Jedro

Tožena stranka bi se pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri pristojnem zdravniku sicer res lahko pozanimala o tem, kakšna navodila je imel tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, vendar pa opustitev pridobitve te informacije ne kaže na šikaniranje, saj je morala posledice nezakonite odpovedi nositi sama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.172,93 EUR od 20. 10. 2007 do plačila in od zneska 95.827,07 EUR od 27. 6. 2007 do plačila. Presodilo je, da ravnanje tožene stranke, ki je tožniku dvakrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ga opominjala na doseganje mesečnega plana in mu ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi ni bilo protipravno in tudi sicer tožena stranka tožnika ni šikanirala, saj ga je obravnavala enako, kot ostale zaposlene.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter pritožbo tožnika zavrnilo. Pritrdilo je ugotovitvi, da tožena stranka na tožnika ni izvajala protipravnega psihičnega pritiska, ga šikanirala ali diskriminirala, kar bi imelo za posledico njeno odgovornost za zatrjevano škodo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da dvakratno nezakonito prenehanje delovnega razmerja kaže na šikaniranje, zlasti še, ker je bila druga odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi udeležbe na obravnavi pred sodiščem v lastni zadevi. Če to delavcu ni dovoljeno, se sprašuje, kakšni so sodni standardi pojma šikaniranja. Tožena stranka si je potrditvah revizije od leta 2001 dalje prizadevala za prekinitev delovnega razmerja s tožnikom kot neuspešnim delavcem. Ves čas mu je očitala nesposobnost, pri čemer ni upoštevala, da pri zavarovalnih zastopnikih doseganje plana ni odvisno le od njih, ampak tudi od strank. Pri tem delu gre za obligacijo truda in ne za obligacijo uspeha. Tožena stranka je s stalnim opominjanjem na izpolnjevanje plana pri tožniku povzročala strah pred izgubo zaposlitve in ga spravljala v psihično stisko. Sodišču druge stopnje revizija očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, zlasti do tega, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi udeležbe tožnika na obravnavi šikaniranje in da so opomini tožene stranke pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja plana predstavljali nezakonito grožnjo in strah za tožnika. Po mnenju revizije sodba, ki ne odgovori na vse pritožbene navedbe, ni popolna in ni sposobna za obravnavanje, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišče druge stopnje naj bi to kršitev ponovilo tudi z navedbo, da tožnik sodišču ni predložil dokumentacije, na katero se sklicuje v pritožbi. Navedba ni resnična, saj se dokumentacija nahaja v prilogah A 17, ne drži pa tudi, da ni navedel, zakaj dokumentacije ni mogel predložiti že prej. Tožnik je navedel, da se je s temi listinami seznanil šele po zaključku glavne obravnave in pred tem zanje ni vedel. Če bi sodišče to dokumentacijo pogledalo, bi glede na vsa dejanja tožene stranke in psihične posledice, ki so se odrazile pri tožniku, moralo ugotoviti, da je odškodninska odgovornost za nepremoženjsko škodo vsekakor podana. Škodo je tožniku povzročilo ravnanje tožene stranke, kar je razvidno iz tožbenih navedb, izpovedi tožnika in prič P. H. ter A. Š.. Revident predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da ni odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, pa tudi na vse relevantne pritožbene navedbe v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je odgovorila. Sodišče druge stopnje se je opredelilo tudi do navedbe, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi udeležbe tožnika na obravnavi v sporu tožnika zoper toženo stranko predstavlja šikaniranje oziroma nedovoljen pritisk nanj, in sicer je pritrdilo sodišču prve stopnje, da oba sodna postopka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav sta bila končana v tožnikovo korist, ne predstavljata dejanj tožene stranke, ki bi kazala na šikaniranje oziroma namerno povzročanje strahu, duševnih bolečin in posledično nepremoženjske škode (na strani 3 in 4 obrazložitve). Navedlo je, da je tožena stranka postopke izvajala v zvezi z odločanjem o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju pravic in dolžnosti tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalki.

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na pritožbeno navedbo glede opominov tožene stranke pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (stran 4 obrazložitve). Navedlo je, da je tožena stranka od vseh zavarovalnih zastopnikov pričakovala in zahtevala doseganje mesečnega plana in je v primeru nedoseganja ravnala z vsemi enako. Opominov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja plana torej ni štelo za nezakonite (ker tudi dejansko niso). Na čem temelji tožnikovo zatrjevanje o nezakonitosti opominjanja, pa v pritožbi ni bilo navedeno, zato se tudi sodišču druge stopnje podrobneje s tem ugovorom ni bilo treba ukvarjati.

