Jedro

Pritožbena obravnava se opravi, če je to potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ali za odpravo nekaterih procesnih kršitev (347. člen ZPP). Tudi če je opravljena, pritožbeno sodišče ne odloča o tožbenem zahtevku, pač pa odloča o utemeljenosti pritožbe, kakršna je vložena v pritožbenem roku. Samo zato, ker drugostopenjsko sodišče opravi obravnavo, se strankama s tem še ne odpre možnost dopolnjevati pritožbo ali, tako kot v predmetni zadevi, opozarjati na "pomote" v postavljenih zahtevkih.

Tožeča stranka delnic tožene stranke ni pridobivala za svoj račun, temveč za račun tožene stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, kot to zatrjuje tožena stranka, temveč za pridobivanje lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1). Namen prepovedi finančne asistence po prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je v prepovedi pomoči družbe pridobitelju njenih delnic, v preprečevanju odliva sredstev družbe brez nasprotne izpolnitve. V konkretnem primeru pa tožeča stranka šele uveljavlja plačilo za pridobljene delnice, ki jih bo tožeča stranka prenesla na toženo stranko. Tožena stranka bo s povrnitvijo kupnine in stroškov za nakup lastnih delnic prek tožeče stranke prejela nasprotno izpolnitev - lastne delnice.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela z nakupom delnic tožene stranke za njen račun, in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka tožene stranke. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče druge stopnje je v novem sojenju ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 2.264.814,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni, ob sočasni nasprotni obveznosti tožeče stranke, da toženi stranki ob plačilu njene obveznosti izroči v last 88.268 rednih navadnih imenskih delnic z oznako CCC, izdajatelja A. d. d. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 144.686,34 EUR, v roku 15 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o sočasni nasprotni obveznosti tožeče stranke, da toženi stranki izroči 88.268 rednih navadnih imenskih delnic z oznako CCC, izdajatelja A. d. d. Revizijo vlaga iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da je toženi stranki dolžna izročiti v last 52.961 rednih navadnih imenskih delnic z oznako UKIG, ter odloči o pravdnih, pritožbenih in revizijskih stroških postopka.

5. Tožena stranka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in kršitve 22., 23. ter 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne ter v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu pritožbenemu sodišču. Prav tako predlaga, da Vrhovno sodišče tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov tožene stranke, vključno s stroški revizijskega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Reviziji sta bili vročeni nasprotni pravdni stranki. Obe sta nanju odgovorili.

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. členaZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. **O reviziji tožeče stranke**

8. Tožeča stranka navaja, da je 24. 9. 2019 na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje popravila tožbeni zahtevek zaradi računske pomote. Pojasnila je, da je pri tožbenem zahtevku izhajala iz števila 88.268 delnic tožene stranke, ki jih je kupila za toženo stranko od družbe B. d. d. in od fizičnih oseb, pri čemer je seštevek plačanih kupnin za to število delnic znašal 3.774.690,00 EUR. Letni obrok po sklepu skupščine tožeče stranke je znašal petino tega zneska, tj. 754.938,00 EUR. Z denarnim delom zahtevka je tožeča stranka uveljavljala tri letne obroke od skupaj dogovorjenih petih obrokov, in sicer za leta 2012, 2013 in 2014, in tako oblikovala tožbeni zahtevek v višini 2.264.814,00 EUR. Pri tem pomotoma ni upoštevala, da njena nasprotna obveznost toženi stranki izročiti njene delnice prav tako znaša tri petine od skupaj 88.268 delnic, tj. 52.961 delnic. Šlo naj bi za popravek pomote in ne za spremembo tožbe. Tožeča stranka še zatrjuje, da bi jo morala sodišča na to očitno pomoto opozoriti tekom postopka v okviru materialnega procesnega vodstva.

9. Sodišče druge stopnje je štelo, da je tožeča stranka hotela spremeniti tožbo in je spremembo zavrnilo, ker bi jo lahko spremenila le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

10. Pritožbena obravnava se opravi, če je to potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ali za odpravo nekaterih procesnih kršitev (347. člen ZPP). Tudi če je opravljena, pritožbeno sodišče ne odloča o tožbenem zahtevku, pač pa odloča o utemeljenosti pritožbe, kakršna je vložena v pritožbenem roku. Samo zato, ker drugostopenjsko sodišče opravi obravnavo, se strankama s tem še ne odpre možnost dopolnjevati pritožbo ali, tako kot v predmetni zadevi, opozarjati na „pomote“ v postavljenih zahtevkih. Pritožbeno sodišče je zato ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo vloge revidenta, ki jo je vložil na drugostopenjski obravnavi.

11. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka vložila revizijo, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

**O reviziji tožene stranke** **Relevantno dejansko stanje**

12. Tožena stranka je bila imetnica 33,5-odstotnega poslovnega deleža tožeče stranke, imetnik preostalega poslovnega deleža pa je bil E. E. 13. Na skupščini tožene stranke, dne 18. 7. 2007, je bil sprejet sklep, s katerim je skupščina na podlagi 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1 pooblastila upravo družbe za pridobitev lastnih delnic. Pooblastilo je bilo dano pod pogojem, da bi nastale težave glede ohranitve vrednosti premoženja družbe.

14. V času veljavnosti sklepa, navedenega v prejšnji točki, je tožeča stranka od družbe B. d. d. kupila 67.434 delnic tožene stranke. Za financiranje nakupa je z Banko Celje d.d. sklenila Pogodbo o kratkoročnem kreditu z dne 24. 12. 2008, ki jo je nadomestila Pogodba o dolgoročnem kreditu z dne 6. 7. 2010. Te delnice so se vodile na posebnem kontu.

15. Tožeča stranka je sicer pridobivala in prodajala delnice tožene stranke vse od leta 2005, tj. pred in po 18. 7. 2007. Meseca maja 2007 je bil sklenjen delničarski sporazum, na podlagi katerega je imela tožeča stranka predkupno pravico pri nakupu delnic tožene stranke. Nekaj dni pozneje je bil na skupščini tožeče stranke sprejet sklep, da soglaša z nakupom delnic tožene stranke in da pooblašča direktorja za nakup delnic do zneska 3 milijonov EUR. Julija 2007 pa je bila sklenjena konzorcijska pogodba med subjekti, ki so bili pri poslovanju vezani na osnovno dejavnost tožene stranke. Namen konzorcija je bil v skupnem nastopanju pri pridobivanju delnic tožene stranke in s tem v vzpostavljanju dolgoročnega lastništva nad toženo stranko.

16. Tožena stranka je po Pogodbi o izvajanju uslug z dne 1. 12. 1993 za tožečo stranko opravljala storitve poslovnega svetovanja, zunanjega računovodstva, splošnih kadrovskih zadev, finančnega poslovanja, s tem pa tudi vse posle v zvezi z nakupom delnic tožene stranke, in sicer je slednje opravljal F. F., zaposlen pri toženi stranki.

17. F. F., zaposlen pri toženi stranki, je opravljal delo na finančnem področju tudi za tožečo stranko in je 10. 11. 2009 poslal zakonitemu zastopniku tožeče stranke elektronsko sporočilo, v katerem je poročal o stanju delnic na ta dan: 26.746 delnic za delničarski sporazum, 26.700 trajna last in 67.434 delnic od B. Sporočilu je priložena tabela, kjer je na vrhu navedeno, da gre za odkup delnic preko tožeče stranke. Dne 5. 5. 2011 je poslal elektronsko sporočilo s tabelo, v kateri je trenutno stanje delnic, ki jih imajo „parkirane“ pri tožeči stranki, in sicer 24.754 delnic, pri čemer je iz naslova nakupa teh delnic ustvarjene 3.976,00 EUR razlike v ceni, ki še ni bila poračunana. Tožeča stranka je iz naslova kredita za delnice, kupljene od B., v letu 2010 Banki Celje d. d. plačala 150.124,01 EUR obresti, pri čemer so jih v letu 2010 z računi za investicije (ti računi so se v kazenskem postopku izkazali za fiktivno izstavljene) poračunali že za 76.800,00 EUR.

18. E. E. je 15. 2. 2012 poslal elektronsko sporočilo zakonitemu zastopniku tožeče stranke, da so delnice kupili za kratko obdobje iz usluge. Namenjene so bile A., zato je ta prevzel poravnavo bančnih obresti. Izrazil je pričakovanje, da bo G. G. (takratni predsednik uprave tožene stranke) držal svojo besedo in mu bo predlagal, kako ga bo v prihodnje razbremenil. Podobno sporočilo je poslal 23. 4. 2012. 19. Na skupščini tožeče stranke 15. 5. 2012 je pod točko Ad 4 dnevnega reda direktor družbe seznanil družbenike s problematiko, ki je posledica nakupov delnic tožene stranke v preteklih letih, in s tekočimi aktivnostmi za odprodajo delnic, ki niso v trajni lasti družbe, na način, da se v največ petih letnih obrokih povrne kupnina za nabavo delnic tožene stranke, ki jih je tožeča stranka odkupila na prošnjo tožene stranke.

