Jedro

Sodišče je moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti, kakšna bi bila primerljiva tržna najemnina. Gre za ugotavljanje hipotetičnega, neobstoječega dejstva, zato je njegovo ugotavljanje problematično ter vselej posredno. Bolj kot za ugotovitev gre za oceno. Ker primerljivih oddaj v najem ni, ker je metoda neprofitne najemnine neustrezna in ker je znesek 0,5 EUR/m2 očitno najemnina, ki jo je mogoče iztržiti, če je na najemnika preloženo breme obnove, je dokazna ocena sodišča prve stopnje v opisani dokazni stiski, ustrezna.

Tako kot je v lastninskem preoblikovanju podjetij na družbene pravne osebe prišla dobrobit poprejšnje družbene lastnine, je v celovitem družbenoekonomskem preoblikovanju nanje prešlo tudi določeno breme poprejšnje družbene lastnine. Sestavni del tega bremena je tudi njihov položaj po ZDen.

Po 41. členu EKČP je zavezanec za plačilo pravičnega denarnega zadoščenja vselej država.To pa ne pomeni, da zaradi takšne zasnove postopka po 41. členu EKČP država postane subjekt temeljnega materialnopravnega razmerja.

Reševanje dejanskih vprašanj v odločbah ESČP nima precedenčnega učinka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi gre za uveljavljanje sui generis odškodninskega zahtevka zaradi nemožnosti uporabe, ki ima podlago v pravilu, ki jo da razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen(1) z argumentom nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario). V prejšnjem pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče razveljavilo zavrnilni del sodbe, saj ni soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je prikrajšanje denacionalizacijskega upravičenca zaradi nemožnosti uporabe za čas od uveljavitve ZDen do izdaje denacionalizacijske odločbe mogoče ugotavljati z metodo določanja neprofitne najemnine. Poudarilo je, da je neprofitna najemnina institut socialnega prava, zaradi česar zavrnitev višjega zahtevka temelji na napačni uporabi materialnega prava (konkretno napačni razlagi pojma odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe iz drugega odstavka 72. člena ZDen).

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zato ugotavljalo, kakšno je realno prikrajšanje tožeče stranke, to pa je takšno, ki bi ustrezalo tržni najemnini. To je namreč civilni plod, ki ga lastnik lahko doseže v stvarnem svetu. Tožeči stranki je ob takšnem izhodišču nazadnje prisodilo še 18.221,82 EUR s pripadajočimi obrestmi. Neznatno višji zahtevek je zavrnilo in odločilo še o stroških postopka.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(2) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne.

Uvodno opozarja na dolgotrajnost postopka, zaradi česar toženi stranki nastaja škoda. Trdi, da bi – glede na to, da sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni nič dopolnjevalo - prejšnjič pritožbeno sodišče odločbo lahko tudi spremenilo in ne razveljavilo.

Trdi, da je tožena stranka pahnjena v nedopusten položaj. Po podatkih GURS je celotna nepremičnina vredna 56.036,00 EUR, uporabnina, ki jo je primorana plačati, pa skupaj znaša 31.051,51 EUR, z obrestmi celo 49.967,20 EUR. Opozarja, da se zaradi prepovedi razpolaganja nepremičnine ni mogla znebiti. Hkrati pa je izvedenec R. povedal, da bi bilo nepremičnino mogoče oddajati v najem, če bi jo poprej prenovili. Sporne nepremičnine torej toženi stranki niso prinašale nobene koristi.

Sodišče je svojo odločitev v ponovljenem postopku oprlo na dejstvo, da se del stavbe oddaja K. in sicer za 0,5 EUR/m2. V zvezi s tem tožena stranka uveljavlja kršitev razpravnega načela. Tega dejstva namreč tožeča stranka ni zatrjevala, marveč ga je ugotavljal izvedenec sam.

