Jedro

O zahtevi za vštevanje izplačil v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov v pokojninsko osnovo še ni bilo pravnomočno odločeno (o tem ni bila izdana niti ugodilna niti zavrnilna odločba, ko je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine). Iz tega razloga tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi se upoštevala zgoraj omenjena izplačila, tožena stranka ne bi smela zavreči s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP (da je o zadevi že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje in pravna podlaga zadeve nista spremenila).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Sklep tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2007 in odločba št. ... z dne 19. 6. 2008 se odpravita. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 30 dni izdati odločbo o odmeri predčasne pokojnine in pri tem pri izračunu pokojninske osnove upoštevati za leta 1990, 1991, 1992 in 1993 izplačila v obliki vrednostnih papirjev oz. komercialnih zapisov.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 463,50 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 221,92 EUR stroškov pritožbe v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2008, da se tožniku ponovno odmeri že uveljavljena pokojnina z vsemi uskladitvami, ter da se tožniku izplača neto znesek zapadle pokojnine v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi od sklepa o njihovi odmeri do plačila. Navaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 180. členu ne določa izrecno pravice do ponovne odmere pokojnine delavcem, ki jim pri odmeri niso bila upoštevana vsa izplačila, ki jih je potrebno všteti v pokojninsko osnovo. Če zavarovanec za določena plačila, ki se štejejo v pokojninsko osnovo, ob uveljavitvi pravice do pokojnine ni vedel, to ne more biti v njegovo škodo. Tožena stranka je razpolagala z vsemi podatki, potrebnimi za izračun pokojninske osnove. Ker je tožnik šele kasneje izvedel za višjo plačo in plačane prispevke, lahko zahteva ponovno odmero pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače. To je pomembno zaradi enakopravnega položaja zavarovancev in drugačna razlaga določbe 180. člena ZPIZ-1 bi bila v nasprotju z ustavnima načeloma o enakosti pred zakonom ter o pravici do socialne varnosti. Soglaša, da se višja pokojnina lahko odmeri največ za 6 mesecev nazaj od dneva vložitve zahteve. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 71/2000, iz katere izhaja, da možnost ponovne odmere že uveljavljene pokojnine urejata tako 185. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) kot tudi 180. člen sedaj veljavnega ZPIZ-1. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2008 zakonit ter, da je omenjena odločba pravilna in zakonita. Ko sodišče presoja zakonitost postopka tožene stranke, v katerem je izdala izpodbijano dokončno odločbo, gre za presojo pravilne uporabe materialnega prava (npr. sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 170/2007 z dne 23. 8. 2007, opr. št. Psp 577/2007 z dne 3. 4. 2008 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 30/2010 z dne 4. 3. 2010).

Tako tožena stranka kot sodišče sta doslej v večjem številu socialnih sporov, obravnavanih pri Višjem delovnem in socialnem sodišču upoštevala, da zahtevka za vštevanje izplačil v obliki vrednostnih papirjev pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče zavrniti ali zavreči le iz razloga, ker gre za nedenarno izplačilo v obliki udeležbe v dobičku ali iz razloga, da pravnomočna odločba o odmeri pokojnine obsega izračun pokojninske osnove tudi ob upoštevanju tovrstnih prejemkov, kar naj bi pomenilo, da je bilo tudi v tem delu o zahtevi za priznanje pravice in odmero pokojnine pravnomočno odločeno. Iz zapisnika revizorja tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 1996 o pregledu podatkov za odmero pokojnine za tožnika, priloženega v upravnem spisu se vidi, da je tožnikov delodajalec družba B. d.d. v letih od 1990 do 1993 z namenom lastninskega preoblikovanja izdajala vrednostne papirje v obliki delnic in komercialnih zapisov ter zaposlenim z izdajo vrednostnih papirjev obračunala del plače, namenjene za notranji odkup. Tako delnice kot komercialni zapisi so bili po 1. členu v obdobju izdaje veljavnega Zakona o vrednostnih papirjih (ZVP, Ur. l. SFRJ, št. 64/89 s spremembami) opredeljeni kot vrednostni papirji.

Tožena stranka na podlagi 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) o pravicah iz obveznega zavarovanja odloči po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Po 7. členu ZUP je dolžna zavarovancem omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Te pravice ne smejo biti v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. Pred izdajo odločbe je potrebno ugotoviti dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 138. člena ZUP).

