Jedro

Ker tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, temveč je pod določenimi pogoji še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu, je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca, obe št. ... z dne 24. 7. 2008 in z dne 25. 2. 2008 ter ugotovi, da je pri njem od 24. 1. 2008 podana II. kategorija invalidnosti ter se tožencu naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odloči o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti II. kategorije. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa ter postopkovnih kršitev. Navaja, da je 2. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zanj diskriminatoren. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na to zakonsko določbo, kršilo 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 14. člen Ustave Republike Slovenije. Tožnik se je potem, ko je prenehal opravljati službo v Švici, kjer je služboval 35 let, po vrnitvi v Slovenijo, prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje, da se je lahko prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje. Prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačuje sam, zaradi česar je nedopustno razlikovanje glede pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja kot osebi iz 34. člena ZPIZ-1. Tudi pogodba ES ureja v 39. členu prost pretok oseb, določbe pa se nanašajo na prepoved diskriminacije med delavci domače države članice in druge države članice. Področje socialnih pravic ureja uredba 883/2004 in uredba 988/2009, ki velja tudi za državo Švico, kar pomeni, da tožnik ne more biti razlikovan, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala v Švici zato, ker ni bil iz zdravstvenega razloga sposoben opravljati več ponujenega dela. Ne strinja se z dokazno oceno in s stališčem sodišča prve stopnje. Razen tega se je sodišče lahko prepričalo, da je izvedenec praktično par dni pred njegovim imenovanjem pogodbeno opravljal storitve za toženca. Tožnik se tudi ne strinja s teoretičnim povzemanjem dikcije invalidnosti III. kategorije iz 60. člena zakona. Izvedenec v dopolnjenem mnenju ni opredelil drugo delo v svojem poklicu. Niti izvedenec in niti invalidski komisiji pa niso navedli, katera dela je tožnik z omejitvami še sposoben opravljati. Namen zakonske norme ni v njeni abstraktnosti, temveč je namen njene uporabe v konkretni obravnavani situaciji. Zato mora sodna praksa določbo 60. člena ZPIZ-1 razlagati skozi njeno konkretizacijo, kar pomeni, da mora sodišče vendarle natančno ugotoviti, katero delo v svojem poklicu je tožnik še sposoben opravljati. Zato je predlagal angažiranje izvedenca s področja medicine dela. Od izvedenca je želel slišati, kaj je v okviru kovinostrugarja še sposoben opravljati. Če izvedenec ali invalidska komisija I. in II. stopnje ne dajo odgovora na konkretizacijo zakonske dikcije, je takšno mnenje neuporabljivo. Tožnik očita sodišču nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava, pa tudi postopkovne kršitve, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka imelo v izvedenih dokazih dovolj prepričljive in objektivizirane podlage. Dokazna ocena in zaključek, da pri tožniku ni podana II. kategorija invalidnosti, ker njegova delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % in več, je povsem skladna z medicinsko in drugo dokumentacijo.

V II. kategorijo invalidnosti se po 2. alineji 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (3. odstavek).

Že glede na takšno definicijo svojega poklica, tožnik neutemeljeno vztraja, da se ocenjuje njegova preostala delovna zmožnost zgolj za delo kovinostrugarja. Kot svoj poklic se namreč ne šteje zgolj delo, za katero ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, pač pa vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, in je zanj dodatno usposobljen in ima delovne izkušnje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo mnenje sodnega izvedenca kot prepričljivo ter strokovno obrazloženo ter skladno z medicinsko dokumentacijo. Pri njem so specialisti ugotovili obrabnostne spremembe predvsem na vratni in v manjši meri tudi ledveni hrbtenici. S klinično preiskavo je bila ugotovljena utesnitvena nevropatija medialnih živcev v zapestju obeh rok, ki je bila kasneje potrjena z EMG preiskavo, opravljen pa je bil tudi operacijski poseg in sprostitev medialnih živcev v zapestjih. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku glede na ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju, ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je mnenje, da tožnik za delo na delovnem mestu kovinostrugarja, na katerem se zahtevajo dolgotrajne prisilne drže glave in trupa, ponavljajoče se gibe obeh rok in občasno ročno premeščanje težjih bremen, ni zmožen, še vedno pa je zmožen za drugo delo v svojem poklicu brez stalnih prisilnih položajev vratne in ledvene hrbtenice, brez stalnih ponavljajočih se gibov obeh rok in brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg. Neutemeljeno pritožba očita izvedencu, da ni opredelil drugega dela v svojem poklicu. Prav tako pa je brez podlage tudi vztrajanje pritožbe, da mora sodišče ugotoviti, katera konkretna dela v svojem poklicu je tožnik še zmožen opravljati. Brez trditvene podlage in konkretnih dokazov, ni mogoče ugotoviti, katero konkretno delo v svojem poklicu je tožnik zmožen opravljati in tudi izvedenec iz enakih razlogov takšnega mnenja ne more podati. Tudi drug izvedenec bi lahko mnenje podal le na podlagi razpoložljive dokumentacije. Zadostuje namreč že ugotovitev, pod kakšnimi pogoji je tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje drugo delo v svojem poklicu še zmožen opravljati. Izvedenec je odgovoril na bistveno vprašanje, kakšna je tožnikova delovna oziroma preostala delovna zmožnost. Ugotavljanje preostale delovne zmožnosti zavarovanca je tudi edino merilo za razvrstitev v določeno kategorijo invalidnosti.

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je sklicevalo na določbo 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 kršilo 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 so pravice iz invalidskega zavarovanja zagotovljene zavarovancem v primeru ugotovljene II. ali I. kategorije invalidnosti. Nikakršnih drugih razlikovanj ali izključitvenih razlogov ne vsebuje ta določba in je tudi sodišče prve stopnje v drugačnem smislu ni upoštevalo ali razlagalo. S tem pa tudi ni kršilo 14. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik tudi ni bil drugače obravnavan zato, ker mu je pogodba o zaposlitvi prenehala v Švici. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na Uredbo št. 883/2004 in št. 988/2009. Uveljavljanje pravic za primer brezposelnosti pa ni predmet tega postopka. Irelevantne so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje v delu, v katerem je izvedenec medicinske stroke razlagal svoj poklic in delovno mesto kot pravno kategorijo. Prav tako pa ni mogoče upoštevati očitka, da je izvedenec par dni pred njegovim imenovanjem pogodbeno opravljal storitve za toženca in da to vzbuja dvom v njegovo objektivnost, ne da bi navedel konkretne in resne razloge za dvom v pristranost odločanja.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi neuspele pritožbe je pritožbeno sodišče ob priglašenih stroškov pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.