V osrednjem delu pritožbe tožena stranka napada samo izhodišče, po katerem so zavezanci za denacionalizacijo sploh dolžni plačevati terjatve iz naslova nemožnosti uporabe. Pritožnica se zaveda, da gre za ustaljeno sodno prakso, vendar meni, da bi jo bilo treba spremeniti. Utemeljuje, da praksa ni skladna s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Sklicuje se na tri zadeve, iz katerih naj bi izhajalo, da gre v takšnem primeru vselej za obveznost države. Gre za zadeve: Decheva in ostali proti Bolgariji, Stoycheva proti Bolgariji ter Antonovi proti Bolgariji.

Sklicujoč se na drugo in tretjo citirano zadevo ESČP, utemeljuje še nadaljnji sklep, po katerem bi moralo sodišče ugotavljati dejansko in ne fiktivno prikrajšanje.

Trdi, da je večinsko sprejeta razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen protiustavna, saj predstavlja širjenje pristojnosti Vrhovnega sodišča na zakonodajno področje.

Ker ZDen ne določa posebnih zastaralnih rokov, bi moralo sodišče zastaranje šteti od vsakega meseca uporabnine posebej.

Nazadnje trdi, da v času, na katerega se nanaša plačilo odškodnine, tožeča stranka sploh še ni bila registrirana.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

Vprašanja, ki se tičejo podlage zahtevka

6. Pritožnica znova načenja problem same podlage zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen; po presoji pritožbenega sodišča to stori neutemeljeno.

Pravilo, da je denacionalizacijski upravičenec upravičen tudi do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine za čas od uveljavitve ZDen do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji so sodišča oblikovala z razlago določbe drugega odstavka 72. člena ZDen z metodo nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario). Gre za uveljavljeno metodo argumentacije, ki – tako kot ostale uveljavljene metode argumentacije – pozitivnopravnemu besedilu šele da pravi pomen pravne norme. Uveljavljene metode argumentacije skrbijo za to, da je pomen pravnih pravil res pravi in ne zgolj črkobralski. Ugotavljanje pravega pomena hkrati tudi omogoča, da so pravna pravila skladna s temeljnimi pravnimi vrednotami ter da so pravna pravila povezana v notranje celovit in povezan pravni red. Ravno zato, ker gre za uveljavljene metode pravne argumentacije, je tako dobljen pomen nazadnje skladen tudi z načelom pravne varnosti. Očitek o uzurpaciji zakonodajne funkcije s strani sodne veje oblasti zato ni utemeljen.

Besedilo drugega odstavka 72. člena ZDen bi bilo brez takšne razlage brez slehernega smisla. Odškodninski zahtevek zaradi nemožnosti uporabe namreč denacionalizacijskemu upravičencu po splošnih pravilih ne bi pripadal. Njegov edini smisel (njegova edina dodatna pravna vsebina) je zato lahko edino v tem, da s specialnim pravilom takšne zahtevke vendarle priznava, vendar z opisano časovno omejitvijo.

Drugo, s tem vprašanjem povezano pritožničino vprašanje se nanaša na pasivno legitimacijo glede tovrstnih zahtevkov. 72. člen ZDen jezikovno ne opredeljuje tega, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do vrnitve zaplenjenega premoženja. Do odgovora na to vprašanje je torej sodna praksa prišla šele z ustrezno razlago. Odgovor ustaljene sodne prakse, da je pasivno legitimiran po 72. členu ZDen tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi (1. odstavek 51. člena ZDen) oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji, gradi na ekonomskem bistvu lastninske pravice. Ekonomsko bistvo lastninske pravice pa je, da tisti, ki je titular lastninske ali tej ustrezajoče pravice (tak primer je prav pravica uporabe v nekdanjem sistemu družbene lastnine) ekonomsko izkorišča stvar v času, ko je imetnik pravice oziroma jo je imel možnost izkoriščati.

