Jedro

Stranki sta sklenili dogovor o prenosu delnic na toženo stranko ob plačilu kupnine tožene stranke, plačane s kreditom tožeče stranke pri Banki ..., in stroškov. Sklenili sta mandatno pogodbo oziroma pogodbo o naročilu. Poleg pogodbene je določba 776. člena OZ tudi zakonska podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tako, da izrek glasi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 2,264.814,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 754.938,00 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - 754.938,00 EUR od 1. 1. 2014 dalje do plačila in - 754.938,00 EUR od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ob sočasni nasprotni obveznosti tožeče stranke, da toženi stranki ob sočasnem plačilu obveznosti tožene stranke, ki je predmet zahtevka, izroči v last 88.268 rednih navadnih imenskih delnic z oznako XXXX izdajatelja U. d.d.″.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 144.686,34 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (obravnavan do te sodbe sodišča druge stopnje kot zahtevek po nasprotni tožbi), da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 2,264.814,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od treh enakih obrokov ob sočasni nasprotni izpolnitvi tožeče stranke, da toženi stranki izroči v last 88.268 rednih navadnih imenskih delnic tožene stranke (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati toženi stranki stroške postopka 36.592,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da iz sklepa skupščine z dne 18. 7. 2007 ne izhaja pooblastilo tožeči stranki za nakup delnic tožene stranke za račun tožene stranke. Razložilo je, da je iz priloge k elektronskemu sporočilu z dne 5. 5. 2011 res razvidno, da je saldo ″parkiranih″ delnic, ki naj bi bile lastne delnice tožene stranke, znašal 26.746, kar je enako kot izhaja iz elektronske pošte z dne 10. 11. 2009 in so te delnice označene kot delnice po delničarskem sporazumu. Vsa korespondenca, ki jo je navajala tožeča stranka v zvezi z B. P., se nanaša na posle, ki jih je opravljal kot servis za tožečo stranko, ker ni razpolagala s takšnim kadrom. Navedbe o nakupu delnic tožene stranke s strani tožeče stranke je potrdil priča G. K., ki je bil v tistem obdobju predsednik uprave tožene stranke in prisoten na sestanku 15. 5. 2012, ter pojasnil, da ni bilo danega pooblastila tožeči stranki za nakup delnic tožene stranke za njen račun s strani tožene stranke, ampak je bilo dano dovoljenje, da lahko tožeča stranka kupuje delnice, ker je gospod A. videl v tem dobro naložbo in je za te namene vzel kredit, da je tudi tožena stranka plasirala viške denarja drugim, tudi tožeči stranki, kot izhaja iz pogodbe o medsebojnem financiranju med strankama, ki pa je bila popravljena tako, da se posojila ne smejo uporabljati za nakup delnic. Tudi sklep za pokritje stroškov zaradi omogočanja likvidnosti tožeče stranke, ki ga je skupščina prejela 17. 5. 2009, glede kritja stroškov tožeče stranke za obresti s strani tožene stranke ni dokaz, da je med strankama obstajal dogovor za nakup lastnih delnic tožene stranke s strani tožeče stranke, ampak izkazuje pomoč tožene stranke tožeči stranki pri reševanju likvidnostih težav, saj je nesporno, da je tožena stranka dajala posojila tožeči stranki, kjer je bila izrecno prepovedana uporaba teh sredstev za nakup lastnih delnic. Da je skupščina tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 sprejela sklep, da tožena stranka nadomesti prikrajšanje tožeče stranke zaradi nakupa delnic, ne dokazuje, da je temu tako, saj sklepa ni sprejela tožena stranka in pri sprejemanju sklepa ni sodelovala. Priče so izpovedale (G. K., D. H. in R. R.), da so zapisnik prejele po pošti in da zaključek pod Ad 4 iz zapisnika z dne 15. 5. 2012 ni resničen. Glede navedb tožeče stranke, da je priča B. P. poročal tožeči stranki kakšno je stanje delnic, ki jih ima tožena stranka parkirane pri tožeči stranki, je sodišče ugotovilo, da je priča B. P. izpovedal, da je šlo za tri različne kategorije delnic, ki jih je tožeča stranka vodila ločeno, in izraz parkirane delnice ni enoznačen ter je pomenil delnice, ki jih je skladno z delničarskim sporazumom bila dolžna kupiti in začasno prevzeti od podpisnikov sporazuma prav tožeča stranka, poleg tega so se delnice, ki jih je tožeča stranka odkupila od E. d.d., vodile na posebnem kontu. Res so se z ″U.″ označevale delnice v okviru delničarskega sporazuma, v zvezi s katerim je tožeča stranka uveljavljala predkupno pravico, torej sta bili tudi navedeni dve kategoriji delnic in sicer tiste, ki jih je tožeča stranka kupila zase, in tiste, ki jih je kupila za ″U.″ oziroma so bile registrirane za ″U.″, ter da je bil namen teh delnic ločen. Sicer je tožeča stranka priznavala kupovanje delnic za svoj račun, medtem ko je delnice E. d.d. pridobila kot predkupni upravičenec v skladu z delničarskim sporazumom, kot izhaja iz listin in jih ni pridobila za toženo stranko. Priča B. P. je izpovedal, da so bile ″parkirane″, kot je bila njihova označba, kar ničesar ne pojasni, samo to, da so bile različno označene, glede na njihov nadaljnji namen, kot je pojasnil priča B. P. Sodišče je pritrdilo navedbam tožene stranke, da so vtoževani računi fiktivni med strankama, ni pa res in ni izkazano, da so bili izdani na zahtevo tožene stranke in da je bil namen računov prikritje vračila kupnine za delnice ter da je bil s tem prikrit posel nakupa lastnih delnic, kot navaja tožeča stranka. Tožena stranka je sicer navajala, da je šlo za pokrivanje likvidnostne situacije pri toženi stranki do višine obračunanih obresti skladno z informacijo na skupščini tožene stranke z dne 17. 5. 2010, kar navaja tudi sporočilo elektronske pošte B. P. z dne 5. 5. 2011, ko omenja Banko ..., kar si, po navedbah tožene stranke, tožeča stranka napačno razlaga.

2. Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da pooblastila oziroma dogovora glede nakupa lastnih delnic tožene stranke ni izvajala neposredno iz sklepa skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007. Podala je vrsto navedb in predložila množico dokazov, ki tako posamezno kot povezano v celoto jasno in konsistentno potrjujejo obstoj dogovora skozi skladno verigo dogodkov in poslovnih listin skozi daljše časovno obdobje nekaj let. Ključnega pomena je, da se poročilo G. K., tedanjega predsednika uprave tožene stranke z dne 16. oz. 17. 8. 2012, izrecno nanaša na kredit, ki ga je tožeča stranka najela pri Banki ..., to je nesporno kredit na podlagi notarskega zapisa pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 053654/7 z dne 24. 12. 2008, v višini 2.900.000,00 EUR, ki je iz časa 18-mesečne veljavnosti sklepa skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007 in je bil nesporno namenjen za nakup delnic po pogodbi z dne 23. 12. 2008 s prodajalcem E. d.d.. Obstoj nevarnosti sovražnega prevzema ni bistven zgolj z vidika preprečitve hude, neposredne škode po 1. alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1, ampak predvsem z vidika tedanjih konkretnih in dejanskih razlogov, zaradi katerih je med strankama prišlo do dogovora, da tožeča stranka vrši nakupe delnic za toženo stranko, da je slednja ″parkirala″ delnice na tožečo stranko, za kar je obstajalo veljavno pooblastilo skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007. Sodišče je opustilo presojo jasne povezave med zneskom 3.000.000,00 EUR iz sklepa skupščine družbenikov tožeče stranke z dne 23. 5. 2007, ki je sovpadal z zneskom kredita Banke ... in nakupom paketa ″U...t″, ter vsebino poročila G. K., pa tudi časovno dimenzijo poslov, do katerih je prišlo izključno znotraj 18-mesečne veljavnosti sklepa skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007. Bistveno je, da je tedanja uprava ocenila nevarnost sovražnega prevzema kot realno dejstvo, kar ni bilo sporno, in da je tožeča stranka pri odvračanju te nevarnosti po izjavi tedanjega predsednika uprave tožene stranke odigrala pomembno vlogo prav z nakupi delnic tožene stranke, ne na kakšen drug način, kar logično potrjuje, da je vršila nakupe v interesu tožene stranke in da je v ozadju bil dogovor med strankama, da tožeča stranka to počne za toženo stranko in z omenjenim namenom, kar potrjuje veriga nadaljnjih listinskih dokazov. Kontekst in vsebina teh dokumentov ter njihova časovna umeščenost logično gledano potrjuje navedbe tožeče stranke glede namena, da se preko začasnega ″parkiranja″ delnic na tožeči stranki zagotovi vzpostavljanje strukture toženi stranki prijaznih delničarjev in da je bil namen, da se delnice tožene stranke čim prej prodajo strateško sprejemljivim partnerjem tožene stranke, kot tudi, da je bila izbira slednjih v rokah tožene stranke, da se je s tem zasledoval cilj ohranitve in zagotovitve stabilnosti poslovanja tožene stranke in ohranitve vrednosti njenega premoženja ter ustreznega lastništva. Takšen namen jasno potrjujeta elektronski sporočili pokojnega A. z dne 15. 2. in 23. 4. 2012, da je tožeča stranka vršila nakupe delnic ″prijateljsko″ za U., da je že od vsega začetka jasno, da so delnice namenjene samo U., da je bil tedaj preprečen s strahom pričakovan prevzem s strani ruskega investitorja in da je pokojni A. želel, da se skupščina družbenikov tožeče stranke izjasni glede primerne finančne razbremenitve ter sprejme obvezujoč sklep kdaj in kako se lahko stornira prevzem U. delnic. To je bilo realizirano s sklepom skupščine tožeče stranke z dne 15. 5. 2012. Dobesedna raba besedne zveze iz elektronskega poročila z dne 5. 5. 2011 jasno kaže, da je šlo za delnice, ki jih je tožeča stranka kupila za toženo stranko kot dejanskega ekonomskega lastnika oziroma ki jih je tožeča stranka pridobivala za toženo stranko. V elektronskem sporočilu B. P. z dne 5. 5. 2011 je bilo o parkiranih delnicah jasno zapisano v predzadnjem odstavku: ″Obresti, ki jih je R. plačal Banki ... iz naslova kredita za delnice, ki ste jih kupili od U..., je bilo v letu 2010 za 150.124,01 EUR, smo jih pa v letu 2010 že za 76.800,00 EUR poračunali z računi za investicije. Razliko moramo še v letošnjem letu.″ Takšna vsebina po eni strani potrjuje dogovor o pokrivanju stroškov za obresti iz sklepa skupščine tožene stranke z dne 17. 5. 2010, kar kaže, da je bil sklep z vsebino pokrivanja stroškov za obresti sprejet s soglasjem tožene stranke in z vsebino, kot je bil zapisan. Zakaj bi tožena stranka ta sredstva podarila tožeči stranki, če ne bi bilo v ozadju dejstvo o parkiranju delnic in pokrivanju bančnih obresti iz kredita, ki je bil namenjen za delnice, ki jih je tožena stranka parkirala pri tožeči stranki. Zadeva je bila s strani tožene stranke pripravljena tako, da je tožeča stranka prejela denarna sredstva na podlagi fiktivnih računov, kar pomeni, da se sredstva ne vračajo, saj naj bi računi izkazovali plačilo za opravljene storitve. Pokrivanje likvidnostne situacije logično pomeni, da bi morala tožena stranka terjati vračilo denarja, kar z vidika izdaje fiktivnih računov ni bilo predvideno. Da je tožeča stranka kupovala delnice za toženo stranko v skladu z dogovorom med strankama in pooblastilom na skupščini tožene stranke z dne 18. 7. 2007, izhaja iz elektronskega sporočila B. P. z dne 13. 2. 2012, saj so se slabitve zaradi padca vrednosti delnic tožene stranke izvedle samo za tiste, ki so bile v trajni lasti tožeče stranke, ne pa tudi za dva paketa delnic, katerih ekonomski lastnik je bila tožena stranka oziroma so bile kupljene za toženo stranko (paket U... in paket U.). V dopisu z dne 5. 3. 2012 sta P. in K. zapisala, da je R. kupil zase 53.252 delnic in da so te delnice ovrednotili z borzno vrednostjo, da pa tega niso storili za delnice, ki jih je R. kupil za U.. V spisu so dokazi (elektronsko sporočilo V. S., poslano G. Ko. 18. 5. 2012, s priponko oziroma podpisanim zapisnikom skupščine tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 v slovenskem in nemškem jeziku ter ″screen print″, na katerem je razvidno, da je V. S. poslal G. K. na njegov elektronski naslov več elektronskih sporočil od 22. 2. do 19. 6. 2012, med njimi elektronsko sporočilo z dne 18. 5. 2012), ki dokazujejo, da je bila vsebina sklepa skupščine tožene stranke z dne 15. 5. 2012 takšna, kot je bila zapisana v sklepu oziroma, da je bila tožena stranka seznanjena z zapisnikom sklepov skupščine tožeče stranke po sami skupščini in nanj ni imela pripomb. Če ne bi bil na skupščini tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 sprejet sklep z zavezujočo vsebino, bi bilo logično, da bi mu tožena stranka takoj po seznanitvi nasprotovala.

3. Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je sklep z dne 18. 7. 2007 vseboval omejitev pooblastila upravi tožene stranke kdaj lahko kupuje delnice, če je bilo to dovoljeno zaradi ohranitve vrednosti premoženja tožene stranke. Sklep 18. 7. 2007 ni brezpogojno dovoljeval trgovanja z delnicami, kar tožeča stranka zamolči, ker bi se v nasprotnem izkazalo, da tožeča stranka sploh ni konkretizirano zatrjevala v čem bi nakup delnic lahko deloval v smeri ohranitve vrednosti premoženja tožene stranke. Navedba, da naj bi elektronsko sporočilo večinskega družbenika tožeče stranke dokazovalo, da je tožeča stranka vršila nakupe delnic za toženo stranko, je nerazumna in ne zahteva natančne obravnave. Družbenik nima pooblastil za zastopanje tožeče stranke, zapis v elektronskem sporočilu ne konkretizira dogovora kdaj in med kom je bil sklenjen, tudi ne kako je A. oblikoval stališče, da se delnice kupijo za toženo stranko. Tak dokaz ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča, ki temelji na izpovedbi takratnih vodilnih tožene stranke, da dogovora oziroma podelitve pooblastila tožeči stranki ni bilo. Sicer pa sporočila A. povezujejo tožečo stranko s sporočilom B. P. z dne 5. 4. 2005, kar kaže, da s sklepom z dne 18. 7. 2007 nimajo zveze. Sodišče se je oprlo ne le na elektronska sporočila B. P., med temi z dne 5. 5. 2011, pač pa tudi na pogodbo o izvajanju uslug z dne 1. 12. 1993 in izpovedbo B. P. Prepričljive dokazne ocene ne more izpodbiti dejstvo kdaj je bil zapisnik skupščine tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 dejansko posredovan, pa naj tožena stranka ne bi imela nanj pripomb, zlasti ob dejstvu, ko ni izkazan prejem elektronskega sporočila na strani tožene stranke.