20. Predsednik uprave tožene stranke je avgusta 2012 podal poročilo nadzornemu svetu, da je tožeča stranka z nakupom delnic tožene stranke, ki je bil financiran s kreditom Banke Celje d. d., najetim s strani tožeče stranke, pomembno prispevala k obrambi tožene stranke pred takrat grozečim sovražnim prevzemom.

21. Iz letnega poročila tožene stranke 2008 z bilanco stanja za poslovno leto 2007 izhaja, da je imela tožena stranka v letu 2007 in v letu 2008 prek 35 milijonov EUR kapitalskih rezerv, prek 37 milijonov EUR rezerv iz dobička, prek 2,6 milijona EUR rezerv za lastne delnice in prek 33 milijonov EUR drugih rezerv iz dobička.

**Razlogi sodišča prve stopnje**

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pridobivanja delnic tožene stranke za račun tožene stranke. Vse delnice tožene stranke naj bi pridobivala za svoj račun. Četudi bi šlo za pridobivanje lastnih delnic tožene stranke prek tretje osebe (tj. tožeče stranke) po 251. členu ZGD-1, pa po stališču sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni pogoji za dopustno pridobitev lastnih delnic po 1. alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Ta predpostavka bi namreč morala biti izpolnjena glede na pogoj, na katerega je skupščina tožene stranke vezala pooblastilo uprave za pridobivanje lastnih delnic, tj. ogrožanje vrednosti premoženja družbe. Tožeča stranka je to okoliščino utemeljevala z grožnjo sovražnega prevzema, vendar je po oceni sodišča prve stopnje ni uspela izkazati. Zaradi zakonske omejitve na 10 % osnovnega kapitala tožene stranke namreč s pridobivanjem delnic tožene stranke za njen račun tudi pojmovno ne bi mogla preprečiti prevzema družbe. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo tudi iz razloga, ker naj bi zaveza tožene stranke o nadomestitvi prikrajšanja tožeči stranki zaradi nakupa delnic za toženo stranko, četudi bi bila na skupščini tožeče stranke 15. 5. 2012 veljavno sprejeta, pomenila posel financiranja nakupa delnic, ki je ničen na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1. **Razlogi sodišča druge stopnje**

23. Sodišče druge stopnje je predvsem na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da ti jasno kažejo na dogovor med strankama, kot ga zatrjuje tožeča stranka, zato je ugodilo njeni pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožeča in tožena stranka sta po ugotovitvah sodišča druge stopnje sklenili mandatno pogodbo, skladno s katero naj tožeča stranka na toženo prenese njene delnice ob plačilu kupnine, ki jo je tožeča stranka plačala s sredstvi po kreditu Banke Celje d. d., in stroškov, ki jih je imela z nakupom. Po prvem odstavku 776. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora namreč naročitelj povrniti prevzemniku naročila vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal. Prevzeti mora obveznosti, ki jih je prevzemnik prevzel nase, ko je v svojem imenu opravljal zaupane mu posle, ali pa ga kako drugače oprostiti obveznosti.