Med strankama ni sporno, da je tožnik v letih od 1990 do 1993 prejel izplačila zaradi udeležbe v dobičku v obliki delnic oz. komercialnih zapisov in tožena stranka tudi ne ugovarja, da se navedena izplačila, glede na njihovo pravno naravo, ne bi upoštevala pri izračunu pokojninske osnove. Ustavno sodišče je z odločbo opr. št. U-1-392/92 z dne 10. 7. 2002 (objavljena v Uradnem listu RS, št. 65/2002) odločilo, da je bila določba 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 v delu, kolikor se je nanašala na del plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo. Odločitev je sprejelo na podlagi 2. odstavka 47. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami), po katerem Ustavno sodišče, če je med postopkom pred Ustavnim sodiščem predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, odloči o njegovi ustavnosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove neustavnosti. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Tožena stranka je izpodbijana sklep in dokončno odločbo izdala po zmotni ugotovitvi, da gre za odločanje o zahtevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. O zahtevku tožnika za vštetje izplačil v obliki vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo tožena stranka namreč ni izrecno odločila. O zahtevi za vštevanje izplačil v obliki delnic in komercialnih zapisov v pokojninsko osnovo ni bilo pravnomočno odločeno, o tem ni bila izdana niti ugoditvena niti zavrnilna odločba, zato je stališče tožene stranke, da gre za ponovno zahtevo o pravici, ki je bila z odločbo že pridobljena, neutemeljeno. Materialno pravnomočna po 2. odstavku 225. člena ZUP postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, vendar le v obsegu priznanih pravic ali naloženih obveznosti.

ZPIZ/92 je v 3. odstavku 185. člena določal, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se upošteva za izračun pokojninske osnove, uživalcu pokojnine lahko upošteva za novo odmero že uveljavljene pokojnine. Nova, za zavarovanca ugodnejša odločba učinkuje od prvega dne po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Kljub temu, da ZPIZ-1 takšne možnosti posebej ne določa, je tožena stranka omenjeno načelo o upoštevanju naknadno ugotovljene plače, o kateri še ni bilo odločeno, pri izračunu pokojninske osnove uporabila in zavarovancem na novo izračunala pokojninsko osnovo in odmerila pokojnino. Gre za odločitve tožene stranke, obravnavane pri Višjem delovnem in socialnem sodišču v zadevah npr. Psp 146/2006, Psp 755/2006, Psp 789/2006, Psp 1055/2006, Psp 133/2007, Psp 163/2007, Psp 222/2007, Psp 517/2007, Psp 853/2007 in še nekatere druge. Očitno gre za ustaljeno prakso tožene stranke, kar je pomembno za uresničevanje enakega varstva pravic po 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 izhaja, da odločitev o pravici in odmeri pokojnine, ki je postala dokončna in pravnomočna, ne pomeni brez izjeme, da je bilo pravnomočno odločeno tudi o višini pokojninske osnove. Tudi tožniku je potrebno, ob izpolnjenih ostalih pogojih, priznati pravico do vštetja plač na podlagi udeležbe v dobičku v pokojninsko osnovo in s tem v zvezi do novega izračuna pokojnine. Praksa tožene stranke, ki jo potrebno uveljaviti tudi v tem primeru, upošteva temeljna načela obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zlasti načelo odvisnosti pravic in obveznega zavarovanja od zavarovančeve plače in drugih dohodkov ter vplačanih prispevkov po 6. odstavku 7. člena ZPIZ-1. Takšno prakso je s sodbo opr. št. Psp 814/2007 z dne 24. 9. 2008 in opr. št. Psp 394/2009 z dne 9. 9. 2009 potrdilo Višje delovno in socialno sodišče. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo ob presoji zakonitosti postopka tožene stranke, je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je odločeno v izreku. V skladu s 1. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 je izpodbijani akt odpravilo ter toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta. Ob tem bo morala ugotoviti dejansko stanje v zvezi z višino vštevanja dela plače v obliki vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo. Ker razpolaga z vsemi podatki, bo opravila ustrezen izračun in nato, ob upoštevanju prejemkov v vrednostnih papirjih, na novo določila pokojninsko osnovo, izračunala višino pokojnine in tožniku izdala ustrezno odločbo.

Na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP in ob uporabi odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) je sodišče druge stopnje tožniku priznalo povračilo potrebnih stroškov v postopku pri sodišču prve stopnje ter stroškov v zvezi z vloženo pritožbo. Stroški, ki pomenijo nagrado odvetniku in povračilo materialnih izdatkov v upravnem postopku, se ne priznajo. Glede povračila teh stroškov je potrebno uporabiti 1. odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primerih, kot jih ureja določba 114. člena ZUP, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavanem primeru v postopku ni bilo udeleženih več strank, tožnik stroške predsodnega postopka zato nosi sam.