4. Sodišče druge stopnje je že dvakrat odločilo o glavni stvari. Prvič je s sklepom Cpg 308/2015 z dne 8. 4. 2016 med drugim ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 24. 4. 2015 in zadevo vrnilo v novo sojenje1. Drugič je s sodbo Cpg 30/2017 z dne 31. 5. 2017 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo vnovično zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 13. 10. 2016. Vendar je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 2/2018 z dne 12. 4. 2019 ugodilo reviziji tožeče stranke, razveljavilo drugo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da po zatrjevanju tožeča stranka ni pridobivala delnic tožene stranke za svoj račun, temveč za račun tožene stranke, da gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, da ga je treba subsumirati pod določbe ZGD-1 o pridobivanju lastnih delnic prek tretjih (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1), da je treba pretehtati in ponovno vrednotiti zaključke sodišča prve stopnje glede elektronskega sporočila o parkiranju delnic tožene stranke in glede ostalih posrednih dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj dogovora o pridobivanju delnic tožene stranke za njen račun.

5. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku 24. 9. 2019 opravilo glavno obravnavo. Tožeča stranka je na tem naroku podala pripravljalni spis - popravek računske pomote z dne 23. 9. 2019, ker naj ne bi upoštevala, da znaša njena nasprotna obveznost, da tožeči stranki izroči njene delnice, prav tako 3/5 od 88.268 delnic tožene stranke in da to ustreza številu 52.961 delnic. Tožena stranka je nasprotovala takšni spremembi in sodišče druge stopnje je na naroku sprejelo sklep, da se ta zavrne. V pripravljalnem spisu tožeče stranke z dne 23. 9. 2019 ni šlo samo za popravo očitne pisne pomote, ampak tudi za vsebinsko spremembo. Ob nasprotovanju tožene stranke sodišče druge stopnje ni moglo ugoditi predlagani spremembi, ker odloča samo o pritožbi zoper sodbo. Tožeča stranka je imela možnost popraviti oziroma spremeniti tožbeni zahtevek do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje 13. 10. 2016. Nasprotno tožbo, sedaj obravnavano kot tožbo, je vložila 12. 9. 2014 (listna št. 1 v pridruženem spisu) in je imela dobri dve leti časa.

6. Sodišče druge stopnje je na naroku za glavno obravnavo v soglasju s strankama štelo za prebrane listine v spisu v prilogah A1 do A36, B1 do B476, v pridruženem spisu od A1 do A20 in B1 do B19, zapisnike na list. št. 50, 51, 111 do 112, 32 do 33 v pridruženem spisu, list. št. 120 do 123, 132 do 149, 171 do 172 in 273 do 278. Dodatno je zaslišalo zakonita zastopnika strank V. S. in D. H. ter priče G. K., B. P. in R. R. Ni pa dodatno zaslišalo priče A. M., delavke Banke ..., ki se pred sodiščem prve stopnje 5. 3. 2015 ni spomnila nobenih posebnih okoliščin v zvezi z nakupom delnic in sovražnim prevzemom (51. in 57. točka obrazložitve sodbe, list. št. 144, 145 spisa). Stranki do zaključka glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje nista uveljavljali bistvenih kršitev postopka pred tem sodiščem (prvi odstavek 286.b člen ZPP).

7. Pritožba je utemeljena.

8. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke izpolnitev zaveze nadomestiti stroške financiranja nakupa delnic v višini pogodbenih obresti za kredit po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 062336/9 z dne 6. 7. 2010, katerega je najela za nakup delnic tožene stranke pri Banki ..., kot tudi tekoče in pravočasno nadomeščati stroške financiranja nakupa delnic v višini pogodbenih obresti ter v petih enakih letnih obrokih od datuma skupščine družbenikov tožeče stranke z dne 15. 5. 20122 nadomestiti tožeči stranki vso morebitno prikrajšanje zaradi nakupa delnic oziroma povrniti kupnino za nabavo delnic. Kredit pri Banki ... je najela na podlagi notarskega zapisa pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 24. 12. 2008 v znesku 2.900.000,00 EUR za namen plačila kupnine 2.899.662,00 EUR po 23. 12. 2008 sklenjeni pogodbi o prodaji in nakupu delnic s prodajalcem E. d.d. (druga stran nasprotne tožbe z dne 11. 9. 2014, ki se obravnava kot tožba).

9. Sodišče prve stopnje je kot bistvo spora ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka pooblaščena za nakup delnic tožene stranke za njen račun in ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za veljaven odkup (42. točka obrazložitve sodbe). Pri tem ni sledilo listninskim dokazom in izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, temveč je dalo večjo težo izpovedbam predsednika uprave tožene stranke in pri njej zaposlenih treh prič. Zaključilo je, da tožeča stranka ni dokazala dogovora s toženo stranko, da je kupovala njene delnice za račun slednje ter da četudi bi dogovor obstajal, je ta ničen, ker ni bil izpolnjen pogoj po sklepu z dne 18. 7. 2007 in prvem odstavku 247. člena ZGD-1. 10. Tožeča stranka v prvem delu pritožbe neutemeljeno očita sodišču prve stopnje netočno povzemanje njenih navedb, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, da ni neposredno zatrjevala in dokazovala dogovora med strankama glede nakupa lastnih delnic na podlagi sklepa skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo predvsem z vprašanjem ali pooblastilo tožeče stranke za nakup lastnih delnic izhaja iz skupščinskega sklepa tožene stranke z dne 18. 7. 2017, ne z vprašanjem sklenitve dogovora. Že v nadaljevanju pritožbe povzema zapis sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazovala sklenitev dogovora tudi s posrednimi dokazili. V izpodbijani sodbi je dodalo, da naj bi to potrditvah tožeče stranke izhajalo iz poslovanja med strankama, da je tožena stranka opravljala vse posle v zvezi z nakupom delnic, sklepala pogodbe, pripravljala in se dogovarjala za sklenitev pogodbe za najem kredita pri Banki ..., da je zakoniti zastopnik tožeče stranke glede nakupov in prodaje samo podpisoval, prav tako kreditno pogodbo za nakup delnic z Banko C..., da je tožena stranka opravila vse finančne storitve glede nakupa, prodaje, beleženja nakupa delnic in registriranja delnic, ki jih je napravila tožeča stranka, in sklenila posojilno pogodbo pri Banki ... (44. točka obrazložitve sodbe). Kot je še razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presojalo povezave med sklepom skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007, ki naj bi predstavljal zakonsko podlago za pridobivanje lastnih delnic po 8. alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1, in dejanji strank v daljšem časovnem obdobju. Pri tem je ocenjevalo tudi omenjene ″posredne″ dokaze. Ali jih je popolno in pravilno, bo presojano v nadaljevanju.

