Jedro

Prisoja pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zamnjšanih življenjskih aktivnosti in zavrnitev zamudnih obresti od odškodnine za čas pred izdajo sodbe prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v delovni nesreči 17.2.1992 zaradi spolzkih tal padel in si zlomil koželjnico v desnem zapestju. Ob tem je prišlo tudi do odkrhnjenja koničastega nastavka podlaktnice v istem zapestju, dodatno pa so diagnosticirali še okvaro poškodovanega sklepa zaradi stisnjenja podlaktničnega živca in popoškodbeno artrozo v blažji obliki. V prvem sojenju mu je bila s sodbo prve stopnje z dne 6.3.1998 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 1.500.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000 SIT in delno odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.200.000 SIT. Pritožbeno sodišče je glede te oblike škode s sklepom razveljavilo sodbo prve stopnje le glede presežne prisoje 300.000 SIT in glede zavrnitve še zahtevanih 1.000.000 SIT. Revizijsko sodišče je tožnikovo revizijo proti pravnomočni odločitvi iz prvega sojenja zavrnilo s sodbo pod opr. št. II Ips 441/99. V drugem sojenju je tožnik še sporni znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti zvišal od 1.300.000 SIT na 1.700.000 SIT in zahteval zamudne obresti že za čas od 1.12.1997 dalje, ko je v vlogi iz prvega sojenja spremenil tožbo. Sodišče prve stopnje mu je v sedanjem sojenju za to obliko nepremoženjske škode prisodilo dodatnih 300.000 SIT odškodnine, od tega zneska pa tudi zakonske zamudne obresti od 6.3.1998 dalje, ko je izdalo sodbo v prvem sojenju, ker je presodilo, da je bil že takrat tudi za ta znesek tožbeni zahtevek utemeljen. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je le delno ugodilo toženkini pritožbi in spremenilo odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je to pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v še izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija odločitev o zavrnitvi glavnice 1.400.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.11.2000 dalje in zavrnitev zamudnih obresti od dodatno prisojene glavnice 300.000 SIT za čas od 1.12.1997 do 5.3.1998. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči nista dali ustrezne teže in nista ovrednotili vseh dejstev v zvezi z ugotovljeno poškodbo ter tožnikovimi življenjskimi omejitvami. Tožnik te omejitve podrobno opisuje in poudarja znatno omejenost gibljivosti zapestja, preusmeritev na manj vredno in manj zahtevno delo vratarja, okoliščino, da gre za desno roko, torej delovno roko, tožnikovo starost in še dejstvo, da je od škodnega dogodka preteklo že več kot deset let, toženka pa mu ni plačala odškodnine in zato škodno stanje še traja. V nadaljevanju tožnik obširno utemeljuje svoje stališče, zakaj mu ne gredo zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe, ampak že prej in se pri tem sklicuje, da sodišče sodi na podlagi ustave in zakona, ne pa na podlagi sodne prakse, ki je poleg tega močno zastarela in neprimerna. Pri tem opozarja na 277. člen, prvi in tretji odstavek 919. člena, prvi odstavek 17. člena in 12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Poudarja kaznovalno funkcijo zamudnih obresti in meni, da bi bila njihova pravilna prisoja edino učinkovito zdravilo, da bi zavarovalnice pravočasno izpolnjevale svoje denarne obveznosti, to pa bi tudi vplivalo na zmanjšanje števila sodnih spisov.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje ugotovili in povzeli v dejansko podlago svojih sodb. Zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati tistih tožnikovih revizijskih navedb, ki ob zelo podrobnem naštevanju del, ki da jih tožnik ne more več opravljati, nakazujejo na večje zmanjšanje življenjskih aktivnosti od ugotovljenega. Diagnozo tožnikove poškodbe je povzelo v začetku obrazložitve te odločbe. Tožnik je bil takrat star 43 let in je pri toženkinem zavarovancu delal na delovnem mestu priprave barv. Zaradi poškodbe se je razvila tudi posttravmatska artroza, ki pa je pri tožniku izražena v manjši meri, ker to roko sedaj manj uporablja in obremenjuje. Gibljivost poškodovanega desnega zapestja je zmanjšana za približno polovico vrednosti, zmanjšana je tudi groba moč roke. Izvedenec je ocenil, da gre za 20 odstotno zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti. Tožnik je svoje omejitve tudi konkretiziral. Prizadet je zaradi spremembe delovnega mesta, ker sedaj dela le kot vratar, omejen pa je še pri fizičnem delu na svoji kmetiji in v hiši. Tako ne more več ročno kositi, ročno obdelovati njive v hribovitem predelu, doma prebeliti hišo in opravljati vzdrževalnih del, kot so na primer zamenjava poškodovanih salonitk na strehi, plezanje po lestvi in čiščenje žlebov, zamenjava pipe itd. Motornega kolesa ne more več voziti, ker ne more vrteti ročice za plin. Zaradi vseh teh omejitev duševno trpi. S športom se že prej ni ukvarjal. Za to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina 1.500.000 SIT in mu zato ob že pravnomočno prisojenih 1.200.000 SIT prisodilo še 300.000 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo tudi od tega dela odškodnine od dneva izdaje sodbe prve stopnje iz prvega sojenja, torej od 6.3.1998 dalje. Sodišče druge stopnje se je s tako prisojo strinjalo.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 200. in 203. členu ZOR, ki med drugim določata merila za pravično denarno odškodnino.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči ta merila tudi v drugem sojenju pravilno uporabili. Še sporna oblika nepremoženjske škode je konkretizirana, primerno so upoštevane vse tožnikove individualne značilnosti in njegov poklic, starost, predvideno trajanja bodoče škode, vsakodnevne omejitve na poklicnem in izvenpoklicnem področju ter dejstvo, da gre za poškodbo desne roke. Revizijsko sodišče je opravilo še primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive tožnikovi. Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijana prisoja primerno uvrščena v okvir sicerjšnje prisoje odškodnin v primerljivih zadevah.

