Jedro

Tudi zavarovanci, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko pridobijo pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije.

Za presojo invalidnosti II. kategorije so pomembne tako dejanske zavarovančeve delovne omejitve, ki izhajajo iz trajnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, kot na drugi strani tudi psihofizične zahteve za delo v njegovem poklicu, ki so za posamezne poklice lahko specifične.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbama I 1063435 z dne 24. 7. 2008 in I 1063435 z dne 25. 2. 2008 zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob ugotovitvi invalidskih komisij I. in II. stopnje, da je sicer pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za poklic kovinostrugarja zmanjšana, vendar za manj kot 50 % in je še vedno zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu v poklicu z omejitvami, je tožena stranka zavrnitev pravic iz invalidskega zavarovanja utemeljila s tem, da je tožnik pokojninsko in invalidsko zavarovan na podlagi prostovoljnega zavarovanja kot brezposelna oseba, prijavljena pri zavodu za zaposlovanje, v smislu določb 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), za take primere pa drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1 določa pravice na podlagi invalidnosti le ob nastanku invalidnosti I. in II. kategorije, ne pa tudi na podlagi III. kategorije.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za odpravo navedenih odločb tožene stranke in za priznanje pravic na podlagi II. kategorije invalidnosti kot neutemeljen zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je tako z zavrnitvijo tožnikovih pravic na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije glede na določbe drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, kot s presojo, da na podlagi tudi s strani sodnega izvedenca ortopeda ugotovljenih delovnih omejitev pri tožniku ni podana II. kategorija invalidnosti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni bilo ugotovljeno, kakšna konkretna dela bi bil tožnik glede na zdravstvene omejitve še sposoben opravljati. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede na tožnikovo dolgoletno delo na poklicnih delih kovinostrugarja in glede na njegove izkušnje zatrjuje, da z omejitvami, kakršne je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca ortopeda ugotovilo sodišče, za nobena dela kovinostrugarja ni sposoben. Dvomi v verodostojnost izvedenca, ki je po nalogu sodišča podal izvedeniško mnenje. Poleg tega tožnik navaja, da se je po vrnitvi z dolgoletnega dela v Švici prijavil pri zavodu za zaposlovanje in se na podlagi prostovoljnega zavarovanja vključil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri toženi stranki. Zato bi moral imeti enake pravice iz invalidskega zavarovanja kot drugi zavarovanci. Zaradi odklonitve pravic na podlagi že ugotovljene invalidnosti sodišču očita diskriminacijo in kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom v smislu 14. člena Ustave RS, pa tudi kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelil. Navaja sicer, da izpodbijane sodbe glede stopnje oziroma kategorije invalidnosti ni mogoče preizkusiti. Vendar se očitek v bistvu nanaša na pomanjkljiva materialnopravna izhodišča, ki jih je sodišče pri tem uporabilo. Glede na to sodišče v okviru revizijskih navedb bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

7. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je podana II. kategorija invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Bistvo invalidnosti II. kategorije torej ni splošno zmanjšanje delovne zmožnosti (za vsa dela) za 50 % ali več, temveč takšna stopnja zmanjšanja delovne zmožnosti za dela v poklicu, kot je poklic opredeljen v tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1. 8. Glede na navedeno so za presojo invalidnosti II. kategorije pomembne tako dejanske zavarovančeve delovne omejitve, ki izhajajo iz trajnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, kot na drugi strani tudi psihofizične zahteve za delo v njegovem poklicu, ki so za posamezne poklice lahko specifične.

9. Kakšne dejanske psihofizične sposobnosti so potrebne za opravljanje tipičnih oziroma večine del v poklicu kovinostrugarja, v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno. Iz zaključka izvedeniškega mnenja ortopeda dr. F. izhaja, da tožnik od 24. 1. 2008 dalje „ni več zmožen za svoje delo kovinostrugar, temveč je zmožen le za drugo, manj zahtevno delo, z navedenimi omejitvami“. Sodišče pa ni razčistilo vprašanja, ali se dela z ugotovljenimi omejitvami sploh še lahko uvrščajo med dela iz poklica kovinostrugarja in ali tako omejena dela ne pomenijo zmanjšanja zmožnosti za poklic kovinostrugarja za 50 % ali več. Zato je najmanj preuranjeno zaključilo, da pri tožniku invalidnost II. kategorije ni podana, ne da bi pri tem upoštevalo opredelitev navedene kategorije invalidnosti v ZPIZ-1. 10. Utemeljeno pa tožnik tako toženi stranki kot sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava tudi glede zavrnitve pravic iz naslova invalidnosti, kot je bila sicer ugotovljena tudi s strani izvedenskih organov tožene stranke in sodišča. V zvezi s tem utemeljeno zatrjuje protipravno neenakopravno obravnavanje na podlagi prostovoljne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

11. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-287/10-11 z dne 3. 11. 2011 odločilo, da je določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, ki nekatere zavarovance izključuje od priznavanja pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da je v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za vse primere zavarovanja, ker za njihovo različno obravnavo ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanci iz 34. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanke I. ali II. kategorije invalidnosti, s tem ko pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja omejuje zgolj na en kriterij, to je glede na način vključitve v obvezno zavarovanje, pomeni poseg v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po sedmi alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, tudi če so izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas vključene v obvezno ali prostovoljno zavarovanje za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja, je poseg prekomeren.

12. Ustavno sodišče ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja. Način izvršitve svoje odločbe je določilo zato, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, kamor sodi tudi tožnik, pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do oprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ (organ zavoda, v sodnem postopku pa sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti za primer invalidnosti III. kategorije ugotavlja poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic tudi, za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje (druge) zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev v primeru, da je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere zavarovanja.

13. Glede na navedeno odločitev Ustavnega sodišča je sodišče pravno zmotno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, s katerima je bila v celoti zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ne glede na to, da je bila pri njem s strani invalidskih komisij že ugotovljena III. kategorija invalidnosti.

14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče, tudi ob izvedbi s strani tožnika že predlaganih dokazov, najprej razčistilo, kaj pomenijo s strani izvedenca ortopeda ugotovljene delovne omejitve v posledici preostale delovne zmožnosti tožnika za opravljanje poklica kovinostrugarja, upoštevaje psihofizične zahteve dela v tem poklicu. Šele po tem bo lahko razčistilo, za koliko je zmanjšana tožnikova delazmožnost za poklic kovinostrugarja in zakonito odločilo o kategoriji tožnikove invalidnosti. Tudi če v ponovljenem postopku tožnik ne bi bil uvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pa bo o njegovih pravicah na podlagi že pri toženi stranki ugotovljene III. kategorije invalidnosti ponovno odločilo ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča. 15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.