Jedro

Obstoj invalidnosti se ugotavlja glede na delo, na katero je zavarovanec razporejen oziroma ga dejansko opravlja, in glede na njegov poklic, ne pa glede na delo, ki ga opravlja preko javnih del, še posebej, če gre za opravljanje javnih del v skrajšanem delovnem času.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 6. točki izreka spremeni tako, da se znesek 621,51 EUR zniža na znesek 275,16 EUR.

V preostalem se pritožba toženca zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 8. 12. 2004 in št. ... z dne 9. 4. 2004 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do lažjega dela brez dvigovanja težkih bremen iz predklona in prenašanja težkih bremen po neravnem terenu (nad 10 kg), brez hoje po stopnicah na daljše razdalje in neravnem terenu, brez klečanja in čepenja s polnim delovnim časom od 18. 8. 2003 dalje ter odločilo, da se je tožnik dolžan prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v 30 dneh od vročitve te sodbe in da bo o pravici do nadomestila za invalidnost in o njegovi višini odločil toženec s posebno odločbo. S 5. točko izreka pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti delovno dobo, ki je ni dobil pri izvajanju javnih del te s 6. točko, da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v v višini 621,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku 8-dnevnega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper 5. in 6. točko sodbe je vložil pritožbo tožnik, toženec pa je pritožbo vložil zoper sodbo v celoti, razen v 5. točki izreka in sicer oba iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnik navaja, da je v času, ko v postopku še ni imel pooblaščenca, na glavni obravnavi dne 7. 4. 2010 navajal, da uveljavlja 12.000,00 EUR odškodnine zaradi napačne odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in povrnitev delovne dobe na javnih delih, kjer je opravljal delo 30 ur aktivne zaposlitve preko Zavoda za zaposlovanje. V tem času je bil aktivni iskalec zaposlitve. Na vprašanje, kakšna škoda mu je nastala in v čem je protipravno ravnanje toženca, je odgovoril, da gre za ure, ki bi bile plačane, gre za razliko ur na mesec, za mesece, ko ni delal, kar je tudi všteto v ure, kar bi imel kot invalid III. kategorije pravico do polnega delovnega časa. Prav tako je navedel, da je toženec nedopustno ravnal s tem, da je bil v Mariboru pregledan v neustreznih prostorih in da je ta pritožba šla v Ljubljano, kjer so zahtevali dopolnitev ocene delazmožnosti in karton, ki je v upravnem spisu. Več o sami odškodnini v postopku ni navajal in vse do konca glavne obravnave o odškodnini ni bilo govora, niti se v tej zvezi niso izvajali dokazi. Sklicuje se na določbo 180. člena Zakona o pravdnem postopku in sestavine, ki jih mora vsebovati tožba. Ker vsega tega navedenega ni navedel, je takšen tožbeni zahtevek nepopoln in ga ni možno obravnavati. Zato bi moralo sodišče tožnika v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na dopolnitev tožbe v zvezi z zahtevkom za odškodnino oziroma takšno nepopolno tožbo vložniku vrniti v popravo v določenem roku. Sodišče tožnika ni pozvalo na dopolnitev, tožbe mu ni vrnilo v popravo v določenem roku, čeprav je to njegovo simbolično navedbo na naroku vzelo na znanje. Odločitev v izpodbijanem delu v 5. točki ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, s čimer je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je takšna odločitev nezakonita in nepravilna. Določnega zahtevka pri navajanju tožnika na naroku 7. 4. 2010 za odškodnino ni bilo, v zvezi z njim ni bilo nobenih določnih navedb in tudi ne predlaganih dokazov, s katerimi bi se ta dejstva ugotavljala. Sodišče bi moralo takšen nepopoln zahtevek zavreči in nikakor zavrniti, torej o njem meritorno odločiti. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je z meritorno odločitvijo bistveno kršilo 2. člen Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da sodišče odloča o mejah postavljenih zahtevkov, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Prepričan je, da je v celoti uspel s svojim zahtevkom. Tudi iz same označitve zadeve in predmeta spora izhaja, da teče postopek zaradi sodnega varstva pravic iz invalidskega zavarovanja, pri tem pa ni nikjer navedeno, da bi šlo tudi za odločanje v zvezi s plačilom odškodnine. Prepričan je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ob upoštevanju dejanskega stanja, saj bi moralo v predmetni zadevi pravilno uporabiti določbo 154. člena ZPP in odločiti, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki ter njenemu intervenientu povrniti stroške. Podrejeno pa tožnik uveljavlja, da če je sodišče že upoštevalo naznanjeni odškodninski zahtevek in o njem celo meritorno odločilo, ki pa niti ni predmet tega postopka, da je takšen naznanjen nedoločen zahtevek podlaga, da sodišče odloči v skladu s 3. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku. Priglaša stroške pritožbe.