Pritožnik to izhodišče sodne prakse neutemeljeno spodbija, češ da nasprotuje praksi ESČP. Sklicevanje na tri odločbe ESČP(3) je nekorektno in sprevrača pomen postopka pred ESČP. V nobeni izmed treh zadev, na katere se sklicuje pritožnica namreč ni najti stališča, da bi morala biti zavezanka za zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca država. Nobena izmed ponujenih odločb ESČP se sploh ne nanaša na vprašanje denacionalizacije. Gre namreč za zadeve, v katerih je predhodni „klasični“ razlastitvi - zaradi neuresničenega namena razlastitve - sledil postopek vračanja. Ta postopek pa je bil obremenjen s kršitvami nekaterih temeljnih načel v škodo poprejšnjih razlaščencev (npr. z načelom res iudicata v povezavi z načelom pravne varnosti – zadeva Decheva in ostali proti Bolgariji).

Pritožbeno stališče, da je po stališču ESČP zavezanec vselej država, ker naj bi bila v vseh treh zadevah pred ESČP obsojena država, pa pomeni sprevračanje postopka pred ESČP. Po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) je zavezanec za plačilo pravičnega denarnega zadoščenja seveda vselej država. Tako je zato, ker je država podpisnica EKČP in ker je država tista, ki je konvencijo v postopkih odločanja o materialnopravnem razmerju kršila. To pa seveda ne pomeni tega, da zaradi takšne zasnove postopka po 41. členu EKČP država postane subjekt temeljnega materialnopravnega razmerja, kot skuša prikazati pritožnica.

7. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, ki se tudi še nanaša na samo podlago zahtevka, češ da je z obveznostjo plačila odškodnine na eni in s prepovedjo razpolaganja na drugi strani, tožena stranka pahnjena v nedopusten pravni položaj. Očitek je vendarle resen, a ne zaradi zakonske ureditve same, marveč zaradi tega, ker so postopki vračanja po ZDen tako nevzdržno dolgo trajali, da se zaradi časovne distance zamegli pogled na izvorni (izhodiščni) položaj tožene stranke v tem pravnem razmerju. Njen izhodiščni položaj namreč zaznamuje pravno odločilna razlikovalna okoliščina, da je šlo za družbenopravno osebo in ne za klasično pravno osebo civilnega prava. Če bi šlo namreč v izhodišču tega pravnega razmerja bodisi za zasebnopravno osebo bodisi zgolj za pravno osebo v mešani lastnini, potem premoženja v naravi sploh ne bi bilo mogoče vrniti (tretji in četrti odstavek 16. člena ZDen) in potem tudi ne bi bilo podlage za zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ki je predmet te pravde. Ker je šlo, nasprotno, za družbenopravno osebo, je bila vrnitev v naravi mogoča (njen odraz je tudi konkretna pravnomočna odločba o denacionalizaciji). Zastavlja se vprašanje, zakaj je to razlikovanje tako pomembno in, vsaj v izhodišču, tudi pravno vrednotno utemeljeno? Odgovor je preprost in se skriva v medsebojni prepletnosti tranzicijskih predpisov: o privatizaciji (npr. Stanovanjski zakon), o preoblikovanju družbene lastnine (ti so številni in se nanašajo na različne vidike družbene lastnine - od podjetij, kjer je bila družbena lastnina najbolj izčiščena do npr. stavbnih zemljišč, kjer je bila pravica uporabe na družbenem zemljišču bolj ali manj ustrezajoča lastninski pravici) ter o popravi krivic (sem sodi tudi ZDen).

8. Pravno odločilna razlikovalna okoliščina je jasna. Če bi bilo vračilo v naravi uzakonjeno tudi glede premoženja, na katerem je bila ob uveljavitvi ZDen lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb, bi šlo za nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Ker pa družbene pravne osebe v svojem premoženju niso imele zasebne lastnine, marveč družbeno lastnino, za tak nedopusten poseg pri denacionalizaciji ni šlo. Tako kot je v lastninskem preoblikovanju podjetij nanje prišla dobrobit poprejšnje družbene lastnine, je v celovitem družbenoekonomskem preoblikovanju nanje prešlo tudi določeno breme poprejšnje družbene lastnine. Sestavni del tega bremena je tudi njihov položaj po ZDen, katerega sestavni del je tudi obveznost po drugem odstavku 72. člena zakona. V zvezi s tem velja še nekaj: tako kot so bile v času družbene lastnine družbenopravne osebe zavezane z družbenim premoženjem ravnati gospodarno, enako gospodarno so bile zavezane s tem istim premoženjem ravnati tudi v prehodnem obdobju. To pomeni: skrbeti, da ne propade in skrbeti tudi za gospodarno rabo. Če je bila neka nepremičnina ves čas prazna (s čimer se v konkretni zadevi zaradi narave zahtevka sodišču niti ni bilo treba ukvajati), potem takšna raba ni bila gospodarna. Breme morebitne negospodarne rabe zato pade na zavezanca.