24. Po oceni sodišča druge stopnje bi moralo biti sodišče prve stopnje bolj kritično do izpovedb predsednika uprave tožene stranke in pri njej zaposlenih prič, na katere se je predvsem oprlo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Nekdanji predsednik uprave tožene stranke, G. G., zaslišan kot priča, ni zanikal zapisa v poročilu nadzornemu svetu tožene stranke, ki ga je podal avgusta 2012. V tem poročilu je razvidna povezava med kreditno pogodbo tožeče stranke z Banko Celje d. d. (za nakup delnic tožene stranke od prodajalca B. d. d., ki so predmet tožbenega zahtevka) in grozečim sovražnim prevzemom tožene stranke. Vsi zaslišani, razen D. D., ki o tem ni vedela ničesar, so potrdili, da je takratni predsednik uprave na kolegijih govoril o sovražnem prevzemu. Pri tem za utemeljenost tožbenega zahtevka ni bistveno ugotavljanje objektivno izkazane nevarnosti sovražnega prevzema in pogoja po 1. alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Prav tako ni odločilno, ali bi nakupi delnic toženo stranko dejansko obvarovali pred prevzemom. Pomembno je, da je tedanja uprava nevarnost sovražnega prevzema ocenila kot realno dejstvo, zaradi katerega je med strankama prišlo do dogovora o nakupih delnic tožene stranke za njen račun. Bistvenega pomena je torej le obstoj dogovora o pridobivanju delnic za toženo stranko, pri čemer je sodišče druge stopnje kot najbolj verodostojen dokaz izpostavilo sporočili E. E. zakonitemu zastopniku tožeče stranke pred nastankom spora. Dogovor med strankama pa potrjujejo tudi drugi dokazi, med njimi elektronsko sporočilo F. F. z dne 5. 5. 2011 o delnicah, ki jih ima tožena stranka „parkirane“ pri tožeči stranki, ter o poračunavanju obresti, ki jih je tožeča stranka plačala Banki Celje d. d., z računi za investicije. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno verjelo izpovedbi nekdanjega zakonitega zastopnika tožene stranke, da je šlo pri plačevanju fiktivnih računov za pokrivanje likvidnostne situacije tožeče stranke. Ne more biti naključje, da je znesek po fiktivnih računih za investicije, tj. 150.124,01 EUR, enak znesku obresti za kredit. 25. Skladno z 251. členom ZGD-1 sme tisti, ki posluje v svojem imenu, vendar za račun družbe, pridobivati njene delnice, če bi bilo to družbi dovoljeno v skladu s 1. do 6. in 8. alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 247. člena ZGD-1. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da bi tožena stranka v okoliščinah konkretnega primera smela sama pridobivati lastne delnice, saj je imela tudi dovolj razpoložljivih kategorij kapitala, ki se lahko uporabijo za pridobivanje lastnih delnic. Sodišče druge stopnje je na teh podlagah zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

**Revizijski razlogi**

26. Revidentka zatrjuje, da ji ni bil zagotovljen pošten postopek pred pritožbenim sodiščem, saj naj to ne bi obravnavalo njenih odločilnih navedb o odločilnih okoliščinah oziroma naj se ne bi opredelilo do stališč in pojasnil, ki niso očitno neutemeljena ali irelevantna. S tem naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ustavnih pravic po 22. in 23. členu Ustave RS ter pravice do izjave in poštenega postopka po 6. členu EKČP. Zaradi neupoštevanja navedb in dokazov tožene stranke naj bi sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma naj bi ga ugotavljalo selektivno, da bi s tem čim bolj podprlo svoje zaključke. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidentka mu nadalje očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določb o mandatni pogodbi in dopustni pridobitvi lastnih delnic. Oporeka pa tudi dokazni oceni sodišča druge stopnje, ki naj bi nepravilno zaključilo, da je krog posrednih dokazov sklenjen in tudi zaradi tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Če Vrhovno sodišče ne bo presojalo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bo toženi stranki kršena tudi pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