Toženec v pritožbi meni, da pri tožniku ni invalidnosti in je s tem sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Iz opisa del in nalog z dne 15. 9. 2004 (vzdrževalec – javna dela) namreč izhaja, da tožnik ni dvigal bremen težjih od 10 kg, ni imel daljše stoje in hoje, občasno je klečal in čepel. Iz mnenja izvedenca izhajajo oziroma je sodišče priznalo razbremenitve v zvezi z delom: brez dvigovanja težkih bremen iz predklona in prenašanja težkih bremen po neravnem terenu (nad 10 kg), brez hoje po stopnicah na daljše razdalje in neravnem terenu, brez klečanja in čepenja. Izvedenec je v svojem mnenju dne 27. 1. 2008 tudi navedel, če je takrat opravljal lažja dela, brez prenašanja bremen, daljše hoje in stoje, je bil za delo sposoben v polnem delovnem času. Tožnik pa je kasneje, to je od leta 2001 dalje in tudi v času obravnave pred tožencem, delal kot vzdrževalec objektov in pri tem delu ni imel dvigovanja bremen nad 10 kg ter daljše stoje in hoje po neravnem terenu in stopnicah in ni imel večjih obremenitev pri klečanju in čepenju, kot sledi iz opisa del, ki ga je imel toženec na razpolago ob oceni delazmožnosti in sicer gre za opis del z dne 15. 9. 2004 za delo vzdrževalec, ki je povzet tudi v mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 2. 12. 2004. Glede na določbo 1. odstavka 60. člena pa bi sodišče moralo ocenjevati invalidnost prav glede na navedeno delovno mesto in sicer glede na zmožnost ohranitve oziroma zagotovitve takšnega delovnega mesta. Odločitev toženca tako pravilno temelji na določbi 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1. V danem primeru pa v skladu z ugotovljenim do takšnih sprememb ni prišlo, saj je bil tožnik sposoben za delo, na katerega je bil razporejen v času odločanja pri tožencu. Navedeno izhaja tudi iz mnenja specialista medicine dela, ki 23. 3. 2003 ugotavlja, da je tožnik zmožen za javnega delavca – vzdrževalca. Pripominja, da je v zvezi z vprašanjem obstoja invalidnosti relevanten 1. odstavek 60. člena ZPIZ-1, medtem ko je 3. odstavek relevanten v zvezi z vprašanjem razvrščanja v ustrezno kategorijo invalidnosti. Vztraja, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja možnosti upoštevanja javnega dela kot dela, ki je podlaga za oceno invalidnosti, zmotno uporabilo materialno pravo. V 63. členu Zakona o delovnih razmerjih je določeno, da brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem – izvajalcem javnih del. Glede na navedeno ni dvoma, da gre za vrsto delovnega razmerja, ki ga opredeljuje tudi ZDR kot takšno in sicer v poglavju glede posebnosti pogodb o zaposlitvi. Gre torej za posebno vrsto delovnega razmerja, ki pa vsebuje vse elemente delovnega razmerja. Prav tako takšno delo pomeni podlago za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in sicer po 13. členu ZPIZ-1 in se ta inštitut v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja obravnava kot delovno razmerje. Delavcu, ki je zavarovan na podlagi javnih del, so prav tako zagotovljene pravice iz socialnih zavarovanj, kot pri vsakem delovnem razmerju. Nadalje pa se tudi ob nastopu javnega dela oceni sposobnost posameznika za opravljanje takšnih del, kot to velja ob sklenitvi delovnega razmerja. Tudi morebitni krajši obseg ur takšnega dela, pa po mnenju toženca ne more pomeniti, da se takšno delo ne bi moglo upoštevati kot podlaga za oceno delovne zmožnosti, saj je tudi delo s krajšim delovnim časom lahko podlaga za oceno delovne zmožnosti. Tudi javno delo je lahko drugo ustrezno delo v zvezi s pravicami iz invalidskega zavarovanja. Toženec meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, upoštevaje zgoraj navedeni vidik. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka. Podredno pa toženec meni, da je napačna tudi odločitev o stroških postopka in sicer, da je obveznost povrnitve le-teh previsoka. Posebej izpostavlja priznanje 4 x 100 točk za posvet s stranko in pregled listin. Prav tako meni, da ni podlage za priznanje 2 x 50 točk za narok z dne 18. 10. 2010 (trajanje naroka od 12.30 do 13.15) in bi bilo možno priznati zgolj enkrat 50 točk in tudi ne 50 točk za narok dne 15. 12. 2010 (začetek ob 11. ter konec ob 11.10). Prav tako pa bi sodišče moralo upoštevati, da ima odvetniška družba, ki jo je tožnik pooblastil za zastopanje, podružnico v Mariboru. Pomeni, da je sodišče priznalo previsoke zneske za odsotnost iz pisarne ter tudi za potne stroške, ko je upoštevalo potne stroške za relacijo G. – Maribor – G.. Po razpoložljivih podatkih na spletu je toženec ugotovil, da je vsaj ena pooblaščenka in sicer V.J., ki je bila prisotna na naroku dne 18. 10. 2010 stacionirana v podružnici v Mariboru, kar je razvidno iz splošno znanih dejstev, ki so razvidni tudi na svetovnem spletu. Glede na obstoj podružnice v Mariboru pa je sodišče tudi sicer neutemeljeno priznalo stroške zaradi odsotnosti iz pisarne, kot tudi potne stroške. Tako bi moral biti znesek v 6. točki sodbe nižji.

