Jedro

Ker je bilo o tožnikovi predčasni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni bilo mogoče začeti. Zato je tožena stranka njegovo vlogo utemeljeno zavrgla.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožeča stranka pa krije sama svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke in za ponovno odmero že uveljavljene pokojnine z vsemi uskladitvami ter plačilo neto zneska zapadle pokojnine. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku predčasna pokojnina že pravnomočno priznana in odmerjena, je presodilo, da je tožena stranka ravnala skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), ko je tožnikovo ponovno zahtevo za odmero pokojnine zavrgla.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo sklep tožene stranke št. 14 4051281 z dne 11. 12. 2007 in odločbo tožene stranke št. 4051281 z dne 19. 6. 2008 ter toženi stranki naložilo, da izda novo odločbo o odmeri predčasne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter pri izračunu pokojninske osnove upošteva izplačila v obliki vrednostnih papirjev oziroma komercialnih zapisov za leta od 1990 do 1993. Postavilo se je na stališče, da o zahtevi tožnika za vštetje izplačil v obliki vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnikov delodajalec je v letih od 1990 do 1993 z namenom lastninskega preoblikovanja podjetij izdajal vrednostne papirje v obliki delnic in komercialnih zapisov ter zaposlenim z izdajo vrednostih papirjev obračunal del plače, namenjene za notranji odkup, in po presoji sodišča ni razloga, da se navedena izplačila tožniku ne bi vštevala v pokojninsko osnovo. V potrditev svojega stališča se je sodišče druge stopnje sklicevalo na siceršnjo prakso tožene stranke in na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da ob že izdani pravnomočni odločbi ni pravne podlage za ponovno odmero pokojnine z vštevanjem izplačil v obliki vrednostnih papirjev. Osnova za odmero pokojnine je bila že pravnomočno določena, vštevanje izplačil v obliki vrednostnih papirjev pa ni samostojna upravna zadeva oziroma pravica, ki bi jo lahko tožnik ločeno uveljavljal. Pravnomočno odločbo v upravnem postopku je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnik pa zoper odločbo, s katero je bila pravnomočno ugotovljena pokojninska osnova, le-teh ni vložil, ampak je uveljavljal le ponovno odmero predčasne pokojnine v upravnem postopku. V določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni podlage za novo odmero pokojnine, saj je le-ta izrecno predvidena le v primerih iz 180. in 181. člena, med katere pa sporni ne sodi. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 v podobni zadevi ter poudarja, da odločba Ustavnega sodišča št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 na veljavnost pravnomočne odločbe ne vpliva.

4. Revizija je utemeljena.

5. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

7. Tožniku je bila pokojninska osnova dokončno odmerjena z odločbo z dne 28. 8. 1996, pri čemer tožena stranka v to osnovo ni vštela zneskov, ki jih je tožnik v letih od 1990 do 1993 zaradi udeležbe pri dobičku prejel v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov podjetja, v katerem je bil tedaj zaposlen. Tožnik zoper odločbo ni vložil rednih ali izrednih pravnih sredstev, pač pa je pri toženi stranki vložil zahtevo za ponovno odmero predčasne pokojnine z upoštevanjem tudi izplačil v obliki vrednostnih papirjev za leta od 1990 do 1993. Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero predčasne pokojnine z dokončno odločbo z dne 19. 6. 2008 zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

8. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je ponovna odmera pokojnine možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih je tožnik uveljavljal naknadno, niso bili priznani. Tožnik je pravico do predčasne pokojnine uveljavil oziroma pridobil z odločbo z dne 28. 8. 1996. Z njo je bilo odločeno o višini njegove pokojnine. Ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. Če je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala v nasprotju s takrat veljavnimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je predčasno pokojnino odmerila napačno. Tudi v tem primeru pa je odločba postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

9. Namen načela pravnomočnosti je v zagotavljanju načela pravne varnosti, zato je nujno, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne odločbe. Pravnih učinkov pravnomočne odločbe tako ni mogoče zanikati niti v primeru, ko je očitno, da je pravnomočna odločba nepravilna. To seveda ne pomeni, da je pravnomočna odločba absolutno nespremenljiva in da njene nepravilnosti v nobenem primeru ni več mogoče sanirati. Izjemoma jo je namreč mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, vendar samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

10. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen ZPIZ-1). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

11. Ker zoper odločbo o odmeri pokojnine z dne 28. 8. 1996 ni bila vložena pritožba, je postala dokončna in pravnomočna. V obravnavanem primeru tudi ni bilo vloženo izredno pravno sredstvo. Tožnik je na podlagi podatkov oziroma dejstev, ki so bili znani že ob izdaji pravnomočne odločbe z dne 28. 8. 1996, mnogo let kasneje podal zahtevo za novo odmero predčasne pokojnine.

12. V času vložitve tožnikove ponovne zahteve so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

13. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je bilo o tožnikovi predčasni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni bilo mogoče začeti. Zato je tožena stranka njegovo vlogo utemeljeno zavrgla.

14. Vrhovno sodišče je enako stališče glede obravnavanih vprašanj v tej zadevi zastopalo že v večjem številu judikatov, (1) sklep, na katerega se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče druge stopnje, pa glede na drugačne dejanske okoliščine ni neposredno primerljiv z obravnavano zadevo.

15. Ker je sodišče druge stopnje s tem, ko je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo in le-tej naložilo izdajo nove odločbe o odmeri predčasne pokojnine, zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 383. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter glede na uspeh v postopku odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 in tam citirano sodno prakso.