**Razlogi za zavrnitev revizije tožene stranke**

27. Revidentka sodišču druge stopnje očita kršenje pravice do poštenega postopka in do izjave, ker naj ne bi upoštevalo in obravnavalo njenih navedb in dokazov o dejstvih, ki jih ob tem podrobneje našteje. Navaja, da naj bi tožeča stranka kupovala in prodajala delnice tožene stranke z namenom ustvarjanja dobička, saj jih je prodajala tudi še po 18. 7. 2007. Tožeča stranka je imela po delničarskem sporazumu predkupno pravico na delnicah tožene stranke, kar naj bi kazalo na dejstvo, da delnic ni kupovala za toženo stranko. To naj bi izhajalo tudi iz Poročila o poslovanju z delnicami pri tožeči stranki z dne 13. 2. 2009, ki ga pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Tožeča stranka se je udeleževala skupščin tožene stranke in glasovala z vsemi delnicami; vse do vložitve tožbe naj bi se torej obnašala, kot da so delnice njene in ne lastne delnice tožene stranke. Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo navedb, da naj bi bilo med zastopnikom tožeče stranke in G. G. dogovorjeno, da bo delnice kupil nekdo tretji. Prav tako ni upoštevalo dejstva in dokazov o tem, da je tožena stranka za tožečo opravljala računovodske storitve, zato je F. F. tožeči stranki po njenem pooblastilu (in ne na podlagi dogovora o nakupu lastnih delnic tožene stranke) pripravljal in podpisoval pogodbe za nakup in prodajo delnic tožene stranke. V nadaljevanju revidentka nasprotuje zaključkom sodišča druge stopnje, da je toženi stranki grozil sovražni prevzem. Pri toženi stranki ni bil opravljen skrbni pregled in prav tako ni bilo nobenih drugih sestankov in stikov z morebitnimi zainteresiranimi prevzemniki. Prav tako so po navedbah tožene stranke pozneje „ti isti Rusi“ H. H.-ju povedali, da nikoli niso razmišljali o prevzemu A. Nevarnosti sovražnega prevzema objektivno naj ne bi bilo. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo navedbam tožene stranke, da naj bi se fiktivni računi izdajali z namenom zagotavljanja likvidnosti tožeče stranke, ker je bila tožena stranka njen družbenik s 33,5-odstotnim deležem. Prav tako ni verjelo izpovedbi F. F., zakaj obstajata dve različici pogodbe o medsebojnem finančnem sodelovanju z dne 25. 4. 2008, temveč naj bi toženo stranko obtožilo ponarejanja listin. Revidentka nadalje sodišču druge stopnje očita, da naj ne bi ugotovilo zneska obresti za kredit, zato izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov za zaključek oziroma primerjavo, da se je znesek obresti pokrival z zneskom fiktivnih računov. Tudi F. F. je izpovedal, da je tožena stranka pokrila le stroške v približni višini za neko omejeno obdobje. Ta izpovedba naj bi nasprotovala zaključku sodišča, pritožbeno sodišče pa naj bi s tem zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev naj bi zagrešilo tudi, ker ni obrazložilo, odkod mu zaključki o poračunavanju razlike iz nakupov in prodaj delnic.

28. Po določbi četrtega odstavka 324. člena ZPP sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo, sodišče druge stopnje pa mora po določbi. prvega odstavka 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je ravnalo po obeh določbah. Potem ko je opravilo glavno obravnavo in na njej ponovno zaslišalo priče, ki so bile zaslišane že pred sodiščem prve stopnje (razen ene, ki ni vedela povedati nič pomembnega), je na podlagi zbranega dokaznega gradiva dovolj razumno in argumentirano obrazložilo, kako je prišlo do dejanskih ugotovitev in katere predpise je uporabilo. Tožeča stranka je trdila, da je po dogovoru s toženo stranko kupovala njene delnice, tožena stranka pa je trdila, da jih je kupovala za svoj račun. Obe sta navajali še številne podrobnosti (drobce) iz dejanskega dogajanja, ki naj bi pritrjevale njihovi temeljni trditvi. Sodišče druge stopnje jih ni spregledalo, pač pa si je na njihovi podlagi ustvarilo prepričanje, da je resnična trditev tožeče stranke, da je kupovala delnice za račun tožene stranke na podlagi njenega naročila. Pri tem mu ni bilo treba pojasnjevati, zakaj prav vsakemu posameznemu kamenčku v dejanskem mozaiku ni pripisalo takega pomena, kot mu ga pripisuje revidentka. Za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre tedaj, če bi v sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih in sodbe zato ne bi bilo mogoče preizkusiti, ne pa v primerih, ki jih uveljavlja revidentka.

29. Revidentka zatrjuje, da v dosedanjem poteku postopka ni imela pravice vlagati pravnih sredstev zoper odločitve sodišč nižjih stopenj, kar bi bilo treba upoštevati pri presoji njenih revizijskih razlogov in ji zagotoviti „izvrševanje pravice do pritožbe v predmetnem revizijskem postopku.“ Le na ta način naj bi ji bila zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Revidentka si očitno želi na ta način izboriti možnost izpodbijanja dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo drugostopenjsko sodišče. Vendar to ni mogoče zaradi določbe drugega odstavka 370. člena ZPP. Ker je sodišče druge stopnje samo ponovilo dokaze, ki so bili izvedeni že pred sodiščem prve stopnje, ne gre za procesno situacijo, v kateri bi kazalo pritrditi revidentki, da je bila prikrajšana za učinkovito pravno varstvo.

