Jedro

S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje odločitev oprli na nezatrjevana dejstva, sta kršili določbo 7. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi okužbe s pljučno tuberkulozo med čiščenjem bolnišničnih prostorov, in sicer v znesku 4.500 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (v presežku za znesek 11.500 EUR je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo).

2. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Dor 78/2011 z dne 12. 7. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali mora v zvezi z obrnjenim dokaznim bremenom glede krivdne odškodninske odgovornosti delodajalca delavec – tožnik navesti konkretne protipravne opustitve, ki so privedle do nastanka škode.

3. Na podlagi omenjenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Materialnopravno zmotna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je presoja sodišč prve in druge stopnje o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu ali v zvezi z delom. Nosilni razlogi, ki izhajajo iz obrazložitev obeh sodb, so, da tožena stranka ni zagotovila varnega dela oziroma varnega delovnega okolja, pri čemer sta se obe sodišči sklicevali na temeljna načela, ki izhajajo iz 5. in 8. člena Zakona o varstvu pri delu (v nadaljevanju ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.). Dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj je splošno pravilo, opredelitev neke opustitve kot protipravne pa nujno predpostavlja identifikacijo dolžnega ravnanja. V procesnem smislu mora tožnik (delavec) priskrbeti ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo ter navesti kršitev delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral opraviti, da bi zagotovil varno delo. Tožnik mora dejanja, za katera trdi, da jih je delodajalec opustil, opisati dovolj določno, da lahko sodišče identificira dolžno ravnanje in ob tem ugotavlja, ali ga je delodajalec kršil. Stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka določb 5. in 8. člena ZVZD (ki določata temeljna načela ZVZD) ni upoštevala, zaradi česar se je tožnica okužila s TBC, zaradi česar ji je nastala škoda, je v nasprotju z že vzpostavljeno prakso Vrhovnega sodišča, ki je glede vprašanja odgovornosti delodajalca za škodo vzpostavilo enotno stališče, da je treba za ugotovitev njegove odgovornosti konkretno opredeliti njegove opustitve. Ne zadošča zgolj splošna opredelitev delodajalčevih opustitev in sklicevanje na temeljna načela. S tem, ko sta se sodišči sklicevali le na temeljna načela, ne da bi konkretno opredelili delodajalčeve opustitve, sta kršili materialno pravo in odstopili od enotne prakse Vrhovnega sodišča. Ob navedenem revidentka opozarja tudi na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnica je toženi stranki zgolj pavšalno očitala, da ni poskrbela za varnost in zdravje pri delu ter ni nikoli izpostavila, da ji tožena stranka ni dala navodil in primerne osebne zaščite ter sredstev za čiščenje. Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev oprli tudi na nezatrjevana dejstva in posledično sprejeli materialnopravno zmotno odločitev. Tožnica namreč ni pojasnila, zakaj naj bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, temveč je zgolj pavšalno zatrjevala, da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti varno delovno okolje. S tem, ko je sodišče druge stopnje potrdilo ugoditev zahtevku na podlagi pomanjkljive trditvene podlage, je bilo kršeno razpravno načelo in je podan razlog bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Če se dopusti, da se tožbenemu zahtevku brez ustrezne trditvene podlage ugodi, s tem ni zagotovljena pravna varnost. V primeru kršitve razpravnega načela gre tudi za poseg v ustavno zagotovljeno pravico do izjave. Na koncu revidentka še navaja, da je sodišče druge stopnje toženi stranki očitalo, da je krivdno odgovorna tožnici za nastalo škodo, ker kot delodajalec ni upoštevala Pravilnika o minimumu higienskih zaščit in Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu v bolnišnicah, pri čemer takšna podzakonska predpisa nista nikoli obstajala.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče poudarja, da revidentka utemeljeno opozarja na razhajanje med trditvami tožnice in dejanskimi ugotovitvami v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Sodišči sta odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke kot delodajalca za nepremoženjsko škodo, ki je tožnici nastala zaradi okužbe s TBC, oprli na ugotovitve, da tožena stranka tožnici ni pravočasno dala navodil in primerne osebne zaščite ter sredstev za čiščenje oziroma ustrezne zaščitne opreme (zaradi česar je prišlo do okužbe tožnice). Drži navedba revidentke, da tožnica navedenih dejstev ni nikoli izpostavila. Pred sodiščema nižjih stopenj je namreč nedopustnost (protipravnost) delodajalčevega ravnanja kot predpostavko odškodninske odgovornosti utemeljevala zgolj s (splošnimi) trditvami, da ji tožena stranka ni zagotovila varnih delovnih pogojev in da ni spoštovala zakonskih in podzakonskih predpisov, kjer je določena dolžnost varovanja pred okužbami.

7. Razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP, prim. tudi 212. člen ZPP) je temeljno načelo pravdnega postopka. V skladu z njim so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. Navedeno pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP, 34. člen ZDSS - 1), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje odločitev oprli na nezatrjevana dejstva, sta torej kršili določbo 7. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na stališča sodne prakse, zavzeta v sodbah Vrhovnega sodišča II Ips 1006/2007, II Ips 138/2009, VIII Ips 321/2008 in II Ips 421/2003, je namreč (ne)konkretnost tožnikove opredelitve delodajalčevih opustitev za odločitev o takšnem zahtevku zelo pomembna. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo opisano kršitev odpraviti.

8. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.