Jedro

Tožena stranka določb o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu ni spoštovala in tožnici ni zagotovila ustrezne zaščitne opreme. Iz tega razloga je odgovorna za škodo, ki jo je tožnica (čistilka v bolnišnici) utrpela, ker se je okužila s TBC. Res pri tožnici ni prišlo do izbruha bolezni v aktivni obliki, vendar pa je tudi zaradi latentne okužbe z virusom TBC utrpela strah, fizične bolečine ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila v roku 15 dni (1. odstavek izreka). Višji zahtevek za znesek 11.500,00 EUR je zavrnilo (2. odstavek izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 576,53 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo se v ugodilnem delu pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost zagotavljanja varnih pogojev dela, zaradi česar je tožnica zbolela. Tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker je popolnoma spregledalo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnica je toženi stranki zgolj pavšalno očitala, da ta ni poskrbela za varnost in zdravje pri delu, pri čemer so njene trditve ves čas postopka ostale povsem na splošni ravni in dokazno nepodprte in tako ni pojasnila, zakaj naj bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo. Tudi ni nikoli izpostavila, da ji tožena stranka ni dala navodil in primerne osebne zaščite ter sredstev za čiščenje, zaradi česar naj bi se okužila s TBC, sodišče prve stopnje pa je razloge svoje odločitve oprlo ravno na takšna nezatrjevana dejstva in posledično sprejelo materialno pravno zmotno odločitev. Ker tožnica ni pojasnila, katero je tisto nedopustno oziroma protipravno ravnanje tožene stranke, ki je v vzročni zvezi s tožnici nastalo škodo, dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, ne pomeni avtomatično, da je tožena stranka odgovorna za tožnici nastalo škodo. Dokazno breme glede obstoja škode, nedopustnega ravnanja in vzročne zveze je nedvomno na tožničini strani. Sodišče, ob upoštevanju pravila o dokaznem in trditvenem bremenu, ne sme upoštevati v dokaznem postopku ugotovljenega dejstva, če ga nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z odgovornostjo tožene stranke za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, ko je ugotovljeno dejansko stanje napačno apliciralo pod splošna pravila civilnega prava in sicer na določbo 131. člena OZ, ki določa, da je oškodovalec dolžan povrniti škodo oškodovancu, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je določila ukrepe, ki so bili nujni in potrebni za zagotovitev tožničine varnosti in zdravja pri delu in jih je tudi izvajala. Tožnico je opremila tudi s primernimi delovnimi sredstvi, zagotovila ji je tudi preizkus iz varnosti pri delu ter jo, ko je bilo potrebno, obveščala in usposabljala glede na naravo dela. V tem primeru pa so na delovnem mestu tožnice nastale izredne razmere, na katere tožena stranka ni imela vpliva in jih tudi ni mogla pričakovati. Tudi tožnica je izpovedala, da se ni mogla zaščititi, ker ni vedela za dejstvo, da se v prostorih, ki jih je čistila, nahajata pacienta okužena s TBC. Tako tožena stranka ne more biti krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo. Tožena stranka pa prereka tudi višino tožnici prisojene odškodnine. Izvedenka je ugotovila, da se je tožnica sicer okužila s TBC, vendar ni imela aktivne bolezni, temveč latentno obliko bolezni, saj do izbruha bolezni v aktivni obliki ni prišlo. Toženka sicer verjame tožnici, da je zaradi okužbe s TBC trpela, vendar so posamezne vtoževane odškodninske postavke previsoke. Glede na zatrjevano intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožena stranka meni, da je odškodnina prisojena tožnici v višini 2.500,00 EUR za to postavko pretirana. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožnici ni zaznati posebnih bolečin, razen glavobola in želodčnih bolezni v času jemanja Rinifaha, pa še to le blage intenzivnosti v trajanju petih tednov in štirih dni, hude bolečine pa so trajale zgolj štiri dni. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnici sodišče prisodilo 1.000,00 EUR. Iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnici nastale kakšne trajne posledice v obliki trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa teorija uvršča v okvir telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Tožena stranka tudi meni, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova strahu, ki ji jo je sodišče priznalo v višini 1.000,00 EUR, saj tožnica s tem v zvezi ni podala ustreznih trditev in je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki njene stroške postopka podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot čistilka in se je pri delu v Splošni bolnišnici ... okužila s pljučno tuberkulozo, saj je tožena stranka opustila dolžno