9. Povsem drugo, od tega ločeno vprašanje, pa je vprašanje anomalij, do katerih je zaradi izrazito predolgih postopkov prišlo v tem razmerju. Čas teh postopkov je namreč neko razumno kratko obdobje sprevrgel v nerazumno dolg čas. Vendar ta dejanska okoliščina ne more biti pravni argument, ki bi denacionalizacijskemu upravičencu jemal na zakonu temelječe pravice in zato v tem postopku in v tem pravnem razmerju ni pravno relevantna. Ker se pritožničin očitek delno nanaša tudi na ravnanje pritožbenega sodišča v prejšnjem pritožbenem postopku (ker odločbe ni samo spremenilo, marveč je zavrnilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo), to sodišče pojasnjuje, da tega ni storilo zaradi varstva pravice do dvostopenjskega sojenja. Obseg pravne celote, o kateri je bilo treba odločiti v ponovljenem postopku, je bil namreč po kvantiteti tak, da je že prerastel v kvaliteto (beri: novo vsebino pravne celote). To navsezadnje dokazuje tudi nadaljnji del toženčeve pritožbe v tem pritožbenem postopku.

10. K ugovoru zastaranja, ki ga ponavlja pritožnica, pritožbeno sodišč nima kaj dodati. Velja splošni zastaralni rok, ki začne teči šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.

11. Tudi ugovor aktivne legitimacije ne more biti utemeljen. Odločba o denacionalizaciji (priloga A5, A6) se namreč nanaša na samostan „R.“. Na to odločbo in vprašanja, ki so z njo rešena, je civilno sodišče vezano. Četudi je poleg tega navedena tudi Škofija X., to subjektivitete tožeče stranke kot nosilca pravic iz tega pravnega razmerja, ne omaje(4) (prvi odstavek 7. člena ZPPVS). Ob drugačnem stališču bi bila pravna subjektiviteta lahko priznana le Cerkvi s sedežem v Vatikanu.

Vprašanja, ki se tičejo višine zahtevka

12. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je kršilo razpravno načelo, ker je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje. To se nameč opira tudi na dejstvo, da je del stavbe oddan v najem K., ki plačuje najemnino v višini 0,5 EUR/m2. Slednjega dejstva tožeča stranka ni zatrjevala. Procesni očitek ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč uveljavljala konkreten denarni zahtevek, ki ga je oprla na konkretne pravno relevantne trditve ter jih podkrepila tudi z izvensodnim izvedenskim mnenjem. Ker je šlo za strokovna vprašanja, je sodišče angažiralo sodnega izvedenca (243. člen ZPP). Sodni izvedenec pri svojem delu ugotavlja strokovna dejstva, ki jih potrebuje, da sodišče nazadnje lahko preizkusi utemeljenost zahtevka (v tem primeru utemeljenost zahtevka po višini). Pri zbiranju gradiva ni vezan zgolj na procesno gradivo strank. Omejitev seveda je, da sodišče svoje odločitve ne more opreti na pravno odločilna dejstva (se pravi dejstva, ki so odločilna za uporabo neke pravne norme), ki jih ponudi izvedenec, a jih nobena stranka ni zatrjevala. Vendar pri spornem dejstvu v resnici ne gre za pravno odločilno dejstvo. Gre za dejstvo, ki izvedencu omogoča, da vsebinsko napolni svojo ekspertizo. Gre za dejstvo, ki pomaga strokovno objektivizirati dejansko tezo pravdne stranke (tako kot npr. dejstvo primerljivih prodaj, ki jih izvedenec prav tako ugotavlja mimo trditvene podlage strank).

