Jedro

Glede na materialnopravne učinke poravnave in ugotovitve sodišč je pravilen zaključek, da pravdni stranki s sodno poravnavo v nepravdnem postopku nista uredili le spornega razmerja glede načina delitve nepremičnine, kot to uveljavlja revident, ampak se razsežnost takšne poravnave razteza širše kot sklep, ki bi bil rezultat nepravdnega postopka o delitvi solastnine, v okviru katerega je bila poravnava sklenjena. Poravnava ni zajemala le tega, da tožnik postane izključni lastnik nepremičnine, ampak tudi njegovo zavezo, da izplača polovico ocenjene vrednosti nepremičnine, ki je zajemala tudi tožnikova vlaganja po razvezi pravdnih strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve povrniti njene revizijske stroške v znesku 1955,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj v višini 141.487,00 EUR v nepremičnino parc. št. 4949/1, k.o. ..., ki je predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, (sedaj) razvezanih zakoncev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so se deleži na skupnem premoženju določali v pravdnem postopku, kjer je bilo odločeno, da je toženka postala lastnica še do ¼ stanovanjske hiše na parc. št. 4949/1 k.o. ..., in da sta s tožnikom tako postala solastnika te nepremičnine vsak do ½. V nepravdnem postopku delitve solastnine sta sklenila sodno poravnavo, s katero je bilo dogovorjeno, da tožnik postane izključni lastnik nepremičnine parc. št. 4949/1 k.o. ... in se zavezuje toženki izplačati njen solastniški delež, ki je znašal ½ vrednosti v višini 388.644,00 EUR. Znesek je bil dogovorjen glede na cenitev cenilca, ki je upošteval tudi tožnikova vlaganja (obstoj teh ni bil sporen) v času po razvezi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo tako, da je zavrnilo tožnikovo stališče, da mu je šele z razdelitvijo v nepravdnem postopku omogočeno izplačilo njegovih vlaganj na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Pri tem se je oprlo na 191. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zaključilo, da je tožnik že v nepravdnem postopku razpolagal s cenitvijo lastnih vlaganj, pa je kljub temu sklenil sodno poravnavo in se zavezal toženki znesek izplačati. Dejstva, da si je pridržal pravico zahtevati vlaganja nazaj, ni zatrjeval. 2. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Revizijo iz vseh revizijskih razlogov vlaga tožnik, ki predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da toženi stranki v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče pritožbenega sodišča, da je tožba zaradi odsotnosti trditev, da je tožnik toženki pred sklenitvijo poravnave napovedal, da bo glede vlaganj vložil tožbo, nepravilno. Nepravilni sta ugotovitvi sodišč, da se je tožnik s sodno poravnavo toženki zavezal plačati vrednost vlaganj. Po njegovem mnenju je sodna poravnava urejala le sporno razmerje, ki zadeva delitev nepremičnine oziroma njen način, ne pa tudi razmerja, ki zadeva povrnitev vlaganj v solastno nepremičnino. Toženka je med nepravdnim postopkom pristala na način delitve in v ta namen je bila sklenjena poravnava. Tožnik je v izogib pravdi predlagal, da se od vrednosti solastniškega deleža odšteje vrednost njegovih vlaganj, vendar toženka takšne poravnave ni želela skleniti. Med postopkom je večkrat izjavila, da ne pristaja na kaj drugega kot na to, da se vlaganja uveljavijo šele po zaključku postopka delitve. Glede na to, da se v nepravdnem postopku odloča z odločbo, ki ne omejuje strank, da bi vložile tožbo za povrnitev vlaganj, bi morala tudi sodna poravnava, sklenjena v tem postopku, v procesnem smislu imeti enake učinke. Odločba je neživljenjska in nepravična. Sodišči sta tako napačno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi 1050. člena OZ šteli, da sta stranki s poravnavo uredili tudi razmerje glede vlaganj, ki jih je tožnik vložil v solastno nepremičnino. Sodišče druge stopnje se tudi ni izreklo o pritožbenih razlogih glede procesnih kršitev v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče glede narave sodne poravnave in uporabe 1050. člena OZ. Poravnava je pogodba, ki jo sklenejo osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oz. odpravijo negotovost in določijo vzajemne pravice in obveznosti. Tožnik je po ugotovitvah nižjih sodišč v času sklepanja poravnave (pred sklenitvijo poravnave) razpolagal s cenitvijo, ki je vsebovala vrednost hiše o vlaganjih (po stanju, ko je tekel nepravdni postopek). S poravnavo se je tožnik zavezal plačati toženki znesek, ki ustreza polovici vrednosti nepremičnine, povečane na račun tožnikovih vlaganj. Glede na materialnopravne učinke poravnave in ugotovitve sodišč je pravilen zaključek, da pravdni stranki s sodno poravnavo v nepravdnem postopku nista uredili le spornega razmerja glede načina delitve nepremičnine, kot to uveljavlja revident, ampak se objektivne meje takšne poravnave raztezajo preko sklepa, ki bi bil rezultat nepravdnega postopka, v okviru katerega je bila poravnava sklenjena. Poravnava ni zajemala le tega, da tožnik postane izključni lastnik nepremičnine, ampak tudi njegovo zavezo, da izplača polovico ocenjene vrednosti nepremičnine, ki je zajemala tudi tožnikova vlaganja po razvezi pravdnih strank. Za sklepčnost tožbe bi tožnik tako moral (pravočasno) zatrjevati (kar je storil šele v pritožbi), da si je v smislu 191. člena OZ pridržal pravico do zahtevka za povrnitev vlaganj. Ker teh dejstev ni zatrjeval pravočasno, je v zvezi s tem prekludiran.

7. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek drugostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbenih očitkov v zvezi z (ne)izvedbo dokaznih predlogov. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe (stran 4. drugostopenjske sodbe), zato očitna kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ni podana.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženki stroške odgovora na revizijo. Ti predstavljajo seštevek nagrade odvetniku za sestavo odgovora, določene po veljavni Odvetniški tarifi (ob vrednosti spornega predmeta v revizijskem postopku 141.487,00 EUR), 2% prijavljenih materialnih stroškov in 20% DDV ter sodno takso v višini 707,44 EUR, kar skupaj znaša 1955,92 EUR.