Jedro

Kljub temu, da je bila tožniku na podlagi odločitev tožene stranke dvakrat nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni podana njena odškodninska odgovornost za nepremoženjsko škodo, saj tožnika ni šikanirala, tako da bi mu namenoma povzročila škodo v obliki strahu in duševnih bolečin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svojo pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.172,93 EUR od 20. 10. 2007 dalje do plačila in od zneska 95.827,07 EUR od 27. 6. 2007 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne stroške in sicer potrebne stroške pooblaščenca v skupnem znesku 850,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila odškodnine zaradi povzročitve nepremoženjske škode, ki mu jo je povzročil delodajalec z dvakratno nezakonito odpovedjo delovnega razmerja, zaradi psihičnih pritiskov in šikaniranja na delovnem mestu v smislu poskusa znebiti se tožnika. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, ker ni podana nedopustna škoda ter vzročna zveza med njima in ker posledično ni podana odgovornost tožene stranke za škodo, ker torej ni elementov odškodninske odgovornosti. Nepravilna je že nesporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu „zavarovalniški zastopnik za sklepanje osebnih zavarovanj“, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred, kar ni res, saj iz obrazložitve sodbe na 6. strani izhaja, da je sedaj zaposlen na delovnem mestu „svetovalec za osebna zavarovanja“, ki je uvrščeno v IV. tarifni razred. Napačno je tudi, da se sodišču ne zdi prav nič sporno dvakratno prenehanje delovnega razmerja, kar obrazlaga na tak način, da je tožena stranka ravnala vsebinsko pravilno vendar formalno napačno. Po mnenju sodišča se ravnanja tožene stranke, ko je svoje pravice uresničevala po predpisih, pri tem pa storila procesno napako ali napačno ugotovila dejansko stanje ne more opredeliti kot protipravno dejanje tožene stranke. Tožnik temu nasprotuje, saj je iz ravnanj tožene stranke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja mogoče razbrati, da je imela tožena stranka od leta 2001 dalje namen prekiniti delovno razmerje tožniku kot neuspešnemu delavcu. Pri tem je kot neuspešnost uveljavljala nedoseganje mesečnega plana, ki je predvideval sklenitev določenega števila pravnih poslov – zavarovalnih pogodb z določeno vrednostjo zavarovalne premije. Dela zavarovalnega agenta ni mogoče primerjati z delom delavca za tekočim trakom, saj delo zavarovalnega agenta – zastopnika predstavlja izvrševanje vseh aktivnosti poslovnega pooblaščenca zavarovalnice z namenom sklepanja zavarovalnih pogodb s strankami. Zavarovalni agent se s pogodbo zaveže, da bo v imenu in na račun zavarovalnice sklepal zavarovalne pogodbe s tretjimi osebami, spremembe in podaljšanje teh pogodb, izdajal zavarovalne police, pobiral premije in sprejemal izjave naslovljene na zavarovalnico. Na mesečno realizacijo plana sklenjenih zavarovanj agent nima neposrednega vpliva, zato obstoj delovnega razmerja ne more biti odvisen od tega, koliko zavarovalnih pogodb bo agent sklenil v posameznem mesecu. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo okoliščino, da je tožena stranka izvedla zoper tožnika dva postopka za prenehanje delovnega razmerja in sicer prvega iz neutemeljenih razlogov nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, drugega pa zaradi zlorabe bolniškega staleža, ko se je tožnik, ki je bil v bolniškem staležu udeležil sodnega postopka zoper toženo stranko v drugi delovnopravni zadevi. Tožena stranka je tožniku izredno odpoved izrekla, pri tem pa se predhodno pri njegovem zdravniku ni pozanimala o tem, kakšne so bile njegove omejitve gibanja, za kar ima skladno z zakonodajo vso možnost. Zadnja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (to je že tretja odpoved v roku 4 let – od leta 2003) kaže na to, da je tožena stranka