11. Niso utemeljeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in/ali 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče prve stopnje ni dalo odgovorov na trditve tožeče stranke in da je obrazložitev protispisna (kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni odvzelo tožeči stranki pravice do izjave, prav tako sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ni nasprotja v razlogih o vsebini listin, zapisnikih in izvedbi dokazov med samimi temi listinami. Skozi nadaljnje pritožbene očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi nepodaje vsebinsko jasnega in logičnega odgovora na navedbe in dokaze tožeče stranke, podaje segmentnega odgovora le na nekatere trditve tožeče stranke, oprave ocene dokazov na pavšalen in skrajno nelogičen način, da sodba nima konkretnih in upoštevanja vrednih razlogov, zaradi neustrezne opredelitve do sklopa dejstev, neobrazložitve dokaznega zaključka, ki naj bi bil v nasprotju z listinami, tožeča stranka pravzaprav očita sodišču prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabo materialnega prava. Ta očitek pa je utemeljen.

12. Tožeča stranka se v pritožbi utemeljeno sklicuje na skladno verigo listinskih dokazov, ki so izkazani skozi daljše časovno obdobje. Za obdobje med letoma 2007 in 2011 je sodišče prve stopnje vpogledalo v listinske dokaze, sodišče druge stopnje pa jih povzema kronološko: - v maju (14.) 2007 je bil sklenjen delničarski sporazum, skladno z njegovo točko 4.1 je bila tožeča stranka predkupni upravičenec za delnice tožene stranke (58. točka obrazložitve sodbe, priloga B18), - 23. 5. 2007 je skupščina tožeče stranke sprejela sklep, da soglaša z nakupom delnic tožene stranke in da pooblašča direktorja, da lahko opravlja nakupe do 3 mio EUR; prisotni so bili A., takratni predsednik uprave tožene stranke, zakoniti zastopnik tožeče stranke in R. R.; zapisnik je kot predsednik skupščine podpisal takratni predsednik uprave tožene stranke (64. in 66. točka obrazložitve sodbe, priloga B2), - v juliju (4.) 2007 je bila sklenjena konzorcijska pogodba med subjekti, ki so pri poslovanju vezani na osnovno dejavnost tožene stranke in katerega namen je bil, da bi pri skupnem nastopu pri nakupu delnic tožene stranke vzpostavili dolgoročno lastništvo (59. točka obrazložitve sodbe, priloga B13), - 18. 7. 2007 je skupščina tožene stranke sprejela sklep, da na podlagi osme alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1 pooblašča upravo družbe, da v imenu in za račun družbe kupi lastne delnice, katerih skupni nominalni znesek ne sme presegati 10 % osnovnega kapitala […], da uprava lahko pridobiva lastne delnice zaradi ohranitve vrednosti premoženja družbe (43., 44., 45., 48., 65., 67. točka obrazložitve sodbe, priloga B14), - 25. 4. 2008 je bila med strankama sklenjena pogodba o medsebojnem finančnem sodelovanju, ki je bila v 3. členu popravljena tako, da se posojila ne smejo uporabljati za nakup delnic (52. in 68. točka obrazložitve sodbe, prilogi A17 in B36), - 23. 9. 2008 je skupščina tožeče stranke sprejela sklep, da soglaša z nakupom delnic tožene stranke in da pooblašča direktorja, da lahko opravlja nakupe do 5 mio EUR; prisotni so bili A., takratni predsednik uprave tožene stranke, zakoniti zastopnik tožeče stranke in R. R.; zapisnik je kot predsednik skupščine podpisal A. (64. in 65. točka obrazložitve sodbe, priloga B3), - 23. 12. 2008 je bila sklenjena pogodba o prodaji in nakupu delnic tožene stranke med prodajalcem E. d.d. in kupcem tožečo stranko za kupnino 2,899.662,00 EUR (50. točka obrazložitve sodbe, priloga B15), - 24. 12. 2008 je tožeča stranka za nakup delnic od E. d.d. sklenila pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 053654/7 z Banko ..., ki jo je nadomestila pogodba o dolgoročnem kreditu št. 062336/9 z dne 6. 7. 2010 (63. točka obrazložitve sodbe, prilogi B16 in B17), - 10. 11. 2009 je B. P. poslal zakonitemu zastopniku tožeče stranke elektronsko sporočilo, v katerem je sporočil stanje delnic na ta dan: 26.746 delnic za delničarski sporazum, 26.700 trajna last in 67.434 od Unimonta; sporočilu je priložena tabela, kjer je na vrhu navedeno, da gre za odkup delnic preko tožeče stranke (51. točka obrazložitve sodbe, priloga A25), - 17. 5. 2010 je skupščina tožeče stranke sprejela sklep, da na 14. 5. 2010 razpolaga s sledečo količino delnic tožene stranke: 67.434 kos (2,900.000,00 EUR kredit pri Banki ...), 25.754 kos (1,498.476,00 EUR kredit pri toženi stranki, 53.252 kos (493.206,38 EUR lastna sredstva), da je tožena stranka obljubila, da bo pokrila del stroškov za obresti, prav tako bo septembra seznanila gospoda A. kdaj bo možna odprodaja delnic, da bo tožena stranka skušala znižati saldo 25.754 kos delnic s prodajo teh svojim poslovnim partnerjem; prisotni so bili A., takratni predsednik uprave tožene stranke, zakoniti zastopnik tožeče stranke in R. R.; zapisnik je kot predsednik skupščine podpisal A. (68. točka obrazložitve sodbe, priloga B5), - 5. 5. 2011 je B. P. poslal zakonitemu zastopniku tožeče stranke elektronsko sporočilo s tabelo, v kateri je trenutno stanje delnic, ki jih imajo ″parkirane″ pri tožeči stranki, 24.754 delnic v vrednosti 1.039.668 EUR po nakupni ceni, da je trenutno tudi iz naslova teh delnic ustvarjene 3.976,00 EUR razlike v ceni, ki še ni bila poračunana, da je v tabeli list, na katerem so izračunane obresti od salda delnic, če upoštevajo nakupe in prodaje po dejanskih cenah in teh obresti je za leto 2010 v znesku 31.313,53 EUR, da je bilo obresti, ki jih je tožeča stranka plačala Banki ... iz naslova kredita za delnice, ki jih je kupila od U..., v letu 2010 v znesku 150.124,01 EUR, da so jih v letu 2010 že za 76.800,00 EUR poračunali z računi za investicije3, razliko morajo še v letošnjem letu; sporočilu je priložena tabela, kjer je na vrhu navedeno, da gre za odkup delnic preko tožeče stranke (51. točka obrazložitve sodbe, priloga A26-A26c spisa).

13. Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na verigo nadaljnjih listninskih dokazov iz leta 2012 in tudi te sodišče druge stopnje povzema kronološko: - 13. 2. 2012 je B. P. poslal zakonitemu zastopniku tožeče stranke elektronsko sporočilo, da v primeru, če slabijo vse vrednostne papirje, ki jih ima tožeča stranka v lasti (144.750 delnic = 53.252 trajna last, 67.434 ″U...″ in 24.064 ″U.″), je slabitve 3,197.596,38 EUR, da so v rezultatih slabili samo delnice v trajni lasti (53.252 delnic = 26.700 nakup in 26.552 dokapitalizacije) in je slabitve 385.222,38 EUR, vrednosti delnic v knjigah ″U...″ 67.424 delnic x 43.000,00 EUR je 2,899.662,00 EUR, ″U.″ 24.064 delnic x 42,00 EUR, trajna last je 1,024.246,38 EUR (priloga B 20), - 15. 2. 2012 je A. poslal zakonitemu zastopniku tožeče stranke elektronsko sporočilo, da so delnice kupili za kratko obdobje iz usluge, saj tožena stranka tega ni mogla storiti sama, po njihovem nakupu je tožena stranka želela delnice prevzeti v začetku leta 2009, to je bilo preprečeno zaradi gospodarske krize konec leta 2008, kolikor se spomni, bi naj takrat s strahom pričakovani prevzem bil preprečen s strani ruskega investitorja, za financiranje nakupa je zaradi prijateljskih odnosov s toženo stranko dal bančno garancijo njegove firme HFA ..., že od vsega začetka je bilo jasno, da so delnice namenjene samo U., zaradi tega je U. prevzel poravnavo bančnih obresti, da A. izhaja iz tega, da bo gospod G.4 držal svojo besedo in mu bo predlagal, kako ga bo v prihodnje razbremenil (priloga A20 pridruženega spisa), - 5. 3. 2012 je B. P. poslal A. elektronsko sporočilo, ki ga je sopodpisal takratni predsednik uprave tožene stranke, da so zato, ker so bili previdni, delnice, ki jih je tožeča stranka kupila zase (53.252 delnic), ovrednotili v skladu z borzno vrednostjo, tega pa niso storili za delnice, ki jih je tožeča stranka kupila za toženo stranko (priloga B29 do B33), - 23. 4. 2012 je A. poslal zakonitemu zastopniku tožeče stranke elektronsko sporočilo in ga prosil, da obvesti g. K., da želi od skupščine družbenikov prejeti obvezujoč odgovor glede tega, kdaj in kako se lahko stornira prevzem delnic tožene stranke, ki jih je prevzel le zaradi prijateljske usluge in ki je bil mišljen samo kratkoročno, prav tako prosi, da se skupščina izjasni glede primerne finančne razbremenitve (priloga A20 pridruženega spisa), - 15. 5. 2012 je bila skupščina tožeče stranke, na kateri je pod točko Ad 4 dnevnega reda direktor družbe seznanil lastnike s problematiko, ki je posledica nakupov delnic tožene stranke v preteklih letih, in s tekočimi aktivnostmi za odprodajo delnic, ki niso v trajni lasti družbe, da se v največ petih letnih obrokih povrne kupnina za nabavo delnic tožene stranke, katere je tožeča stranka odkupila na prošnjo tožene stranke; prisotni so bili A., takratni predsednik uprave tožene stranke, D. H., R. R. in zakoniti zastopnik tožeče stranke; zapisnik je kot predsednik skupščine podpisal A. (52., 69., 70. točka obrazložitve sodbe, priloga B6), - 16. oz. 17. 8. 2012 je takratni predsednik uprave tožene stranke podal poročilo nadzornemu svetu, da je tožeča stranka z nakupom delnic tožene stranke, ki je bil financiran s kreditom Banke ..., najetim s strani tožeče stranke, pomemben prispevek pri obrambi tožene stranke pred takrat grozečimi sovražnimi prevzemi, ki so imeli v svoji strategiji iz zanesljivih virov za cilj ohranjanje le dela proizvodnje v toženi stranki in posledično zaposlitev za manj kot 1.000 delavcev (45. in 55. točka obrazložitve sodbe, priloga B19).

14. Že v ležečem tisku poudarjeni zapisi v povzetih listinah nazorno kažejo na dogovor med strankama, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Zato bi moralo biti sodišče prve stopnje v dokaznem postopku bolj kritično do izpovedb predsednika uprave tožene stranke in pri njej zaposlenih prič, ki imajo glede na vrednost spornega predmeta več kot 2.2 mio EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi interes za izid postopka, zlasti nekdanji predsednik uprave tožene stranke, ki je sklepal dogovor z zakonitim zastopnikom tožeče stranke.

15. Nekdanji predsednik uprave tožene stranke G. K. kot priča ni zanikal zapisa v poročilu nadzornemu svetu tožene stranke z dne 16. oz. 17. 8. 2012. Tožeča stranka v tem poročilu utemeljeno izpostavlja dokaz povezave med kreditno pogodbo tožeče stranke z Banko ... (za nakup delnic tožene stranke od prodajalca E. d.d., ki so predmet tožbe) in grozečim sovražnim prevzemom tožene stranke. Da je takratni predsednik uprave tožene stranke na kolegijih govoril o slednjem so potrdili vsi zaslišani, razen priča A. M. ni vedela o tem nič. Tožeča stranka se dodatno utemeljeno sklicuje na medijske zapise (priloge A12 do A16 pridruženega spisa). V dejanskih okoliščinah tega primera ima tožeča stranka glede grozečega sovražnega prevzema prav, da ni bistveno ugotavljanje objektivno izkazane nevarnosti in pogoj po prvi alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1, temveč, da je tedanja uprava ocenila nevarnost sovražnega prevzema kot realno dejstvo, da obstoj nevarnosti sovražnega prevzema v danem primeru ni bil bistven z vidika preprečitve hude, neposredne škode po prvi alineji prvega odstavka 247. člena ZGD-1, ampak predvsem z vidika tedanjih konkretnih in dejanskih razlogov, zaradi katerih je med strankama prišlo do dogovora, da tožeča stranka vrši nakupe delnic za toženo stranko. Tožeča stranka je utemeljeno kritična do zaključka sodišča prve stopnje, da nakup 10 % delnic ne bi obvaroval družbe pred sovražnim prevzemom (46. in 55. točka obrazložitve sodbe). Ni odločilno, ali bi nakupi delnic dejansko obvarovali toženo stranko pred prevzemom ali ne, temveč, kot pojasnjeno, dokazan dogovor o nakupovanju delnic za toženo stranko.

16. Kot najbolj verodostojen dokaz sklenitve dogovora med strankama tožeča stranka utemeljeno izpostavlja elektronski sporočili A. zakonitemu zastopniku tožeče stranke z dne 15. 2. in 23. 4. 20125. Napisal ju je pred nastankom spora, več kot pol leta pred vložitvijo osnovne tožbe tožene stranke 13. 11. 20126 in tik pred skupščinskim sklepom tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 o povrnitvi kupnine za nabavo delnic.

