Jedro

Glede na opredelitve invalidnosti oziroma opredelitve poklica v zvezi z invalidnostjo je sodišče pri presoji tožnikove invalidnosti utemeljeno izhajalo iz zahtev tožnikovega poklica KV ključavničar in zahtev del, za katere se je usposobil v svoji poklicni karieri. Ob navedenih opredelitvah invalidnosti tožena stranka zmotno zatrjuje, da bi se lahko tožnikova invalidnost ugotavljala zgolj z vidika zahtev javnih del, v katera je bil tožnik vključen, kot vsekakor netipične oblike brezposelni osebi prilagojene zaposlitve. V javna dela je lahko zavarovanec tudi sicer vključen zgolj za določen čas, tako da tudi iz tega razloga ne morejo predstavljati podlage za ugotavljanje invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I-5063954 z dne 9. 4. 2004 in z dne 8. 12. 2004, s katerima je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic na podlagi invalidnosti z ugotovitvijo, da je tožnik kljub nekaterim bolezenskim spremembam še naprej dela zmožen za javna dela – vzdrževalec objektov komunalne rabe. Ugotovilo je, da tožnik zaradi kroničnih degenerativnih sprememb na hrbtenici in kolenih ni več zmožen za opravljanje svojega poklica ključavničarja v polnem obsegu, s tem da je njegova dela zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, kar ustreza III. kategoriji invalidnosti. Zato mu je kot invalidu III. kategorije v posledici bolezni priznalo pravico do lažjega dela z omejitvami od 18. 8. 2003 dalje in mu naložilo prijavo na zavodu za zaposlovanje, toženi stranki pa naložilo, da odloči o tožnikovi pravici do nadomestila za invalidnost in mu povrne stroške postopka. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 12.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (razen delno glede stroškov postopka) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo tožnikove invalidnosti z vidika zahtev njegovega poklica, ne pa zgolj z vidika javnih del, v katere je bil tožnik začasno vključen v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke.

3. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje stališče, da je tožnikovo invalidnost utemeljeno ugotavljala zgolj glede na zahteve javnih del, v katere je bil tožnik vključen. Tudi za javna dela se sklepa delovno razmerje, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi za vključitev v javna dela se preverja zavarovančeva dela zmožnost. Zato ni ovire, da je tak status podlaga za ugotavljanje zavarovančeve invalidnosti. Nekoliko skrajšani delovni čas pri vključitvi v javna dela pri tem ne more biti ovira. Ker je invalidska komisija ugotovila, da je bil tožnik za javna dela, v katera je bil vključen, dela zmožen brez bistvenih omejitev, mu je sodišče neutemeljeno priznalo pravice na podlagi invalidnosti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik po poklicu KV ključavničar in je pred prijavo na zavodu za zaposlovanje do leta 1997 opravljal specialistična strojno ključavničarska dela v H., v času od 1. 4. 1997 do 31. 10. 2001 pa je kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost vzdrževanja zgradb, pretežno popravila vodovodnih in toplovodnih inštalacij, ter zidarska in montažna dela, tudi z večjimi fizičnimi obremenitvami.

7. Na podlagi prvega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljena skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev, oziroma ohranitev delovnega mesta, oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem je invalidnost III. kategorije v tretji alineji drugega odstavka tega člena opredeljena za primer, ko zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V tretjem odstavku pa je poklic opredeljen kot delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

8. Glede na navedene opredelitve invalidnosti oziroma opredelitve poklica v zvezi z invalidnostjo je sodišče pri presoji tožnikove invalidnosti utemeljeno izhajalo iz zahtev tožnikovega poklica KV ključavničar in zahtev del, za katere se je usposobil v svoji poklicni karieri. Ob navedenih opredelitvah invalidnosti tožena stranka zmotno zatrjuje, da bi se lahko tožnikova invalidnost ugotavljala zgolj z vidika zahtev javnih del, v katera je bil tožnik vključen, kot vsekakor netipične oblike brezposelni osebi prilagojene zaposlitve. V javna dela je lahko zavarovanec tudi sicer vključen zgolj za določen čas, tako da tudi iz tega razloga ne morejo predstavljati podlage za ugotavljanje invalidnosti.

9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.