Jedro

V nepravdnem postopku sodišče razdeli solastno stvar, upoštevaje stanje ob delitvi ter upošteva deleže, ki so nesporni (v primeru spora imata stranki možnost pravde). Ne more pa tak sklep omejevati stranke, da vloži tožbo in zahteva povrnitev vlaganj. Vendar pa sta solastnika predmetne nepremičnine v nepravdnem postopku zaradi delitve sklenila poravnavo, tožnik je postal izključni lastnik in se toženki zavezal plačati na podlagi cenitve 388.644,00 EUR. Če se je tožnik potem, ko je razpolagal s cenitvijo, ki je vsebovala vrednost hiše po stanju v času teka nepravdnega postopka pred sklepanjem poravnave, torej tudi vrednost zvišano na račun tožnikovih vlaganj, zavezal plačati toženi stranki znesek, ki ustreza polovici vrednosti nepremičnine, glede na materialnopravne učinke sodne poravnave sledi lahko le sklep, da je bila že glede na trditveno podlago tožba nesklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 141.487,00 EUR s pripadki. Tožnik je zatrjeval, da sta stranki bili solastnika do ½ nepremičnine, parc. št. 4969/1 k.o. P., v nepravdnem postopku pa sta sklenili sodno poravnavo, tako da je nepremičnino pridobil tožnik, toženki pa se zavezal izplačati po cenitvi cenilca njen solastniški delež v višini 388.644,00 EUR. To tožbo je vložil, ker je po razvezi zakonske zveze zgradil prizidek k osnovnemu objektu in delno adaptiral tudi stari del hiše, in je bila ugotovljena vrednost nepremičnine delno tudi vrednost na račun vlaganj v višini 141.487,00 EUR, ki pa jih je opravil sam. Zato zahteva, da mu toženka ta znesek vrne. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik že ob sklepanju poravnave vedel, da se je zavezal izplačati tudi vrednost svojih vlaganj, in plačilo ni bilo z ničemer pogojevano, ker je torej vedel, da tega ni bil dolžan plačati, ni upravičen zahtevati nazaj (191. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil, uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi, le podrejeno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. V konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz 191. člena OZ. Med strankama je namreč tekel postopek zaradi razdružitve solastnine pred sodiščem, pravna podlaga so določbe 70. in 71. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 118. do 127. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Sodišče mora v takem postopku upoštevati stanje in vrednost premoženja ob delitvi. Povrnitev vlaganj, ki jih je na nepremičnini izvedel posestnik nepremičnine, pa je predmet posebne pravde. Zato ne gre za situacijo, ko bi tožnik plačal nekaj, česar v času odločanja o delitvi ne bi bil dolžan. Sodna poravnava pa je izenačena s pravnomočno sodno odločbo, zanjo torej veljajo enaka pravila, kot če bi odločalo sodišče. Tega se zaveda tudi tožena stranka, zato poravnava ni bila sklenjena tako, da bi se od solastninskega deleža, izraženega v denarju, odštela vrednost tožnikovih vlaganj. Če bi bila torej izdana odločba v nepravdnem postopku, bi bila situacija enaka. Če bi torej tožnik prejel nepremičnino v izključno last, bi toženki izplačal solastniški delež v denarju, ta znesek bi bil enak znesku, ki ga je tožnik plačal kot se je zavezal s sodno poravnavo. Materialno pravo je torej zaradi navedenega razloga zmotno uporabljeno in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V nasprotju s podatki spisa je ugotovitev sodišča, da je tožnik vedel, da gre za njegovo lastno vlaganje a se je kljub temu zavezal plačati vrednost vlaganj. Taka zaveza ne izhaja iz poravnave. Tega ni nobena stranka trdila. Tožnik je navajal le, da je toženki na podlagi sodne poravnave izplačal solastniški delež v denarju, kar pa ne pomeni, da se je odpovedal zahtevku za povrnitev vlaganj in je toženki ob sklepanju poravnave tudi dal jasno vedeti, da bo uveljavljal povrnitev vlaganj v posebni pravdi. Da bi se tožnik odpovedal temu zahtevku, ne izhaja niti iz sodne poravnave. Sodišče je torej odločalo mimo trditvene podlage. S tem je kršilo pravila pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Še enkrat ponavlja, da se vlaganja ob sklepanju sodne poravnave niso upoštevale, ker tožena stranka na to ni pristajala. Sodišče tudi ni v dokaznem postopku vpogledalo v sodno poravnavo, čeprav zavzame stališče, da se je tožnik s sodno poravnavo zavezal plačati tudi vrednost vlaganj, čeprav je vedel, da gre za njegova lastna vlaganja. Sodišče torej ni vpogledalo sodne poravnave v dokaznem postopku in tudi ni pojasnilo, zakaj tega dokaza in dokaza z izvedencem ni izvedlo, ter je tožena stranka to kršitev grajala že na naroku, S tem je sodišče kršilo postopek, ni postopalo po določbi drugega odstavka 287. člena ZPP, ko bi moralo pojasniti, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, s tem je pa kršilo obveznost iz 22. člena Ustave, zavrnitev vsakega dokaznega predloga mora namreč ustrezno obrazložiti, gre za postopanje v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhaja iz pravice do enakega varstva pravic. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je posledično tudi stroškovna odločba. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške. Glede sodne poravnave med strankama o vsebini ni bilo spora, zato je izvedba tega dokaza nepotrebna, glede izvedenca pa je sodišče že obrazložilo, ko je zavrnilo zahtevek, da je nesmotrno, da bi se pred tem izvedel dokaz z izvedencem, saj bi prišel v poštev le glede ugotavljanja višine zahtevka. Glede navedb tožnika o upoštevanju vrednosti premoženja ob delitvi in da je povrnitev vlaganj lahko le predmet posebne pravde pa pripominja, da bi zadeva na tak način potekala v primeru, če bi se stranki ne poravnali. V primeru poravnave je situacija drugačna. Ker se je zavezal tožnik plačati toženki polno vrednost solastninskega deleža, je vede plačal tudi tisto do česar naj po njegovem ne bi bila upravičena. Tako je uporaba pravila iz 191. člena OZ edino pravilna. Sploh pa bi lahko pravico do vrnitve zavaroval s pridržkom, tudi mu ni bilo potrebno sklepati sodne poravnave, a kakega pridržka tudi ni zatrjeval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v postopku na prvi stopnji podal naslednje pravno pomembne trditve: stranki sta razvezana zakonca, v nepravdnem postopku sta sklenili sodno poravnavo, tožnik je postal izključni lastnik in se je zavezal toženki izplačati solastniški delež, ki je znašal ½, vrednosti v višini 388.644,00 EUR, upoštevaje cenitev cenilca, ki je v cenitvi upošteval tudi vsa vlaganja tožnika. Ker toženka do teh vlaganj ni upravičena, zahteva povrnitev vtoževanega zneska, ki predstavlja protivrednost vlaganj.

6. Pritožbi je pritrditi, da v nepravdnem postopku sodišče razdeli solastno stvar, upoštevaje stanje ob delitvi ter upošteva deleže, ki so nesporni (v primeru spora imata stranki možnost pravde), in se učinki pravnomočnosti nepravdnega sklepa o delitvi lahko raztezajo na udeleženca postopka, torej predlagatelja in nasprotnega udeleženca (ki sta tudi stranki te pravde) le na tak način, da v pravdi ne moreta uveljavljati drugačnih solastninskih deležev od tistih, ki so bili podlaga za delitev. Ne more pa tak sklep omejevati stranke, da vloži tožbo in zahteva povrnitev vlaganj (obligacijski zahtevek). Vendar pa sta solastnika predmetne nepremičnine v nepravdnem postopku zaradi delitve sklenila poravnavo, tožnik je postal izključni lastnik in se toženki zavezal plačati na podlagi cenitve 388.644,00 EUR. Ob tem pritožnik spregleda tudi materialnopravne vidike poravnave, po 1050. členu OZ je namreč poravnava pogodba, ki jo sklenejo osebe, med katerim je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oz. odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Če se je torej tožnik potem, ko je razpolagal s cenitvijo, ki je vsebovala vrednost hiše po stanju v času teka nepravdnega postopka pred sklepanjem poravnave, torej tudi vrednost zvišano na račun tožnikovih vlaganj, zavezal plačati toženi stranki znesek, ki ustreza polovici vrednosti nepremičnine, glede na materialnopravne učinke sodne poravnave (popuščanje, sporazumno urejanje „spora“...) sledi lahko le sklep, da je bila že glede na trditveno podlago tožba nesklepčna. Trditvena podlaga po materialnem pravu ni omogočala zaključka, da je tožbeni zahtevek na vračilo denarja, ki predstavlja vrednost tožnikovih adaptacij v solastno premoženje, utemeljen, saj se je tudi vrednost, povečano na račun vlaganj, tožnik zavezal s poravnavo plačati toženki. Tožnik tudi ni npr. trdil, da je pred sklenitvijo poravnave toženki napovedal, da bo glede vlaganj vložil tožbo oz. da bi se stranki dogovorili, da se bosta naknadno sporazumeli glede vlaganj (prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 164/93). Nasprotne trditve pritožbe so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Sodišče bi zato zahtevek brez nadaljnjega lahko zavrnilo, ni bilo potrebe po izvajanju dokazov, in je zato pritožbena graja procesnih kršitev v zvezi z izvedbo oz. neizvedbo predlaganih dokazov oz. opustitvijo razlogov glede neizvedbe določenih dokazov, brezpredmetna. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi pritožbene stroške, sama jih mora trpeti tudi nasprotna stranka (stroški odgovora na pritožbo), saj z navedbami v odgovoru ni prispevala k rešitvi zadeve (165. člen ZPP).