Jedro

Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu poslovodje in je bila po pogodbi o zaposlitvi odgovorna za poslovanje trgovine. Zaradi ravnanja, s katerim je namerno kršila računovodske in davčne predpise, ji je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za presojo zakonitosti te odpovedi ni bistveno, ali je toženi stranki zaradi očitanega ravnanja nastala škoda in v kakšni višini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 25. 8. 2010 nezakonita, reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo oziroma naštelo, katere listinske dokaze je prebralo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sodba temelji na izvedenskem mnenju izvedenca M.K., ki je bil izrazito subjektiven in pristranski in bi sodišče moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja postaviti novega izvedenca ekonomske stroke za področje davkov in računovodstva. Sodišče tudi ni zaslišalo predlagane priče P.S., z zaslišanjem priče bi se sodišče prepričalo, da usposabljanje s programom M. ni bilo zadostno ter da se poslovodje niso čutili usposobljene za delo s programom. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je podana po preteku prekluzivnih rokov iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Utemeljitev sodišča, da 8. 7. 2010 še niso bili ugotovljeni vzroki za ugotovljene nepravilnosti, ne vzdrži, saj je tožena stranka 10. 8. 2010 in 25. 8. 2010 zatrjevala, da je kršitev tožnice ugotovila že 8. 7. 2010. Tožnica se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ker so se interesi strank tekom postopka tako oddaljili in zaupanje omajalo, ne strinja pa se s tem, da sodišče to navaja kot enega od razlogov, zaradi katerega je zavrnilo zahtevek tožnice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, zakaj ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 118. člena ZDR. Na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnica pri opravljanju dela ni ravnala vestno in na podlagi česa je zaključiti, da je s svojim ravnanjem povzročila materialno ali moralno škodo, ni jasno. Tudi izvedenec se ni izjasnil glede višine odškodovanja. Okrožno državno tožilstvo je zavrglo kazensko ovadbo, kar pomeni, da tožnica ni storila očitanih kaznivih dejanj in je posledično nezakonita tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drži ugotovitev sodišča, da so vsi štirje zaposleni vstopali pod geslom tožnice. Sodišče pa ni ugotavljalo, ali so imeli dostop in vpogled v podatke tudi v upravi, ali so vstopali v sistem in morebiti celo spreminjali podatke. Izpostavlja pričanje M.P., ki je med drugim izpovedala, da je bilo blagajniško poslovanje večinoma pod šifro tožnice. Tožnica naj bi v blagajniške račune vnašala neresnične podatke in izdajala fiktivne račune. Opozarja, da izvedenec na vprašanje, ali je tožnica vnašala v račune kakšne lažne podatke, ni odgovoril. Za poslovanje poslovalnice je odgovoren direktor tožene stranke, saj je sam izjavil, da je spremljal stanje v poslovalnici od 15. 3. 2010, pa ni ukrepal. V korist tožnice je izpovedala tudi nepristranska priča M.B. in sicer, da si tožnica ni prisvojila nikakršne premoženjske koristi, da ni vnašala neresničnih podatkov in da si ni prilaščala artiklov iz trgovine. Enako je izpovedala tudi priča J.S.. Sodišče navaja, da je tožnica s prodajo gratis izdelkov opravljala nedovoljeno dejavnost in da so bili dogodki zabeleženi na napačen način. Sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, s katerimi bi preverilo, kakšna je bila praksa tožene stranke glede teh artiklov, izvedenec pa je le pavšalno in pristransko navajal trditve v korist tožene stranke. Ne drži tudi, da tožnica strankam ni izstavljala računov. V kolikor je do takšnega načina poslovanja v trgovini prišlo, ga sama ni odobrila oziroma svojim podrejenim takšnih navodil ni dala. Poudarja, da se je večkrat dogajalo, da je sama opazila, ko je izdajala račune, da blago, ki je bilo prodano, ni bilo zavedeno v računalniku, čeprav je zaloga v trgovini fizično obstajala. Zato je tudi zahtevala, da se opravi inventura. Glede označevanja artiklov pri prevzemu z različnimi šiframi in cenami je priča M.P. izpovedala, da se mora v primeru velikih odstopanj blago različnih dobaviteljev beležiti pod različnimi šiframi. Zato ni jasno, zakaj naj bi pri ravnanju tožnice šlo za nepravilno ravnanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Prereka pritožbene navedbe in navaja, da se z odločitvijo in utemeljitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ni navedlo, katere listinske dokaze je vpogledalo. ZPP ne določa, da je potrebno v obrazložitvi sodbe natančno navesti vse listinske dokaze, temveč je dovolj, da jih sodišče določno označi. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil 110. člena in 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker je naklepoma kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. list RS, št. 55/2008 in nadaljnji) in po 235. členu KZ-1, ki jih je tožnica storila s tem, da je vnašala neresnične podatke v blagajniške račune, izdajala negativne račune in izvajala efektivne prodaje oziroma zaračunavala blago, ki predhodno ni bilo kupljeno, kupcem ni izročala računov, v računalniški sistem je vnašala neresnične podatke in si protipravno prilaščala artikle delodajalca.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2010, reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da je tožnica kot poslovodja v tehnični trgovini kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (kršitve znake kaznivega dejanja) in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ter da so podane okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev postopka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila odpoved podana po poteku prekluzivnih rokov iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za izredno odpoved, je dejansko vprašanje in je odvisno od okoliščin vsakega primera. Tožena stranka vse do zagovora tožnice 27. 8. 2010 ni vedela, da je tožnica storilka očitanih dejanj, saj so se nepravilnosti dogajale tudi v času, ko je bila tožnica odsotna na letnem dopustu. Tožena stranka se je šele na zagovoru 17. 8. 2010 seznanila z vsemi okoliščinami, ki predstavljajo razlog za izredno odpoved tožnici. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2010, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, podana v roku iz 1. odstavka 110. člena ZDR.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba temelji na izvedenskem mnenju izvedenca M.K., ki naj bi bil izrazito pristranski. Tožnica je zato predlagala postavitev novega izvedenca. Sodišče izvede dokaze z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ponavljanje dokazov z drugim izvedencem je omejeno na primer, če je izvid prvega izvedenca nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (254. člen ZPP). Predloga za imenovanje novega izvedenca zato ni mogoče utemeljevati zgolj na nestrinjanju z ugotovitvami izvedenca, kot to v pritožbi utemeljuje tožnica.

Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dokaz z zaslišanjem priče P.S. ni bil potreben, saj je bilo mogoče dejstva glede usposabljanja v zvezi s programom M. v zadostni meri ugotoviti že na podlagi ostalih predlaganih in izvedenih dokazov.

Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je bil izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Uporaba 2. odstavka 118. člena ZDR bi bila uporabljiva le v primeru, če bi sodišče prve stopnje predhodno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker se ni opredelilo, zakaj ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 118. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, navedenih v 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je nejasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri opravljanju dela ni ravnala vestno in da je s svojim ravnanjem povzročila materialno ali moralno škodo. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da škoda ni bila element očitane kršitve. Tožnica je bila na delovnem mestu poslovodja po pogodbi o zaposlitvi odgovorna za poslovanje trgovine. S svojim ravnanjem je namerno kršila računovodske in davčne predpise, kot je to ugotovil in obrazložil sodni izvedenec. Tožnica je ravnala nezakonito in v nasprotju s svojimi dolžnostmi iz pogodbenega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, kdo vse je imel dostop in vpogled v podatke ter da je bil za nepravilnosti v poslovanju odgovoren direktor tožene stranke. Tožnica je kot poslovodja imela svoje dolžnosti in pristojnosti jasno določene in se s sklicevanjem na druge svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR morajo biti podani vsi znaki kaznivega dejanja. Kršitev tožnice ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 235. členu KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu KZ-1. S svojim ravnanjem je izpolnila zakonske znake kaznivih dejanj po 235. in 209. členu KZ-1, zato je izredna odpoved zakonita. Dejstvo, da je Okrožno državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ki jo je podala tožena stranka zoper tožnico zaradi očitanih kaznivih dejanj, za zakonitost izredne odpovedi ni odločilno.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita tudi glede na določbo 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, na podlagi katere lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je ravnala naklepoma, kršitev pa je potrebno opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj so bile njene obveznosti kot poslovodja trgovine v pogodbi o zaposlitvi jasno določene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).