. Meni še, da bi sodišče moralo upoštevati njena vlaganja v stanovanje in tudi, da je iz konteksta vzeta njena izjava, da je vrednost stanovanja razvidna iz prodajne pogodbe, ko pa je dejansko predlagala upoštevanje svojih vlaganj v stanovanje in dokaz z izvedencem. Tožnik temu ni izrecno oporekal. Ker sodišče vlaganj ni upoštevalo, je odločilo arbitrarno. Toženka na koncu ponavlja, da ni bilo pravno utemeljenega posebnega razloga za vodenje tega postopka. Prodaja stanovanja ni tak razlog, saj je tudi tožnik obdržal skupno premoženje v enaki vrednosti in z njim razpolagal. Sodišče je odločilo o razdružitvi solastnega (prav skupnega) premoženja, čeprav se o tem odloča v nepravdnem postopku.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženka je po razvezi zakonske zveze pravdnih strank s pogodbo z 9. 12. 2005 prodala sporno štirisobno stanovanje dobroverni tretji osebi. Taka prodaja predmeta skupnega premoženja upravičuje drugega zakonca, da od prvega zahteva, da mu plača del kupnine, ki ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju. Vendar je bilo v tej zadevi med pravdnima strankama sporno, ali je bilo prodano stanovanje res del njunega skupnega premoženja. Ker je o tem že tekla druga pravda, je sodišče prekinilo ta pravdni postopek in ga nadaljevalo po pravnomočnosti sodbe II P 900/2009 z 8. 9. 2010. Z njo je bilo razsojeno, da spada v skupno premoženje pravdnih strank z enakim deležem med drugim tudi vrednost spornega in že prodanega štirisobnega stanovanja. Ta odločitev ima v sedanji pravdi pomen pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju, ki veže sodišče in obe stranki. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki bolj ali manj prikrito skušajo obiti tako rešitev predhodnega vprašanja. Gre npr. za trditev o toženkinih naknadnih enostranskih vlaganjih v sporno stanovanje (kar naj bi po tudi sicer zmotnem toženkinem stališču vplivalo vsaj na njen večji delež), ali za trditev, naj bi si pravdni stranki skupno premoženje že razdružili, ker naj bi tožnik podobno ravnal z drugimi predmeti skupnega premoženja (pa sta se obe stranki udeleževali nepravdnega postopka za razdružitev njunega skupnega premoženja).

7. Toženka je dobila pravilen odgovor pritožbenega sodišča, da njen ugovor res iudicata ni utemeljen zato, ker se ugotovitveni zahtevek iz prejšnje pravde in dajatveni denarni zahtevek iz te pravde razlikujeta. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi odgovoru pritožbenega sodišča, da se skupno premoženje sicer res praviloma deli v nepravdnem postopku, vendar sodna praksa dopušča tudi civilno delitev skupnega premoženja oziroma uveljavljanje denarnega zahtevka v pravdi, v primerih, kadar to upravičujejo posebne okoliščine. Pritožbeno sodišče je to stališče obrazložilo v točki 6 svojih razlogov in se sklicevalo tudi na primere iz sodne prakse. Toženka zato v reviziji neutemeljeno ugovarja temu stališču. Posebne okoliščine so lahko različne: soglasje drugega zakonca, majhna vrednost skupnih vlaganj v posebno premoženje enega od zakoncev, zaradi več solastnikov nepremičnine otežen postopek ugotavljanja deležev zakoncev na taki nepremičnini, če gre za stvar, ki je po svojem namenu in značaju namenjena le enemu od zakoncev, pa tudi če je bila skupna stvar že prodana itd.(1)

8. Marsikatera od toženkinih trditev v tej pravdi je bila nejasna, premalo določna, pomanjkljiva in podobno. Zato revizijsko sodišče poudarja, da sta stranki tisti, ki s svojimi zahtevki, trditvami, dokaznimi predlogi in obrambnimi ugovori določata okvir odločanja sodišča. Stvar njune procesne izbire in odločitve je, kako bosta razpolagali s svojimi procesnimi upravičenji. Na nejasnost in premajhno konkretnost sta toženko opozarjala tako tožnik (glede vlaganj v obnovo stanovanja) kot sodišče (glede pobotnega ugovora). Na večkratno opozorilo sodišča je toženka pobotni ugovor le opredelila z zneskom, ki naj bi ustrezal polovici vrednosti prihranjenih denarnih sredstev in polovici vrednosti drugega stanovanja, vendar je pobotni ugovor na zadnjem naroku umaknila. Zato so brez pomena njene revizijske trditve, da naj bi tudi tožnik na enak način razpolagal s predmeti skupnega premoženja, ki da je bilo zato že razdeljeno.

9. Na premajhno jasnost in konkretnost toženkinih trditev in procesnih razpolaganj revizijsko sodišče opozarja zato, ker toženka v reviziji očita pritožbenemu sodišču, da naj bi njeno izjavo o vrednosti spornega stanovanja, ki je enaka prejeti kupnini, vzelo iz konteksta. Ta očitek je neutemeljen, saj je pritožbeno sodišče v točki 7 svoje obrazložitve natančno označilo, kje se nahajajo njene izjave, iz katerih izhaja, da je vrednost stanovanja enaka vrednosti kupnine. Navedene izjave je res mogoče razumeti tako, kot navaja pritožbeno sodišče. Nejasnost ali celo kontradikcijo pa pomeni dejstvo, da je toženka na drugem mestu tudi trdila, da je treba vrednost stanovanja znižati za vrednost njenih vlaganj v obnovo. Kot je bilo že pojasnjeno, enostranska naknadna vlaganja enega zakonca v skupno premoženje po odhodu drugega zakonca in brez njegovega soglasja ne vplivajo na višino deležev na skupnem premoženju, ima pa lahko tak zakonec obligacijski zahtevek. Ali toženkina trditev o potrebnem zmanjšanju vrednosti stanovanja zaradi njenih vlaganj v obnovo lahko pomeni obligacijski (ugovor ali) zahtevek, pa niti ni treba presojati, ker toženka sploh ni konkretno navedla, za katera obnovitvena dela v stanovanju je šlo. Njena izpoved, ki je malo določnejša (obnovitev oken na balkonu, vendar je hkrati predložila tudi račune za nabavo pohištva) ne more nadomestiti manjkajočih navedb.

10. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno toženkino revizijo s priglašenimi revizijskimi stroški vred (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): II Ips 22/98, II Ips 479/2006, II Ips 876/2006, II Ips 603/2007.