Jedro

Po tretjem odstavku 90. člena ZDR je sicer ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa te določbe ni mogoče razlagati tako, da je tudi z vidika delodajalca ustrezno (v smislu dolžnosti ponudbe) prav vsako delovno mesto, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe. Paleta možnih del pri določenih poklicih je zelo široka in poklic ekonomista (vrsta in stopnja izobrazbe, ki se je alternativno zahtevala na delovnem mestu svetovalec uprave in se je kot osnovna zahtevala tudi na delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling) je eden od njih. Zato je nedvomno z vidika ustreznosti drugega delovnega mesta pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana posebna (specifična) znanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje (prva alineja I. točke izreka) se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V tem delovnem sporu je Vrhovno sodišče že odločalo in je predhodni sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo. Pred sodiščem prve stopnje je bil tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave z dne 12. 7. 2011 in za vrnitev tožnika na delo, vzpostavitev delovnega razmerja od 23. 11. 2011 dalje, obračun in izplačilo plač ter ostalih prejemkov iz naslova pogodbe o zaposlitvi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odvodom pripadajočih davkov in prispevkov, z vpisom delovne dobe v evidence obveznih socialnih zavarovanj ter za priznanje vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja, zavrnjen. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za racionalizacijo delovnih mest in stroškov dela ter presodila, da ne potrebuje svetovalcev uprave in da bo delovno mesto svetovalca uprave ob naslednji spremembi sistemizacije tudi ukinjeno. Tožena stranka je imela dva takšna svetovalca, tožnika in K. O. Obema je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Delovnega mesta kasneje formalno ni ukinila, dejansko pa svetovalcev uprave nima več. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da odpoved ni bila podana iz drugega razloga (npr. zaradi subjektivnih zamer), ampak poslovnega in da je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) preverila možnost za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. Te možnosti ni bilo, zato mu ni mogla ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Prosto delovno mesto „direktor službe za informacijske tehnologije“ je bilo objavljeno že 12. 4. 2011, šlo pa je za zaposlitev za določen čas. Tudi pri delovnih mestih „svetovalec komercialist“ in „višji svetovalec komercialist v PE K.“ je ugotovilo, da je šlo za zaposlitev za določen čas in kot takšno neustrezno. Prosto delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ je bilo objavljeno 29. 7. 2011 in se je tožnik na razpis prijavil. Ker pa ni izpolnjeval pogojev, ni bil izbran, saj med drugim nima izobrazbe univerzitetnega diplomiranega ekonomista. Zaradi tega je tudi to delovno mesto štelo za neustrezno. Sodišče druge stopnje je odločitev potrdilo.

2. Vrhovno sodišče je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo zaradi zmotne presoje, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ samo zato, ker ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev. Obe sodišči sta prezrli, da ni relevantno, kakšno dejansko izobrazbo je imel tožnik, ampak kakšna izobrazba (vrsta in stopnja) se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 90. člena ZDR).

3. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo, ker je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog in da ni imela ustreznih prostih delovnih mest, ki bi jih lahko ponudila tožniku. Konkretno je glede delovnega mesta „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ ugotovilo, da se je sicer za to delovno mesto zahtevala VII. stopnja izobrazbe oziroma II. stopnja fakultete ter poklic diplomirani ekonomist, enako kot (alternativno) za delovno mesto svetovalec uprave, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pred odpovedjo, vendar pa so se za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ zahtevala tudi posebna znanja in veščine v zvezi s sklepi agencije za zavarovalni nadzor, zakonom o zavarovalništvu, računovodskimi računalniškimi programi, računalniškimi programi za urejanje preglednic, MRSP in zavarovalniškimi računovodskimi standardi ter angleškim jezikom. Taka znanja se na tožnikovem prejšnjem delovnem mestu niso zahtevala, zato je presodilo, da kljub enakim formalnim zahtevam glede stopnje in vrste izobrazbe, tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto ni bila dolžna ponuditi.

4. Sodišče druge stopnje se s to presojo ni strinjalo. Poudarilo je, da ZDR v tretjem odstavku 90. člena izrecno kot ustrezno šteje zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu in da posebnih znanj in veščin ne omenja. Primerjavo z zadevo, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012 je zavrnilo kot neustrezno, ker naj ne bi šlo za enako dejansko in pravno situacijo.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno štelo za nepomembno, kakšne posebne veščine in znanja se zahtevajo za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“. Za zasedbo delovnega mesta, na katerem je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, se zahteva poklic univerzitetni diplomirani pravnik (kar tožnik ni), za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ pa diplomirani ekonomist. Drugačne ugotovitve sodišča druge stopnje naj bi predstavljale absolutno bistveno kršitev, ki jo revident smiselno opredeljuje kot nasprotje med razlogi sodbe in listinami. Meni tudi, da je stališče sodišča druge stopnje neživljenjsko, saj nalaga delodajalcu zaposlovanje oseb, ki nimajo znanj in izkušenj za opravljanje določenega dela. Nenazadnje pa ni bilo ugotovljeno, ali je potreba po zaposlitvi na tem delovnem mestu v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sploh obstajala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6. Tožnik v odgovoru na revizijo povzema razloge razveljavitvenega sklepa VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014 in pritožbene navedbe. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna ter predlaga zavrnitev revizije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Vrhovno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizija samo pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in jih v nadaljevanju ne konkretizira. Zato z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

10. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

11. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana 12. 7. 2011. Tedaj je veljal ZDR, ki je v tretjem odstavku 88. člena določal, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Kot revidentka pravilno povzema, je v tej fazi postopka ključnega pomena vprašanje, ali je bila zaposlitev na delovnem mestu „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ za tožnika ustrezna in ali mu jo je bila dolžna ponuditi ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Izhodišče sodišča druge stopnje, da ni pomembno, kakšna znanja in veščine se zahtevajo za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling in ali takšna znanja in veščine tožnik ima, ni pravilno. Po tretjem odstavku 90. člena ZDR je sicer ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa te določbe ni mogoče razlagati tako, da je tudi z vidika delodajalca ustrezno (v smislu dolžnosti ponudbe) prav vsako delovno mesto, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe. Paleta možnih del pri določenih poklicih je zelo široka in poklic ekonomista (vrsta in stopnja izobrazbe, ki se je alternativno zahtevala na delovnem mestu svetovalec uprave in se je kot osnovna zahtevala tudi na delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling) je eden od njih. Zato je nedvomno z vidika ustreznosti drugega delovnega mesta pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana posebna (specifična) znanja (1). Pri tem ni odločilnega pomena, ali so se posebna znanja zahtevala tudi na prejšnjem delovnem mestu, ampak ali delavec dejansko taka specifična znanja ima. Delodajalcu, ki na določenem delovnem mestu zahteva določena znanja, veščine ali izkušnje (kar je zlasti pomembno, če gre za vodstvena delovna mesta), ni mogoče niti v okviru tretjega odstavka 88. člena ZDR nalagati zaposlitve delavca, ki teh zahtev ne izpolnjuje.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o znanju in veščinah, ki se zahtevajo za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ in o tem, ali takšna znanja in veščine tožnik ima. Zato je moralo revizijsko sodišče izpodbijani del sodbe (prva alineja I. točke izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje, da se opredeli do pritožbenih navedb tudi v zvezi s temi odločilnimi okoliščinami.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbi VS RS VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012, VIII Ips 219/2013 z dne 4. 3. 2013