s tem, ko je zoper tožnika venomer vodila postopke, vplivala nanj, da pri delu ni mogel biti sproščen, ampak vedno v strahu pred ukrepi tožene stranke. Tožnik se je zaradi teh postopkov tožene stranke moral zdraviti pri zdravniku psihiatru in kliničnem psihologu, kar je podrobno pojasnila izvedenka. Res, da je tožnik zaradi svoje osebnosti bolj dovzeten za tovrstni mobing, vendar tožnikova psiha ne bi bila prizadeta, če tožena stranka zoper njega ne bi vodila neutemeljenih postopkov, zato je po načelu adekvatne vzročnosti sprožilni dejavnik tožnikovih duševnih bolečin, kakor tudi številnih neugodnosti, v ravnanju tožene stranke. Neprimernost ravnanj tožene stranke izhaja tudi iz pričevanja P.H. in A.Š., ki sta izpovedali, da so jih nadrejeni skupaj s tožnikom ločili od ostalih zastopnikov kot neuspešne, jih ločeno obravnavali, jim prepovedali druženje z ostalimi zavarovalnimi zastopniki, češ, da bodo nanje slabo vplivali. Od direktorice PE G. so vedno prejemali očitke, da so nesposobni. Neprimeren odnos vodilnih dokazuje tudi dokumentacija, ki jo je tožnik našel v omari zavarovalnih zastopnikov na PE tožene stranke v Mariboru po zadnji glavni obravnavi dne 17. 3. 2008. Ta je bila prosto dostopna vsakemu zastopniku, iz nje pa izhaja, da ima tožena stranka ves čas namen znebiti se tožnika, saj je iz korespondence med C.T. in pravnikom M.S. razvidno stališče, da naj bi bil tožnik zrel za ponovno odpoved, s tem, da si morajo vzeti čas in ne delati pod pritiskom. Prav tako pa je razvidno, da mu tožena stranka noče povrniti vseh potnih stroškov, ki so potrebni za obiske strank, ki jih je tožnik opravil in ga poskuša tožena stranka tudi finančno prikrajšati. Glede na vsa ravnanja tožene stranke in glede na psihične posledice, ki so se odrazile pri tožniku, je mogoče nedvomno ugotoviti, da je nepremoženjska škoda vsekakor podana, saj je izkazana z ustreznim zdravljenjem v smislu telesnih bolečin in neugodnosti, v akutni stresni situaciji, ki se nanaša na strah in v zmanjšanju življenjske aktivnosti. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago za odločitev v tem sporu uporabilo 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, le – to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Tako se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po splošnih pravilih civilnega prava so temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti (členi 131. - 179. Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med prepovedanim škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja. Vse predpostavke morajo biti podane kumulativno. Prve tri pogoje mora dokazati tožeča stranka, ki mora torej dokazati tudi, da je škoda nastala.

Odločitev sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot protipravnega, je pravilna. Tožniku je pri toženi stranki na podlagi njenih odločitev res dvakrat prenehalo delovno razmerje in sicer v letu 2002 s sklepom zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela in v letu 2006 z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev v času bolniške odsotnosti. Obakrat je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da sta bili odpovedi delovnega razmerja tožniku nezakoniti in tožniku je bila v obeh primerih priznana reintegracija ter vsi denarni zahtevki in pravice v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da kljub temu, da sta bila oba sodna postopka končana v tožnikovo korist, ni mogoče zaključiti, da bi v teh primerih šlo za dejanja tožene stranke, ki bi kazala na šikaniranje tožnika, da bi torej šlo za ravnanja tožene stranke, s katerimi bi ta tožniku namenoma povzročala strah, duševne bolečine in posledično nepremoženjsko škodo, saj je tožena stranka postopke izvajala v zvezi z odločanjem o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju pravic in dolžnosti tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalki.

Tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovimi tožbenimi zatrjevanji o šikaniranju na delovnem mestu vse od leta 2001 dalje, je pravilen. Tožena stranka je od vseh zaposlenih na delovnem mestu „zavarovalni zastopnik za življenjsko zavarovanje“, na katerem je delal tožnik, zahtevala doseganje mesečnega plana storilnosti, kar izhaja iz njenih aktov, ki se nahajajo v prilogah pod B 3 do B 7. Iz pričevanja prič P.H. (l. št. 109 – 111), A.Š. (l. št. 112 – 113) in M.M. (l. št. 91 – 93) izhaja, da je tožena stranka z vsemi zavarovalnimi zastopniki za življenjsko zavarovanje v primeru nedoseganja mesečnega plana ravnala enako. Iz izpovedb I.B. (l. št. 87 – 89), T.C. (l. št. 89 – 91), N.G.R. (l. št. 4-8), pripombe tožnika (na l. št. 6) in njegove izpovedi (na l. št. 86), ne izhaja, da bi bil tožnik pri toženi stranki šikaniran oziroma, da bi tožena stranka z njim kakorkoli protipravno ravnala. Šikaniranje tudi ni, da tožena stranka tožnika kljub njegovi prijavi ni izbrala za delovno mesto izvršitelj. Tožnik je bil enako obravnavan kot ostali prijavljeni, nasprotnega pa ni dokazal. V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov s ponudbo nove, pa iz izpovedi M.M. izhaja, da so zaradi reorganizacije, nove kolektivne pogodbe in posledično temu novega pravilnika o plačah in nove sistemizacije, vsi zaposleni prejeli nove pogodbe, ki so bile prilagojene novim pogojem, osnovna plača pa se je celo nekoliko povečala. Tako po oceni sodišča prve stopnje tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o šikaniranju in diskriminaciji.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dejanske podlage za zaključek, da bi tožena stranka z vsemi opisanimi ravnanji na tožnika izvajala protipraven psihični pritisk, šikaniranje ali diskriminacijo, kar bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za škodo tožnika v obliki psihičnih težav in trpljenja. Kljub svoji ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, in da torej ni podan eden izmed štirih elementov odškodninske odgovornosti po pravilih civilnega prava, ki morajo biti podani kumulativno, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M.T. (na l. št. 43 – 50), izhaja, da so tožnikove psihične težave posledica specifičnosti tožnikove osebnosti in njegovih doživljanj objektivne stvarnosti na posebno stresni način, hkrati pa tudi posledica stresnih situacij iz obdobja pred tožnikovo zaposlitvijo pri toženi stranki in tako ni mogoče opredeliti škode, ki naj bi tožniku nastala v času zaposlitve pri toženi stranki. Poleg tega pa iz mnenja izhaja tudi, da tožnik zaradi svojih psihičnih težav ni trpel telesnih bolečin, da se je pri tožniku zaskrbljenost glede možne izgube zaposlitve povečala pred dejansko odpovedjo delovnega razmerja v oktobru 2002 in oktobru 2006, pri čemer je možno, da je to posledica njegove izkušnje ob izgubi zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu zaradi stečaja, glede zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti pa iz mnenja izhaja, da tožnik dokončuje hišo, iz česar se da sklepati, da te niso zmanjšane. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikov zahtevek po plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilen.

Pritožbenih navedb, da neprimeren odnos vodilnih dokazuje tudi dokumentacija, ki jo je tožnik našel v omari zavarovalnih zastopnikov na PE tožene stranke v Mariboru po zadnji glavni obravnavi dne 17.3.2008, pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Tožnik namreč dokumentacije po vsebini ni opredelil, niti je ni predložil. Poleg tega pa te pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), saj tega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Tožnik prav tako tudi ni navedel, zakaj tega ni mogel pravočasno storiti, še posebej glede na pritožbene navedbe, da je bila ta dokumentacija prosto dostopna vsakemu zastopniku in tako očitno tudi njemu. Iz tega razloga teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke neutemeljena jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).