skrbnost zagotavljanja varnih pogojev dela. Ker je tožena stranka tožničin delodajalec, ji mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu, zato se po stališču sodišča prve stopnje ne more izogniti odgovornosti s sklicevanjem, da za nevarnost okužbe ni vedela. Tožnica je namreč čistila sobe v prostorih bolnišnice, kjer obstaja nevarnost okužb. Ker so v bolnišnici hospitalizirani tudi bolniki z neopredeljeno ali še neugotovljeno diagnozo, morebitne okužbe, torej tudi okužba s TBC, ne morejo predstavljati nepredvidljivega in izrednega dogodka, na kar se sklicuje tožena stranka. Na podlagi te ugotovitve je tožnici dosodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v presežku pa je tožničin zahtevek zavrnilo. Za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ji je dosodilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR, zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR in za strah 1.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi popolnoma spregledalo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodbe. Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki ji je nastala zaradi okužbe na delovnem mestu v Splošni bolnišnici ... kjer je dejavnost čiščenja opravljala tožena stranka. Uveljavlja krivdno odgovornost tožene stranke, ki jo je natančneje opredelila na prvem naroku za glavno obravnavo, saj ta kot njen delodajalec ni spoštovala tako zakonskih kot podzakonskih predpisov in sicer Zakona o varstvu in zdravju pri delu ter Pravilnika o minimumu higienskih zaščit in Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu v bolnišnicah, kjer je zapisano, da mora delodajalec v teh primerih posebej preventivno ravnati in zaščititi svoje delavce pred vsako okužbo, ki jo je mogoče dobiti v takih ustanovah. Tožena stranka tožnici po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadalj.) kot njen delodajalec odgovarja za škodo, ki ji je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Tožeča stranka je tako svoje trditveno breme vsaj na prvem naroku za glavno obravnavo izpolnila. Po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tako so predpostavke odškodninske terjatve, ki jih mora praviloma dokazati tožeča stranka, nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza med njima. Krivda se domneva oziroma mora oškodovalec dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožnica je s tožbo, pripravljalnimi vlogami in na prvem naroku predlagala dokaze, ki jih je sodišče izvedlo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke.

Iz izpovedi priče A.J. izhaja, da sicer obstaja med toženo stranko kot izvajalcem čiščenja in Splošno bolnišnico ... kot uporabnikom storitev tožene stranke sporazum, v katerem je dogovorjeno, da uporabnica toženo stranko obvesti o morebitnih epidemioloških situacijah. V konkretnem primeru pa tožena stranka o okužbi ni bila pravočasno seznanjena, tako da je bilo za izvajanje kakršnihkoli ukrepov že prepozno. Okužba s tuberkulozo po izpovedi priče predstavlja visoko stopnjo tveganja in se takrat poskrbi za varno delo tako, da se priskrbijo rokavice za enkratno uporabo, maske in predpasniki. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka kot tožničin delodajalec, ki ji mora zagotoviti varnost in zdravje pri delu, ne more izogniti odgovornosti s sklicevanjem, da za nevarnost okužbe ni vedela. Ker tožena stranka opravlja dejavnost čiščenja v prostorih bolnišnice, kjer obstaja nevarnost okužb, saj so v bolnišnici hospitalizirani tudi bolniki z neugotovljeno ali neopredeljeno diagnozo, morebitne okužbe (tudi okužba s TBC) ne morejo predstavljati nepredvidljivega in izrednega dogodka oziroma višje sile. Tako so okužbe predvidljiva nevarnost, zato bi morala tožena stranka pravočasno sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi se lahko preprečile ali pa vsaj omejile predvidene nevarnosti morebitnih okužb. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženo stranko k temu zavezuje Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.), ki v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Pri tem je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnje varnosti in zdravja pri delu ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. ZVZD v 1. odstavku 8. člena pravico do dela in delovnega okolja, ki delavcu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, opredeljuje kot temeljno načelo. Po Pravilniku o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99), mora delodajalec določiti osebno varovalno opremo na podlagi ocene tveganj za varnost in zdravje, ki so jim delavci izpostavljeni. Tožena stranka teh določb očitno ni spoštovala, saj pri oceni tveganj možnosti okužb ni upoštevala, zaradi česar tožnica ni imela na razpolago ustrezne zaščitne opreme in se je zaradi tega okužila s TBC, zaradi česar ji je nastala škoda. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je škoda tožnici nastala brez njene krivde, tožnica pa je dokazala, da je spoštovala vsa navodila tožene stranke in uporabljala tudi zaščitno opremo v zvezi z navodili tožene stranke, zaradi česar k nastanku škode sama ni z ničemer pripomogla.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo pravično odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je zaradi okužbe utrpela. Res pri tožnici ni prišlo do izbruha bolezni v aktivni obliki, vendar pa je tožnica tudi zaradi latentne okužbe z virusom TBC utrpela strah, fizične bolečine ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno upoštevalo načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine škode. Prisojena odškodnina, ki predstavlja 4,67 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS in ne odstopa od zneskov prisojenih odškodnin v zadevah s primerljivimi posledicami, prav tako pa tudi ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, je primerna. Prav tako je pravilna tudi odločitev v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska glavnice. Tožena stranka je tožničin opomin za plačilo odškodnine prejela v letu 2006 in je tako najkasneje s 1. 7. 2007 prišla v zamudo. Po 1. odstavku 378. člena OZ dolguje dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Po določbi 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je za izpolnitev določen, če pa ta ni določen pa, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, od njega zahteva, da naj svojo obveznost izpolni.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti pri zdravljenju v višini 2.500,00 EUR previsoka. Tožnica je imela trimesečno terapijo in je uživala Rifinah in Gasec, da so ji preprečili progresijo latentne oblike TBC v hud aktivni potek. Med to terapijo je imela zaradi jemanja Rinifaha, ki ima stranske učinke, slabost, glavobol, težave z želodcem, rdeče rjavo obarvan urin in kožo, otekali pa so ji tudi sklepi na nogah. Poleg tega je imela tudi motnje spanja. V času zdravljenja je morala hoditi na preglede v proti tuberkulozni dispanzer, v laboratorij na preglede krvi in urina, dvakrat so ji opravili tuberkulinski test, dvakrat je bila zaradi rentgenskega slikanja pljuč izpostavljena rentgenskemu žarčenju, hodila pa je tudi na preglede k osebni zdravnici. Zaradi teh fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki izhajajo tudi iz izvedenskega mnenja, je tudi po stališču pritožbenega sodišča odškodnina iz tega naslova v dosojenem znesku primerna in pravična.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da teorija začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti uvršča v okvir telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Vendar pa po sodni praksi (opr. št. II Ips 724/94, opr. št. II Ips 93/99) lahko sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi, kadar je to začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bile tožničine življenjske aktivnosti v času zdravljenja bistveno zmanjšane. Splošno znano dejstvo je, da se bolnikom, okuženim s TBC, ljudje izogibajo, tožnice pa se je izogibal tudi mož. Zaradi stranskih učinkov zdravila Rinifin ni bila sposobna za delo doma in tudi na vrtu ne. V bolniškem staležu ni bila, saj ji tožena stranka ni zagotovila 100 % nadomestila, tožnica pa si zaradi finančnega stanja nižjega nadomestila za čas bolniškega staleža ni mogla privoščiti, zato je koristila svoj dopust in ure, hodila pa je tudi na delo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so te okoliščine pri tožnici povzročile psihično trpljenje, saj je zaradi zmanjšanja delovnih sposobnosti morala v osnovne aktivnosti vložiti dosti več napora, pa je kljub temu v tem obdobju imela slabšo kvaliteto življenja. Zaradi tega je dosojen znesek odškodnine iz naslove začasno zmanjšane življenjske aktivnosti primeren.

Tudi odškodnina iz naslova strahu je tožnici dosojena v primernem znesku. Tožnica je takoj po seznanitvi, da je bila v kontaktu z osebama, ki sta zboleli za TBC, doživela intenziven strah, ki je trajal tri dni, vse dokler ni bila seznanjena s tem, da je tuberkulinski test negativen. Po tem času je od 19. 1. 2006 dalje 115 dni trajal srednje intenziven strah, saj je možnost okužbe s TBC še vedno obstajala. Od 15. 5. 2006, ko je izvedela, da je tuberkulinski test pozitiven, do sredine avgusta, ko je potekalo zdravljenje in do 12. septembra, ko se je zglasila na kontrolnem pregledu t.j. 120 dni, pa je doživljala srednje intenziven strah za izid bolezni pri sebi in strah za okužbo svojcev, saj traja inkubacijska doba pri okužbi s TBC tri do štiri mesece.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe skladno s določilom 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.