V odgovoru na pritožbo toženca tožnik navaja, da so očitki toženca zavajajoči in pravno zmotni, zaradi česar jih v celoti prereka in vztraja, da je sodba sodišča prve stopnje, razen v 5. in 6. točki izreka, pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbenimi očitki glede interpretacije vprašanja, ali gre v primeru vključitve v javna dela za sklenitev delovnega razmerja, soglaša s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča v razveljavitvenem sklepu in poudarja, da je zaradi narave opravljanja javnih del za takšne zavarovance pomembno, katero delo so nazadnje opravljali in za katero delo so strokovno usposobljeni oziroma kaj je njihov poklic.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

K pritožbi toženca V obravnavani zadevi, v kateri sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 8. 12. 2004 in prvostopna odločba iste opravilne številke z dne 9. 4. 2004 in je spor o tem, ali je pri tožniku podana invalidnost in podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 68/05 z dne 17. 3. 2008, s katero je odpravilo obe citirani odločbi toženca in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela (pravilno do premestitve) na lažjem delu brez dvigovanja težkih bremen iz predklona in prenašanja težkih bremen po neravnem terenu (nad 10 kg), brez hoje po stopnicah na daljše razdalje in neravnem terenu, brez klečanja, čepenja in pripogibanja, s polnim delovnim časom od 18. 8. 2003 dalje. Obenem je odločilo, da se je tožnik dolžan prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od vročitve te sodbe in da bo o pravici do nadomestila za invalidnost in njegovi višini odločil toženec s posebno odločbo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 371/2008 z dne 26. 2. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Pri napotkih je izhajalo iz določbe 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in da se obstoj invalidnosti ter ene izmed kategorij, določenih v 2. odstavku 60. člena zakona, ugotavlja tako za delo, na katero je zavarovanec razporejen oziroma ga dejansko opravlja, kot tudi za svoj poklic in sicer o tem, ali je pri zavarovancu zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Hkrati pa je glede na pritožbene navedbe že tedaj v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da vprašanje zagotovitve oziroma ohranitve delovnega mesta ter poklicnega napredovanja v smislu 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ni mogoče presojati za določeno javno delo, še posebej, če gre za opravljanje določenega javnega dela v skrajšanem delovnem času, kot v konkretnem primeru, ko je tožnik opravljal javna dela 30 ur tedensko. Pritožbeno sodišče je nadalje izhajalo iz določbe 3. odstavka 53. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB), po katerem traja vključitev v javna dela največ eno leto in se lahko podaljša, če brezposelni osebi ni mogoče zagotoviti ustrezne ali primerne zaposlitve. Vključitev v javna dela predstavlja delovno razmerje, ki se sklene z izvajalcem javnega dela s posebno pogodbo, ki ima vse bistvene elemente pogodbe o zaposlitvi za sklenitev delovnega razmerja. Izrecno je poudarilo, da je zaradi narave opravljanja javnih del za takšne zavarovance pomembno, katero delo so nazadnje opravljali in za katero delo so strokovno usposobljeni oziroma kaj je njihov poklic. Po stališču pritožbenega sodišča delovno mesto javna dela – vzdrževalec, ne predstavlja dela, za katerega se ocenjuje invalidnost v smislu 60. člena ZPIZ-1 in tega dela tudi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju invalidnosti pri tožniku, ni upoštevalo. Pritožba ima sicer prav, da gre za posebno vrsto delovnega razmerja in da pomeni podlago za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vendar to v konkretnem primeru ni ključnega pomena v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti po 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1 v smislu zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, pač pa le glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pritožba toženca v tej smeri je neutemeljena, drugih razlogov pa pritožba ne navaja. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa in pri ugotavljanju zmanjšanja delovne zmožnosti pravilno uporabilo določbo 60. člena ZPIZ-1 in tožnika v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena zakona razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do lažjega dela brez dvigovanja težkih bremen iz predklona in prenašanja težkih bremen po neravnem terenu (nad 10 kg), brez hoje po stopnicah na daljše razdalje in neravnem terenu, brez klečanja in čepenja s polnim delovnim časom od 18. 8. 2003 dalje, torej pravico do premestitve ter odločilo, da bo o pravici do nadomestila za invalidnost in njegovi višini odločil toženec, tožniku pa naložilo, da se je dolžan prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v 30 dneh od vročitve te sodbe. Kot izhaja iz potrdila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, je bil tožnik v evidenci brezposelnih oseb od 28. 11. 2001 do 31. 3. 2003 ter bil od 1. 4. 2003 do 31. 12. 2005 (potrdilo z dne 21. 11. 2007) vključen v program aktivne politike zaposlovanja – javna dela.