17. Vendar tudi drugi dokazi potrjujejo dogovor med strankama. Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na elektronska sporočila B. P. z dne 5. 5. 2011 zakonitemu zastopniku tožeče stranke o delnicah, ki jih ima tožena stranka parkirane pri tožeči stranki, in o poračunavanju obresti, ki jih je tožeča stranka plačala Banki ... za delnice, ki jih je kupila od U..., z računi za investicije, z dne 13. 2. 2011 zakonitemu zastopniku tožeče stranke o slabitvah delnic in z dne 5. 3. 2012 A. o neslabitvi delnic, ki jih je tožeča stranka kupila za toženo stranko. Stična točka elektronskega sporočila B. P. z dne 5. 5. 2011 in zapisnika skupščine tožeče stranke z dne 17. 5. 2010, elektronskega sporočila A. z dne 15. 2. 2012 zakonitemu zastopniku tožeče stranke ter zapisnika skupščine tožeče stranke z dne 15. 5. 2012, je ravno v pokrivanju obresti po kreditni pogodbi z Banko ... in v (fiktivnih) računih za investicije. V zvezi s poravnavo obresti tožeča stranka utemeljeno navaja, da zakaj bi tožena stranka podarila ta sredstva tožeči stranki, če ne bi bilo v ozadju dejstvo o parkiranju delnic in pokrivanju bančnih obresti iz kredita, da je tožeča stranka prejela denarna sredstva na podlagi fiktivnih računov, kar je pomenilo, da se ta sredstva ne bi vračala. Do vračila je prišlo šele na podlagi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, zato je sodišče druge stopnje prepričano, če slednjega ne bi bilo, tožeča stranka ne bi vrnila toženi stranki plačil na podlagi fiktivnih računov, ki so služili plačevanju obresti tožeče stranke po kreditni pogodbi z Banko ... Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedbi nekdanjega zakonitega zastopnika tožene stranke in sledilo tej stranki, da je šlo pri plačilu fiktivnih računov za pokrivanje likvidnostne situacije tožeče stranke v višini obresti, ki so bile obračunane za kredit pri Banki ..., in da je šlo za pomoč v likvidnostni zadevi v enkratnem dogovoru, za enkratni dogovor za preprečitev nastajanja še slabše situacije, kakršna je v tistem času v družbi bila. Ne more biti slučaj, da se je znesek po fiktivnih računih za investicije 150.124,01 EUR pokrival z zneskom obresti za kredit. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo toženi stranki, da je opravljala za tožečo stranko samo storitve računovodskega servisa po pogodbi o izvajanju uslug z dne 1. 12. 1993 in da to dokazuje, da med strankama ni bil sklenjen dogovor o kupovanju delnic za račun tožene stranke. Nasprotno sodišče druge stopnje verjame tožeči stranki, da so bili fiktivni računi izdani na zahtevo tožene stranke in da je bila iz njene strani pripravljena zadeva. Glede na to, da je B. P. pošiljal elektronska sporočila zakonitemu zastopniku tožeče stranke iz svojega službenega elektronskega naslova, v katerem računalniški sistem doda njegov podpis, ni verjetna njegova izpoved, da tega ne bi pisal za toženo stranko, ampak osebno.

18. Priča B. P. je res poročal tožeči stranki kakšno je stanje delnic, ki jih ima tožena stranka parkirane pri tožeči stranki in izpovedal, da je šlo za tri različne kategorije delnic in ta izraz parkirane delnice ni enoznačen ter je pomenil delnice, ki jih je skladno z delničarskim sporazumom kupila in prevzela od podpisnikov sporazuma tožeča stranka, poleg tega so se delnice, ki jih je tožeča stranka odkupila od E... d.d., vodile na posebnem kontu (74. točka obrazložitve sodbe). Enako je povedal pred sodiščem druge stopnje. Iz kronološko povzetih listin poročila B. P. zakonitemu zastopniku tožeče stranke z dne 10. 11. 2009, zapisnika skupščine tožeče stranke z dne 17. 5. 2010, poročil B. P. zakonitemu zastopniku tožeče stranke z dne 5. 5. 2011, z dne 13. 2. 2012 in 5. 3. 2012 izhaja poročanje sledečega stanja delnic: - 26.746 delnic za delničarski sporazum, 26.700 trajna last in 67.434 od U... (51. točka obrazložitve sodbe, priloga A25), - 67.434 kos (2,900.000,00 EUR kredit pri Banki ...), 25.754 kos (1,498.476,00 EUR kredit pri toženi stranki), 53.252 kos (493.206,38 EUR lastna sredstva), da bo tožena stranka skušala znižati saldo 25.754 kos delnic s prodajo teh svojim poslovnim partnerjem (68. točka obrazložitve sodbe, priloga B5), - 24.754 delnic v vrednosti 1.039.668 EUR po nakupni ceni (51. točka obrazložitve sodbe, priloga A26-A26c spisa), - 144.750 delnic = 53.252 trajna last, 67.434 ″U...″ in 24.064 ″U.″, da so v rezultatih slabili samo delnice v trajni lasti (53.252 delnic = 26.700 nakup in 26.552 dokapitalizacije), da vrednost delnic v knjigah ″U...″ 67.424 delnic x 43.000,00 EUR znaša 2,899.662,00 EUR, ″U.″ 24.064 delnic x 42,00 EUR, trajna last je 1,024.246,38 EUR (priloga B 20), - delnice, ki jih je tožeča stranka kupila zase (53.252 delnic; priloga B29 do B33)7. 19. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, da je skozi odkupe deležev od 19. 5. 2003 do vpisa dokapitalizacije 11. 3. 2010 tožeča stranka izkazala interes za nakup delnic za njeno nadaljnjo prodajo in pridobivanje dobička ter večji vpliv v toženi stranki, da je izvrševala lasten naložbeni interes, da je samo tožeča stranka kupovala delnice, da po 18. 7. 2007 ni spremenila načina nakupovanja in prodaje, da je imela interes ugodneje kupovati delnice, da je od leta 2005 kupovala, prodajala in zadržala dobiček, da tožeča stranka ni obrazložila poračunavanja razlik v ceni, da se pogodbe ne razlikujejo in da se je številčenje nadaljevalo (49., 50., 51., 54., 58., 64., 65., 66., 76. točka obrazložitve sodbe). Vendar, kot izhaja iz povzetih poročil B. P. in sklepov skupščine tožeče stranke, je potekalo trgovanje samo z delnicami, ki jih je B. P. imenoval ″Delničarski sporazum″, ″Kredit pri U.″ ali samo ″U.″. Gre za isti paket delnic in poimenovanje pomeni sinonime. Delnic v trajni lasti tožeča stranka ni prodajala, sodelovala je samo pri dokapitalizaciji in zato se je povečala njihova količina. Prav tako ni prodajala delnic ″Kredit pri Banki ...″ oziroma ″U...″, ki so predmet tožbe. Oboje je potrdil zakoniti zastopnik tožeče stranke med zaslišanjem pred sodiščem prve stopnje. Za nakupe delnic, ki jih je tožeča stranka prodajala (po navodilu tožene stranke), pa ji je tožena stranka posojala denarna sredstva po pogodbi o medsebojnem finančnem sodelovanju z dne 25. 4. 2008. Tudi to je potrdil zakoniti zastopnik tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje in ponovno pred sodiščem druge stopnje. Iz nakupov ter prodaj delnic sta stranki ustvarjali razliko in si jo poračunavali, delili. Sodišče druge stopnje ne verjame, da je bilo besedilo v pogodbi o medsebojnem finančnem sodelovanju z dne 25. 4. 2008, da se posojila ne smejo uporabljati za nakup delnic, dodano istočasno in v istem letu oziroma celo isti dan (kot je pred sodiščem prve stopnje povedal tedanji predsednik uprave tožene stranke), temveč kasneje. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je na naroku pred sodiščem prve stopnje nasprotoval izpovedbi nekdanjega predsednika uprave tožeče stranke, da ni bila dana popravljena pogodba v podpis isti dan, temveč dosti kasneje. Pred sodiščem druge stopnje je zakoniti zastopnik tožeče stranke povedal, da je bilo to, ko so imeli pri toženi stranki revizijo. Sodišče druge stopnje mu verjame, saj je pričakovano, da je želela tožena stranka zaradi revizije s popravo pogodbe na videz sanirati stanje nakupov delnic za njen račun, ker se je po eni strani zavedala finančnega bremena in po drugi strani tudi že, da sovražnega prevzema ne bo. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno sledilo toženi stranki, da je tožeča stranka pri kupovanju delnic zasledovala izključno lasten naložbeni interes.