30. Sodišču druge stopnje revidentka očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena in drugega odstavka 7. člena ZPP iz razloga, ker je v 19. točki navedlo, da je za nakupe delnic, ki jih je tožeča stranka „prodajala“ (po navodilu tožene stranke), tožena stranka posojala denarna sredstva. Izpodbijana sodba namreč nima razlogov za navedbe o domnevnih navodilih tožene stranke za prodajanje delnic, prav tako tega ni navajala nobena pravdna stranka. Po oceni Vrhovnega sodišča gre pri tem za očitno pomoto, saj bi moralo namesto „prodajala“ pisati „kupovala“, kar je skladno s kontekstom besedila in ostalimi zaključki pritožbenega sodišča. 31. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da naj ne bi ustrezno obrazložilo, zakaj je tožeča stranka upravičena do vtoževanih obresti, čeprav je tožena stranka ugovarjala obrestnemu delu tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče naj bi toženo stranko neenako obravnavalo, ker naj bi v nasprotju s predpisi odločilo, da je dokazno breme glede obresti obrnjeno – na njej. Verjelo je izpovedbi zastopnika tožeče stranke, da je od tožene stranke ustno zahteval nadomestitev stroška za nakup delnic, in zaključilo, da je tudi tretji obrok zapadel vsaj do konca glavne obravnave. Njegovo izpovedbo je upoštevalo, čeprav je zainteresiran za ugoden izid tega pravdnega postopka – enako kot zastopnik in zaposleni pri toženi stranki, katerih izpovedb iz istega razloga ni štelo za verodostojne. Sodišče druge stopnje naj bi sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ne da bi njegovo izpovedbo primerjalo z drugimi dokazili ter naj ne bi vestno in skrbno presodilo vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zaradi česar naj bi bila podana kršitev pravice do izjave in kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov, zakaj gredo tožeči stranki obresti od posameznih glavnic od 1. 1. 2013, 1. 1. 2014 in od vložitve tožbe naprej, ali pa so ti najmanj nejasni, kar pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi tudi v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju I. I. – zakonitega zastopnika tožeče stranke – dne 5. 3. 2015 povzelo njegovo izpovedbo, da „so vsaj ustno zahtevali nadomestitev stroška“. Tega nikoli ni izpovedal, zato je sodišče kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je tudi zaključilo, da je tretji obrok zapadel vsaj do konca glavne obravnave, tj. do 13. 10. 2016, vendar pa je z izrekom ugodilo zahtevku za obresti od vložitve tožbe naprej, tj. od 11. 9. 2014. Razlogi v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so zato v nasprotju sami s seboj in z izrekom sodbe. Revizijsko sodišče ocenjuje, da se je sodišče druge stopnje v 23. točki sodbe res nekoliko nerodno izrazilo,1 a iz besedila gre razbrati, da je verjelo zakonitemu zastopniku tožeče stranke, da so od tožeče stranke zahtevali odkup delnic in nadomestitev stroškov. Poleg tega je imelo v listinskih dokazih dovolj podlage za zaključek, da je bil sklenjen dogovor o obročnem odplačilu delnic, pri čemer tožena stranka ni prerekala višine obročnih plačil. Temu zaključku sledi tudi utemeljenost obrestnega dela zahtevka, ki ga je sodišče priznalo na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, kateri je po svoji presoji skladno z 8. členom ZPP lahko sledilo, saj ni nasprotovala ostalim verodostojnim dokazom in zaključkom sodišča. Tudi na tem mestu skuša revidentka z izpodbijanjem dokazne ocene sodišča druge stopnje prek procesnih kršitev uveljaviti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z revizijo ne more uveljavljati.

32. Tožena stranka z revizijo v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava najprej uveljavlja zmotno uporabo določb o mandatni pogodbi. Sklicuje se na odplačno naravo mandata in izpodbijani sodbi očita, da nima razlogov o obveznem elementu mandatnega razmerja, tj. o plačilu za prevzemnika naročila. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča že iz same določbe tretjega odstavka 766. člena OZ, na katerega se sklicuje tožena stranka, izhaja, da plačilo za prevzemnika naročila ni obvezen element mandatne pogodbe, zato je očitek o zmotni uporabi materialnega prava iz tega razloga neutemeljen. Sodišču se do te okoliščine dogovora tudi ni bilo treba opredeliti, saj tožeča stranka morebitne pravice do plačila za opravljeni posel ne uveljavlja in ta okoliščina ni odločilna za utemeljenost tožbenega zahtevka.

