Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da za tožnika (svetovalec uprave) zaposlitev na delovnem mestu „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ z vidika izobrazbe ni ustrezna, ker iz opisov zahtevanih znanj in veščin obeh delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktorja sektorja za finance, računovodstvo in kontrolinga zahtevajo tudi nekatera dodatna specifična znanja in veščine, ki se za delovno mesto svetovalca uprave ne zahtevajo. Za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ se poleg stopnje izobrazbe („VII. VS ali II. st. fakultete“) zahteva poklic, torej vrsta izobrazbe, univerzitetni diplomirani ekonomist, ki je povsem konkretizirano določen, zato ni potrebno, da bi sodišče moralo navedeno vrsto izobrazbe vsebinsko dopolnjevati z upoštevanjem znanj in veščin, ki se za to delovno mesto zahtevajo. Za takšno materialnopravno stališče ni podlage niti v tretjem odstavku 90. člena ZDR, ki izrecno določa, da se pri presoji ustrezne zaposlitve (poleg delovnega časa in kraja opravljanja dela) upošteva le vrsta in stopnja izobrazbe, ne pa tudi drugi zahtevani pogoji za zasedbo nekega delovnega mesta. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča 1. stopnje ter ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker tožena stranka ni spoštovala obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v I/1. in I/2. točki izreka tako, da se sedaj glasita: „I. Ugotovi se, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave, sklenjeno dne 5. 6. 2009. II. Kot nezakonita se razveljavi „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 iz poslovnih razlogov“ z dne 12. 7. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku,“, - delno razveljavi v I/3. in II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave, sklenjeno dne 5. 6. 2009 (I/1. točka izreka); za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 iz poslovnih razlogov z dne 12. 7. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku (I/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na njegovo delovno mesto svetovalec uprave, mu od vključno 24. 11. 2011 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 vzpostaviti delovno razmerje za delovno mesto svetovalec uprave, mu obračunati in izplačati plače in vse ostale prejemke iz naslova navedene pogodbe o zaposlitvi, od njih odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo dohodnine, mu izplačati neto mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu dalje do plačila, pri regresih za letni dopust pa od vsakega 2. 7. v posameznem letu do plačila, mu vpisati delovno in zavarovalno dobo v ustrezne evidence nosilcev obveznih socialnih zavarovanj in mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja v skladu z navedeno pogodbo o zaposlitvi (dodatno pokojninsko zavarovanje, božičnico) (I/3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 1. 2012, ne nanaša na isto dejansko ali pravno stanje. V tem judikatu je Vrhovno sodišče RS odločalo, ali je izobrazba univerzitetnega diplomiranega novinarja strokovna izobrazba druge ustrezne smeri in glede tega je Vrhovno sodišče RS res zavzelo stališče, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, to je, da je pri presoji vrste izobrazbe nedvomno pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana ali zaželena posebna (specifična) znanja. V obravnavanem sporu pa sploh ni bilo potrebno opravljati takšne presoje, saj je nesporno in nedvoumno, da se tako na delovnem mestu svetovalec uprave kot tudi na delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling zahteva identična stopnja in vrsta izobrazbe (univerzitetni diplomirani ekonomist). Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da je ob sklicevanju na ta judikat ugotavljalo vsebino dela, zahtevana in zaželena posebna (specifična) znanja. Ustrezna vrsta izobrazbe izhaja že iz samega opisa obeh delovnih mest in je v obeh primerih povsem konkretizirano določena. Takšna uporaba materialnega prava je v nasprotju z 90. členom ZDR in razveljavitvenim sklepom Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi. Ključni razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje za drugo ustrezno izobrazbo, za katero se zahteva identična stopnja in vrsta izobrazbe, zaključilo, da ne gre za drugo ustrezno izobrazbo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se je ponovno spustilo v dokazovanje, katera konkretno znanja in veščine je tožena stranka želela za zasedbo delovnega mesta direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling ter da tožnik teh znanj in veščin ni imel. Ta dejstva pa za rešitev tega spora niso relevantna. Nadalje navaja, da iz primerjave opisov delovnih mest direktor sektorja za trženje, svetovalec uprave in direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling ne drži zaključek sodišča prve stopnje glede neizpolnjevanja znanja in veščin za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. Za navedeno delovno mesto se ne zahteva nobeno bistveno drugačno dodatno zaželeno znanje in veščine, kot za delovni mesti direktor sektorja za trženje in svetovalec uprave. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik navedenih znanj ni imel. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedim članov uprave tožene stranke in priče A.A.. Do tožnikovih navedb in dokazov pa se v veliki meri ni opredelilo. Tožnik je navajal in dokazoval, da je imel vse potrebne kompetence in veščine za opravljanje dela na vodstvenem (in ne strokovnem) delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling, da ga tožena stranka ni povabila na razgovor za to delovno mesto, ni obvestila, da išče potencialne kandidate in ni preverila, ali izpolnjuje zahtevane pogoje ter da B.B. ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto ni izpolnjeval pogoja primerljivih vodstvenih delovnih izkušenj v trajanju 48 mesecev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlagala je, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo, delno pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da se tožnik ne strinja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba ne uveljavlja, po presoji pritožbenega sodišča pa niso podane niti kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik pri toženi stranki od 1. 6. 2009 dalje zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalec uprave. Dne 27. 7. 2011 mu je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2011, delovno razmerje pa mu je prenehalo dne 23. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti in njeno razveljavitev zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