8. Tožnik je dokumentacijo, na katero se sklicuje v pritožbi, predložil, zato je ugotovitev sodišča druge stopnje, da tega ni storil, res protispisna. Vendar pa to na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Sodišče druge stopnje je namreč na novo predlagane dokaze zavrnilo s sklicevanjem na prvi odstavek 337. člena ZPP. Po tej določbi sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnik ob navedbi, da je bila navedena dokumentacija prosto dostopna vsakemu zastopniku ni izkazal, da teh dokumentov brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma jih predložiti že prej. Navedba, da pred zaključkom glavne obravnave zanje ni vedel, ne zadošča. Zato pogoji za obravnavo teh dokazov pred pritožbenim sodiščem niso bili izpolnjeni.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, le to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno pravilo odškodninske odgovornosti je vsebovano v 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V tej določbi so vsebovani elementi, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost le v primeru, če so podani kumulativno. Ti elementi so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana.

11. Revizijsko sodišče pritrjuje pravni presoji sodišča druge stopnje in pred tem sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti in da ga ni mogoče opredeliti kot šikaniranje, nedopustno psihično nasilje ali diskriminacijo nad tožnikom. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po šesti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR možna, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Na podlagi te določbe je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je v času odsotnosti z dela zaradi bolezni odpotoval iz kraja svojega bivanja – udeležil se je dveh obravnav in sicer pri Delovnem sodišču v Kopru dne 13. 10. 2006 in pri Delovnem sodišču v Mariboru dne 8. 9. 2006. Tožena stranka tožniku torej ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi udeležbe na sodni obravnavi, kot se zatrjuje v reviziji, ampak zaradi tega, ker je v času odsotnosti z dela zaradi bolezni odpotoval iz kraja svojega bivanja. Zato so revizijske navedbe v zvezi s sodnimi standardi pojma šikaniranja in zaščito šibkejšega pred neupravičenimi pritiski delodajalca neutemeljene. Tožena stranka bi se pred podajo izredne odpovedi sicer res lahko pozanimala pri pristojnem zdravniku o tem, kakšna navodila ima tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, vendar pa opustitev pridobitve te informacije ne kaže na šikaniranje, saj je morala njene posledice nositi sama. Zato je pravna presoja sodišča druge stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi šeste alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ne pomeni šikaniranja tožnika, pravilna. Ne nazadnje so tovrstne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem v praksi pogoste.

12. Prav tako je pravilna presoja, da ne gre za šikaniranje v primeru prvega prenehanja delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov v letu 2002. V sodnem sporu je tožnik uspel, ker je bila komisija, ki je odločala o pritožbi, nepravilno sestavljena. Delo zavarovalnega zastopnika je specifično in njegova uspešnost zagotovo ni odvisna le od njega samega, vendar pa zahteve tožene stranke, da zavarovalni zastopniki dosegajo mesečni plan storilnosti, ni mogoče opredeliti kot šikaniranje ali kot nedopustno psihično nasilje oziroma celo diskriminacijo. Kot sta ugotovili nižji sodišči, je bil plan postavljen za vse delavce enako, tožnik pa tako glede opominjanja, kot glede izpolnjevanja plana, ni bil neenako obravnavan. Tožena stranka si je prizadevala, da bi tožniku pomagala pri doseganju predvidenega mesečnega plana (izpoved I. B. in T. C.), vse zavarovalne zastopnike pa je, kadar niso dosegli mesečnega plana, tudi opominjala. Nedoseganje pričakovanih rezultatov dela je bil sicer v letu 2002 zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja in sicer na podlagi 3. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji).

13. Neutemeljeno je stališče revizije, da delodajalec nima pravice vezati uspešnosti delavca na izpolnjevanje plana in da ga v primeru neizpolnjevanja delovnega plana ne sme opominjati. Da je delovna uspešnost delavca na področju zavarovalništva odvisna od izvršitve plana, izhaja celo iz Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/98 in naslednji), ki v tretjem odstavku 45. člena določa, da se plače zavarovalnih zastopnikov na podlagi delovne uspešnosti določajo na osnovi provizije ali/in glede na izvršitev plana za posamezne zavarovalne vrste.

14. V zvezi z zadnjo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove se revizijsko sodišče strinja s presojo nižjih sodišč, da tudi v tem primeru ne gre za šikaniranje ali izvajanje pritiska nad tožnikom. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove so prejeli vsi zaposleni zaradi reorganizacije pri toženi stranki, pri čemer se je stopnja zahtevnosti na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik, res spremenila (znižala), negativnih sprememb (na primer glede osnovne plače) pa ni povzročila.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeno pritrdilo materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti. Zato je odškodninska odgovornost tožene stranke izključena.

16. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.