20. Tožeča stranka utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni glasovala za sklep z dne 18. 7. 2007 (temveč za predlagani sklep uprave, da lahko kupuje lastne delnice za potrebe koncentracije lastništva pri strateških lastnikih in ustvarjanju kapitalskega dobička), da sta nasprotni predlog podala na skupščini delničarja KAD in SOD (65. točka obrazložitve sodbe) in da je tožena stranka želela ustvariti vtis, da tožeča stranka ni bila za to, da bi sploh bil sprejet sklep skupščine, s katerim bi bila uprava pooblaščena za nakup lastnih delnic. Glede na sklenjen dogovor o nakupu lastnih delnic sodišče druge stopnje verjame tožeči stranki, da je podpirala prvotno oblikovani predlog sklepa z vsebino, kot ga je predlagala tedanja uprava tožene stranke, da je sledila željam in predlogom uprave tožene stranke, saj se je predhodno usklajevala z upravo.

21. Tožena stranka je neutemeljeno zatrjevala, da je sklep skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007 vseboval odložni pogoj in da se ta ni izpolnil oziroma, da ni brezpogojno dovoljeval trgovanja z delnicam. Ni šlo za odložni pogoj s pomenom iz drugega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki bi odložil sklenitev pravnega posla, temveč je šlo za pooblastilo upravi tožene stranke za nakupovanje lastnih delnic, v katerega je z dogovorom vključila tožečo stranko. Namen tožene stranke je bil, da v dogovoru s tožečo stranko zagotovi strukturo prijaznih delničarjev, kar bi na dolgi rok pomenilo ohranitev vrednosti premoženja tožene stranke in v tem je bila vsebina sklepa skupščine tožene stranke s pooblastilom upravi za nakup lastnih delnic z dne 18. 7. 2007. 22. Kot dodatni dokaz sklenitve dogovora se tožeča stranka utemeljeno sklicuje na sovpadanje cene delnice po pogodbi za delnice s prodajalcem Elektro Unimont d.d. 2.899.662,00 EUR s sklepom skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007 in s sklepom skupščine tožeče stranke z dne 23. 5. 2007 o nakupu do 3 mio EUR. Prav tako se utemeljeno sklicuje na časovno dimenzijo oziroma umeščenost nakupa delnic od prodajalca E. d.d. znotraj 18 mesecev po sklepu skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007 in na povezavo z delničarskim sporazumom ter konzorcijsko pogodbo.

23. Tožeča stranka še utemeljeno navaja, da je bilo vprašanje po elektronskih sporočilih A. z 15. 2. in 23. 4. 2012 kdaj in kako se lahko stornira prevzem delnic tožene stranke, realizirano s sklepom skupščine tožeče stranke z dne 15. 5. 2012, da je z elektronskim sporočilom zakonitega zastopnika tožeče stranke bil ta zapisnik poslan takratnemu predsedniku uprave tožene stranke 18. 5. 2012 s priponko in podpisanim zapisnikom (priloga B475). Sodišče druge stopnje ne verjame toženi stranki in pri njej zaposlenim pričam, da zapisnika ni prejela in če bi ga prejela, bi mu nasprotovala. Tožena stranka je bila z njim dokazano seznanjena, na zapisnik pa ni imela pripomb. Zato tudi te listine dokazujejo dogovor o nakupu delnic in sodišče druge stopnje verjame tožeči stranki, da je bil na zadnji skupščini tožeče stranke 15. 5. 2012 sprejet sklep o vračilu kupnine v petih obrokih. Tožena stranka je neutemeljeno zatrjevala, da četudi bi res obstajala zaveza tožene stranke, kot je zapisana pod točko Ad 4 zapisnika skupščine tožeče stranke z dne 15. 5. 2012, ta zapis ne predstavlja dogovora o zapadlosti obveznosti, da zapadlost ni bila dogovorjena na posamezne datume, da izpolnitve do teh datumov tožeča stranka nikoli ni zahtevala in da ni upravičena terjati zakonskih zamudnih obresti, da prihaja tožeča stranka sama s seboj v nasprotje, ko od zneska zahteva zakonske zamudne obresti, to je od enega, od vložitve tožbe dalje. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje povedal, da so zahtevali od tožene stranke odkup delnic oziroma nadomestitev stroška. Sodišče druge stopnje mu verjame, da so glede na visok znesek vsaj ustno zahtevali nadomestitev stroška. Tudi če tožeča stranka ne bi izvensodno pozivala tožene stranke k plačilu, to ne dokazuje, da ni bil sklenjen dogovor o obročnem plačilu. V skladu s prvim odstavkom 311. člena ZPP je do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje 13. 10. 2016 zapadel tudi tretji obrok iz leta 2014. Ker tožena stranka ni plačala treh zapadlih obrokov, katerih višine ni prerekala, je v zamudi s plačilom po 299. členu OZ.

24. Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na letno poročilo tožene stranke 2008 z bilanco za poslovno leto 2007, da je imela tožena stranka v letu 2007 in 2008 preko 35 mio EUR kapitalskih rezerv, preko 38 mio EUR rezerv iz dobička v 2008, v letu 2007 preko 37,8 mio EUR iz istega naslova, preko 2,6 mio EUR rezerv za lastne deleže in preko 33,9 mio EUR drugih rezerv iz dobička v 2008, v letu 2007 pa iz istega naslova preko 33,2 mio EUR (stran 42 priloge B43 in B476), torej dovolj razpoložljivih kategorij kapitala, ki se lahko uporabljajo za pridobivanje lastnih delnic.

25. Dokazano sklenjen dogovor med strankama ni ničen, kot je materialnopravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje (47., 48., 54., 60., 78., 83.., 85. točka obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje je sicer v prejšnji sodbi sprejelo nasprotni zaključek, vendar je Vrhovno sodišče RS podalo svoje stališče. V 251. členu ZGD-1 je določeno, da kdor posluje v lastnem imenu, vendar za račun družbe, sme pridobivati ali imeti delnice družbe le, če bi bilo to družbi dovoljeno v skladu s prvo do šesto in osmo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 247. člena tega zakona. To velja tudi, če delnice družbe pridobiva ali ima od nje odvisna družba ali družba, v kateri ima družba večinski delež, in tudi če jih pridobiva ali ima tretja oseba, ki posluje v lastnem imenu, vendar za račun odvisne družbe ali družbe, v kateri ima večinski delež. Pri izračunu skupnega deleža delnic v skladu z drugim odstavkom 247. in 250. člena tega zakona, veljajo te delnice za delnice družbe. Tretja oseba ali družba mora družbi na njeno zahtevo prodati delnice. V tem primeru je bilo družbi dovoljeno pridobivati delnice v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 247. člena ZGD, ker je imela uprava tožene stranke pooblastilo skupščine v sklepu z dne 18. 7. 2007. 26. Sodišče druge stopnje verjame tožeči stranki, da sta stranki sklenili dogovor o prenosu delnic na toženo stranko ob plačilu kupnine tožene stranke, plačane s kreditom tožeče stranke pri Banki ..., in stroškov. Sklenili sta mandatno pogodbo oziroma pogodbo o naročilu. Po prvem odstavku 776. člena OZ mora naročitelj povrniti prevzemniku naročila celo v primeru, če se je njegov trud brez njegove krivde izjalovil, vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal. Prevzeti mora obveznosti, ki jih je prevzemnik prevzel nase, ko je v svojem imenu opravljal zaupane mu posle, ali pa ga kako drugače teh obveznosti oprostiti. Poleg pogodbene je ta določba tudi zakonska podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka.

27. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, oziroma je odpravilo kršitve v zvezi z nepravilno ali nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Na drugačno ugotovljeno dejansko stanje je uporabilo drugačno materialno pravo. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku (prva in peta alineja 358. člena ZPP).

28. Tožeča stranka je glede na uspeh s pritožbo uspela s tožbo, zato ji po načelu uspeha pripadajo potrebni pravdni stroški (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je priznalo nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje po (nasprotni) tožbi 7.247,50 EUR po tarifni številki 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), sodno takso za redni postopek 18.405,00 EUR, materialne stroške 20,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT, nagrado za narok po nasprotni tožbi 6.690,00 EUR po tarifni številki 3102 ZOdvT, kilometrine za štiri naroke 86,0 EUR po tarifni številki 6003 ZOdvT, parkirnine 10,00 EUR po tarifni številki 6006 ZOdvT, materialne stroške po pavšalu 4-krat, skupaj 80,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT, nagrada za pritožbeni postopek z dne 8. 6. 2015 v znesku 8.920,00 EUR po tarifni številki 3210 ZOdvT, sodno takso za pritožbeni postopek 18.405,00 EUR, nagrada za pritožbo z dne 17. 8. 2015 1.259,20 EUR po tarifni številki 3210 ZOdvT, sodno takso 150,00 EUR, nagrado za postopek v ponovljenem postopku 7.247,50 EUR po tarifni številki 3100 ZOdvT, nagrado za narok v ponovljenem postopku 6.690,00 EUR po tarifni številki 3102 ZOdvT, nagrada za pritožbo z dne 28. 11. 2016 v znesku 8.920,00 EUR, nagrada za postopek na revizijski stopnji 11.150,00 EUR, sodno takso za pritožbeni postopek 18.170,70 EUR, sodno takso za revizijski postopek 18.405,00 EUR, DDV 22 % na odvetniške storitve po tarifni številki 6007 ZOdvT. Ni priznalo nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje in za narok po tožbi - vrednost spornega predmeta 179.916,00 EUR, ker je ti nagradi že priznalo sodišče prve stopnje v pravnomočnem sklepu o stroških v sodbi in sklepu z dne 24. 4. 2015 (list. št. 193 spisa), materialne stroške v presežku nad priznanimi 20,00 EUR do zahtevanih 100,00 EUR, sodno takso za pritožbo z dne 17. 8. 2015 v presežku nad priznanimi 150,00 EUR do zahtevanih 1.449,00 EUR, ker plačilo ni izkazano, sodišče prve stopnje pa je za pritožbo zoper dopolnilno sodbo s plačilnim nalogom z dne 25. 8. 2015 zahtevalo plačilo 150,00 EUR (list. št. 233 spisa), v presežku nad priznano sodno takso za pritožbeni postopek z dne 28. 11. 2016 nad priznanimi 18.170,70 EUR do zahtevanih 18.405,00 EUR, ker plačilo ni izkazano, sodišče prve stopnje je v plačilnem nalogu z dne 29. 11. 2016 odmerilo sodno takso 18.170,70 EUR (list. št. 322 spisa). Skupaj znaša nagrada tožeče stranke za vse stopnje 58.320,20 EUR brez DDV, skupaj z DDV znaša 71.150,64 EUR in še sodne takse skupaj 73.553,70 EUR. Skupaj znašajo pravdni stroški tožeče stranke 144.686,34 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju VS RS 1/2006. 1 Sodišče druge stopnje je tedaj ugotovilo, da je tožeča stranka glede dogovora, da kot tretji pridobiva lastne delnice tožene stranke v dejanskem in pravem okviru sklepa skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007, ki je podelil pooblastilo za nakup lastnih delnic toženi stranki, podala vrsto navedb in predložila množico dokazov, ki tako posamezno kot povezani v celoto obstoj dogovora jasno in konsistentno potrjujejo skozi skladno verigo dogodkov in poslovnih listin in skozi daljše časovno obdobje nekaj let (14. stran sklepa z dne 8. 4. 2016, listna št. 249 spisa). 2 Zahtevala je plačilo treh zapadlih obrokov. 3 Ti računi so se v kazenskem postopku izkazali za fiktivno izstavljene. 4 K., takratni predsednik uprave tožene stranke. 5 Tožena stranka je imela možnost odgovoriti na ti dokazni listini tožeče stranke. V pripravljalnem spisu z dne 27. 2. 2015 je zapisala zgolj, da elektronsko sporočilo A. z dne 23. 4. 2012 dokazuje, da se želi tožeča stranka razbremeniti svojih naložb na račun tožene stranke (list. št. 118 spisa). V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je navedba tožeče stranke nerazumna, da ne zahteva natančne obravnave, da družbenik nima pooblastil za zastopanje tožeče stranke, da zapis v elektronskem sporočilu ne konkretizira dogovora kdaj in med kom je bil sklenjen, tudi ne kako je A. oblikoval stališče, da se delnice kupijo za toženo stranko, da tak dokaz ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča, ki temelji na izpovedbi takratnih vodilnih tožene stranke, da dogovora oziroma podelitve pooblastila tožeči stranki ni bilo, da s sporočila A. povezujejo tožečo stranko s sporočilom B. P. z dne 5. 4. 2005, kar kaže, da s sklepom z dne 18. 7. 2007 nimajo zveze. 6 Tožena stranka je kot tožeča stranka po osnovni tožbi zahtevala vračilo plačanih zneskov po fiktivnih računih. 7 Dodatno iz dopisa - poročila B. P. zakonitemu zastopniku tožeče stranke z dne 13. 2. 2009 izhaja stanje nakupov po delničarskem sporazumu: da je tožeča stranka od 1. 1. do 31. 12. 2008 odkupila 68.560 delnic in v enakem obdobju prodala 42.906 delnic, da ima na 31. 12. 2008 družba v lasti 57.647 delnic (priloga A28). Iz zapisnika skupščine tožeče stranke z dne 9. 6. 2009 pa dodatno izhaja, da na 7. 5. 2009 razpolaga tožeča stranka s sledečo količino delnic tožene stranke: 67.434 kos (2,900.000,00 EUR kredit pri Banki ...), 35.678 kos (1,498.476,00 EUR kredit pri tožeči stranki), 26.700 kos (493.206,38 EUR lastna sredstva), da bo tožena stranka skušala znižati saldo 35.678 kos delnic s prodajo le-teh svojim poslovnim partnerjem. Na skupščini 9. 6. 2009 so bili prisotni A., takratni predsednik uprave tožene stranke, zakoniti zastopnik tožeče stranke in R. R.(priloga B 4).