Tožnik se torej neutemeljeno zavzema za prisojo še višje odškodnine. Neupoštevno je njegovo zatrjevanje o desetletnem čakanju na plačilo odškodnine. Tožbo je res vložil že leta 1993, vendar mu je bil pretežni del odškodnine z zneskom 3.100.000 SIT prisojen že v prvem sojenju leta 1998. V navedenem znesku odpade na duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.200.000 SIT. Če toženka res teh zneskov ni takoj plačala, bi tožnik lahko vložil izvršilni predlog, ne more pa sedaj iz tega razloga zahtevati prisojo višje odškodnine v drugem sojenju, v katerem se je poleg tega odločalo le še o manjšem delu njegove škode. Tudi v sedanjem drugem sojenju sta sodišči odločili glede na razmere v času izdaje sodbe prve stopnje v prvem sojenju in so bile zato od takrat dalje prisojene zamudne obresti. Zato je revizijsko sodišče lahko opravilo primerjavo za celotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti s podobnimi odškodninskimi zadevami.

Končno je neutemeljeno tudi tožnikovo zavzemanje za pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od dodatno prisojene odškodnine že od 1.12.1997 dalje, ko je tožnik s pripravljalno vlogo v prvem sojenju zvišal tožbeni zahtevek. V začetku te odločbe je revizijsko sodišče na kratko povzelo tožnikove razloge za drugačno stališče. Na prav te razloge je prav pooblaščencem tožnika v mnogih drugih odločbah že večkrat odgovorilo (npr. II Ips 265/2001, II Ips 603/2001, II Ips 231/2002, II Ips 398/2002, II Ips 424/2002 itd.). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče le na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse res narekujejo spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je treba upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega (in izvensodnega) postopka. Zato se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Upoštevaje vse te okoliščine je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva pričetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sodbi v prvem in tudi drugem sojenju izdalo pred navedenim datumom. Zato bi drugačna odločitev o zavrnjenih zamudnih obresti v tej pravdni zadevi pomenila, da bi revizijsko sodišče to odškodninsko zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.