33. V nadaljevanju revidentka v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja zmotno uporabo določb o dopustnem pridobivanju lastnih delnic. Sodišču druge stopnje očita zmotno presojo, da navedba v sklepu tožene stranke z dne 18. 7. 2007 ne omejuje pooblastil upravi tožene stranke za pridobivanje lastnih delnic. Navedbo v sklepu bi bilo treba obravnavati vsaj kot pogoj, da lahko uprava delnice pridobiva le, če je to potrebno zaradi ohranitve vrednosti premoženja tožene stranke. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje presojalo izpolnjenost te predpostavke in odločilo, da je tožena stranka smela pridobivati lastne delnice po 8. alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Z nakupom lastnih delnic kratkoročno gledano družba res izgubi finančna sredstva, porabljena za nakup lastnih delnic, a po drugi strani se lahko družba na ta način (dolgoročno gledano in v omejenem obsegu) z vzpostavljanjem strukture (družbi) naklonjenih delničarjev ščiti pred sovražnim prevzemom.2 Prav takšne okoliščine pa je sodišče druge stopnje ugotovilo tekom izvedbe dokaznega postopka. Ker je sodišče druge stopnje izpolnjenost pogojev za dopustno pridobivanje lastnih delnic tožene stranke presojalo po 8. alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1, za presojo v konkretni zadevi ni pravno relevanten revizijski očitek, ki se nanaša na neizpolnjevanje pogoja za dopustno pridobitev lastnih delnic po 1. alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1 (kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje v 15. točki obrazložitve sodbe).

34. Tožena stranka z revizijo v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava sodišču druge stopnje očita tudi nepravilen zaključek o veljavnosti dogovora med tožečo in toženo stranko o pridobivanju delnic tožene stranke za njen račun. Takšen dogovor je po zatrjevanju revidentke ničen zaradi prepovedi finančne asistence po prvem odstavku 248. člena ZGD-1. To določilo je treba uporabiti tudi v primeru, ko tretji zakonito pridobiva lastne delnice za izdajatelja. Morebiten dogovor med tožečo in toženo stranko, na katerem tožeča stranka temelji svoj zahtevek, je torej ničen, saj je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1 ničen vsak pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev njenih delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, tj. tudi posel, ki je sklenjen po tem, ko so bile delnice že pridobljene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožeča stranka delnic tožene stranke ni pridobivala za svoj račun, temveč za račun tožene stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, temveč ga je treba subsumirati pod določbe ZGD-1 o pridobivanju lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1).3 Ravnanje tožeče stranke ni nično na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ker je dopustno na podlagi izjeme iz tretjega odstavka 248. člena in 251. člena ZGD-1.4 V tem postopku se šele uveljavlja plačilo za pridobljene delnice, ki jih bo tožeča stranka prenesla na toženo stranko. Tožena stranka bo s povrnitvijo kupnine in stroškov za nakup lastnih delnic preko tretje osebe – tožeče stranke prejela nasprotno izpolnitev (tj. lastne delnice), medtem ko je namen prepovedi finančne asistence preprečiti odliv sredstev družbe brez nasprotne izpolnitve. Povedano drugače, namen prepovedi finančne asistence po prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je v prepovedi pomoči družbe pridobitelju njenih delnic.

35. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je tožena stranka vložila revizijo, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

**O stroških revizijskega postopka**

36. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker nobena od pravdnih strank v tem postopku ni uspela, sami krijeta stroške revizije.

1 Navedlo je: „Tudi če tožeča stranka ne bi izvensodno pozivala tožene stranke k plačilu, to ne dokazuje, da ni bil sklenjen dogovor o obročnem plačilu. V skladu s prvim odstavkom 311. člena ZPP je do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje 13. 10. 2016 zapadel tudi tretji obrok iz leta 2014.“ Iz besedila torej izhaja, da je glede obrestnega zahtevka sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, zato bi moralo v stavku o zapadlosti tretjega obroka do konca glavne obravnave uporabiti pogojno obliko stavka. 2 Glej Sklep VSRS III Ips 2/2018 z dne 12. 4. 2019. 3 Glej Sklep VSRS III Ips 2/2018 z dne 12. 4. 2019. 4 Glej Sodbo VSRS III Ips 48/2019 z dne 19. 11. 2019.