8. V tem sporu je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo, in sicer s sodbo in sklepom, opr. št. I Pd 1403/2011 z dne 20. 2. 2013, s katerima je prav tako zavrnilo uveljavljane tožbene zahtevke in ustavilo postopek v delu umaknjene tožbe. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 610/2013 z dne 17. 10. 2013, vloženo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev v izpodbijani sodbi in odločitev o stroških postopka. Po vloženi reviziji tožnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014, razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala zakonske določbe glede formalne ustreznosti postopka izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (obvestilo sindikata, oblika in vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Presodilo je, da je tožena stranka tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenega poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zaradi odsotnosti pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni in zakoniti. Da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz utemeljenega poslovnega razloga, pa izhaja tudi iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi (opr. št. VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014).

10. Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo, ali je tožena stranka v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko zaposlitev na drugem delovnem mestu delodajalec delavcu ponudi le, če gre za ustrezno zaposlitev v skladu z določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR. Ta določa, da je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

11. V okviru trditvene podlage tožnika je sodišče prve stopnje presojalo, ali bi tožena stranka, ki delavcu druge zaposlitve ni ponudila, morala ponuditi zaposlitev na enem izmed delovnih mest: direktor službe za informacijske tehnologije, svetovalec komercialist, višji svetovalec komercialist v PE C. in direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. Ker so bile zaposlitve za delovna mesta direktor službe za informacijske tehnologije, svetovalec komercialist in višji svetovalec komercialist v PE C. razpisane za določen čas, tožnik pa je bil na delovnem mestu svetovalec uprave zaposlen za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje presodilo, da ne gre za ustrezne zaposlitve, zato jih tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi. Tudi zoper navedene ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba nima navedb, zato je pritožbeno sodišče le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti presodilo, da so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni in zakoniti (takšno stališče izhaja tudi iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi - opr. št. VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014).

12. Sodišče prve stopnje je tudi za ponujeno zaposlitev na delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling ugotovilo, da ni ustrezna, zato je tožniku tožena stranka ni bila dolžna ponuditi. Ugotovilo je, da iz opisov obeh delovnih mest (A12 in A13) izhaja, da se za obe delovni mesti zahteva strokovna izobrazba VII. stopnje ali II. stopnje fakultete ter poklic univerzitetni diplomirani ekonomist. Ker pa iz opisov zahtevanih znanj in veščin obeh delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling zahtevajo tudi nekatera dodatna specifična znanja in veščine, ki se za delovno mesto svetovalec uprave ne zahtevajo, je sodišče prve stopnje presodilo, da zaposlitev na tem delovnem mestu z vidika izobrazbe ni ustrezna, zato je tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi. Pri tem se je oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012. Vrhovno sodišče RS se je v tej zadevi postavilo na stališče, da je pri ugotavljanju, ali gre za ustrezno „vrsto izobrazbe“, nedvomno pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana ali zaželena posebna (specifična) znanja.

13. Pritožba utemeljeno opozarja, da se navedena zadeva, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, nanaša na drugačno dejansko situacijo in da zato za rešitev v tem sporu navedenega stališča ni mogoče uporabiti. V zadevi, opr. št. VIII Ips 88/2012, je namreč šlo za situacijo, kjer se je za delovno mesto, ki bi ga tožena stranka kot delodajalec bila dolžna ponuditi tožnici kot delavki, zahtevala izobrazba univerzitetni diplomirani ekonomist oziroma druga ustrezna izobrazba. Pri presoji pojma „druga ustrezna izobrazba“ je sodišče ugotavljalo, kakšna znanja in veščine mora delavec imeti, da se šteje, da ima ustrezno izobrazbo. V konkretnem sporu pa se za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling poleg stopnje izobrazbe („VII. VS ali II. st. fakultete“) zahteva poklic - torej vrsta izobrazbe - univerzitetni diplomirani ekonomist, ki je povsem konkretizirano določen, zato ni nobene potrebe, da bi sodišče moralo navedeno vrsto izobrazbe vsebinsko dopolnjevati z upoštevanjem znanj in veščin, ki se za to delovno mesto zahtevajo. Za takšno materialnopravno stališče ni podlage niti v tretjem odstavku 90. člena ZDR, ki izrecno določa, da se pri presoji ustrezne zaposlitve (poleg delovnega časa in kraja opravljanja dela) upošteva le vrsta in stopnja izobrazbe, ne pa tudi drugi zahtevani pogoji za zasedbo nekega delovnega mesta.

14. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno materialnopravno stališče, pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o znanju in veščinah, ki se zahtevajo za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. Prav tako ne odgovarja na pritožbene navedbe o tem, kakšno znanje in veščine ima tožnik, saj to niso relevantna dejstva v tem sporu (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, in sicer v I/1. in I/2. točki izreka tako, da je tožbenima zahtevkoma za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu izpodbijane sodbe, to je v odločitvi o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku v I/3. točki izreka ter v odločitvi o stroških postopka v II. točki izreka, pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu in o stroških postopka ponovno odločiti. Pri tem pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi predlog tožene stranke, da odloči v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.