Ker je pritožbeno sodišče potem, ko je zadevo preizkusilo v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je pritožbo zoper izpodbijani del sodbe zavrnilo. Delno pa je ugodilo pritožbi glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 154. člena in 155. člena ZPP ter glede na 41. člen Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08) Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami, v nadaljevanju OT). Vendar pa je tožniku priznalo stroške v previsokem znesku. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo stroške postopka v višini 4 x 100 točk za posvet s stranko in pregled listin, neutemeljeno pa je priznalo tudi 120 točk za odsotnost iz pisarne za narok dne 18. 10. 2010 oziroma skupaj 520 točk, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 238,68 EUR. Neutemeljeno je pritožbeno sodišče za isti narok, to je za 18. 10. 2010 priznalo potne stroške na relaciji G. – Maribor – G. v višini 107,67 EUR za pooblaščenko V.J.. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno tožniku priznalo stroške postopka v višini 346,35 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki 6 glede stroškov postopka, spremenilo tako, da je znesek 621,51 EUR znižalo na znesek 275,16 EUR.

K pritožbi tožnika Pritožba pravilno povzema tožnikove navedbe na glavni obravnavi 7. 4. 2010 ter pravilno ugotavlja, da vse do konca obravnave ni bilo govora o odškodnini, niti se v tej zvezi niso izvajali dokazi.

Dolžnost vsake stranke je glede na določbo 212. člena ZPP, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Ker tožnik nobenih dokazov ni ponudil in ni predlagal, kateri konkretni dokazi naj se izvedejo, oziroma je navedel zgolj to, kar navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz tožnikove trditvene podlage in odločalo o takšnem tožbenem zahtevku, kot ga je postavil. Sodišče prve stopnje ni štelo takšnega tožbenega zahtevka za pomanjkljivega ali nepopolnega in tudi tožnik tega ni predlagal. Sklicevanje na to, da je tožbeni zahtevek pomanjkljiv, da se niso izvajali dokazi, pa že glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevno.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage in predlaganih dokazov pravilno ugotavljalo obstoj elementov odškodninske odgovornosti in sicer nastanek škode oziroma obstoj pravno priznane škode, nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročno zvezo med njima ter odgovornost povzročitelja škode. Pravilno je uporabilo 276. člen ZPIZ-1 in poudarilo, da je temeljno načelo odškodninskega prava, da lahko vsak zahteva povračilo škode, povzročeno ob splošnih pogojih odškodninskega delikta, ki pa morajo biti podani kumulativno, torej, če ni izpolnjen le eden od naštetih pogojev, odškodninska odgovornost ni podana. Ker je ugotovilo, da ni podana protipravnost organa toženca in s tem ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti, je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje odškodnine že po temelju zavrnilo, ne da bi ugotavljalo višino. Neutemeljena pa je pritožba tudi glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo v skladu s 154. členom ZPP na podlagi uspeha v pravdi, ne pa na podlagi uspeha z enim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek, opredeljen v 5. točki izreka zavrnilo tako, da v tem delu v pravdi in uspel in tudi pritožba pri tem, da bi tožnikovemu tožbenemu zahtevku sodišče prve stopnje moralo ugoditi, ne vztraja. Glede na delni uspeh v pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka in jih tožniku v skladu z določbo 154. člena ZPP priznalo glede na uspeh v pravdi.

Ker so pritožbeni razlogi tožnika neutemeljeni, sodba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo 5. točko izreka.