13. Sodišče v tej zadevi je moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti, kakšna bi bila primerljiva tržna najemnina. Gre za ugotavljanje hipotetičnega dejstva. Ker gre za hipotetično, neobstoječe dejstvo, je njegovo ugotavljanje problematično ter vselej posredno. Bolj kot za ugotovitev, gre za oceno. Primerljivih oddaj v najem, ki bi omogočale uporabe t.i. tržne metode, ni bilo mogoče najti. Ta objektivna okoliščina je še poglobila že tako obstoječo dokazno stisko. Zastavlja se vprašanje, kaj naj bi sodišče prve stopnje tu še lahko zahtevalo od tožeče stranke in, na drugi strani, kaj bi pritožbeno sodišče tu še lahko naložilo sodišču prve stopnje? Odgovor pritožbenega sodišča je, da nič. Pritožbeno sodišče namesto tega ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca oprlo na razumno dejansko okoliščino, ki je empirične narave. To pa je dejstvo, za kolikšno najemnino je konkretno nepremičnino mogoče oddati, če se breme obnove prevali na najemnika. Znesek 0,5 EUR/m2 je nizek znesek. Tak zaključek je mogoče zanesljivo podati na podlagi tega, kar je na obravnavi povedal prvi izvedenec, B. A. (glej l. št. 114 – 118), ko je pojasnjeval, kako se oblikujejo najemnine. V centru Ljubljane znaša tako najemnina za m2 10 EUR, nekaj kilometrov stran pade na 6 EUR in tako dalje. Pojasnil je še, da so za oddajo najdonosnejši gostinski lokali, kjer najemnina znaša tudi do 40-50 EUR/m2, pri skladiščih in garažah je ta znesek 5 EUR/m2. Ko se znesek 0,5 EUR/m2 umesti v tak tržni kontekst, je na dlani, da gre za nizek znesek, ki upošteva tako lokacijo kot kvaliteto objekta. Za kaj več pa bi bilo, kot je povedal izvedenec R. (l. št. 190), treba konkretno stavbo urediti. Ker primerljivih oddaj v najem ni, ker je, dalje, metoda neprofitne najemnine neustrezna (glej prejšnji razveljavitveni sklep) in ker je znesek 0,5 EUR/m2 očitno najemnina, ki jo je mogoče iztržiti, če je na najemnika preloženo breme obnove, je dokazna ocena sodišča prve stopnje v opisani dokazni stiski, ustrezna.

14. Povsem na koncu pa pritožbeno sodišče zavrača tiste pritožbene navedbe, ki samo višino ugotovljene najemnine spodbijajo s sklicevanjem na že citirani zadevi ESČP. Rešitev ESČP v delu, ki se nanaša na višino odškodnine, ki jo je prisodilo v zadevi Decheva in ostali proti Bolgariji, predstavlja reševanje golega dejanskega vprašanja. Ta rešitev zato ne more imeti nikakršnega precedenčnega učinka na obravnavano zadevo. Enako velja glede rešitve v zadevi Antonovi proti Bolgariji, kjer je moralo ESČP zaradi prisoje pravičnega denarnega zadoščenja po 41. členu EKČP ugotavljati dva sklopa dejanskih vprašanj: glede obsega in višine škode.

15. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in kasnejše spremembe).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(3) Decheva in ostali proti Bolgariji (43071/06) z dne 26.9.2012; Antonovi proti Bolgariji (20827/02) z dne 1.3.2010 in Stoycheva proti Bolgariji (43590/04) z dne 19.10.2011. (4) Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji. Ta je v citirani določbi, relevantni za rešitev obravnavanega pravnega razmerja, določal: Verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi so pravne osebe po civilnem pravu.