Jedro

Po presoji sodišča je bila vloga tožnice z dne 12. 3. 2012, s katero je predlagala odpravo in razveljavitev pravnomočne odločbe z dne 21. 3. 2008, in v kateri ni bilo navedenih razlogov, zaradi katerih naj bi organ navedeno pravnomočno odločbo z dne 21. 3. 2008 odpravil ali razveljavil, nepopolna in nerazumljiva do te mere, da je ni bilo mogoče obravnavati. Toženka je zato tožnico pravilno opozorila, s katerimi pravnimi izrednimi pravnimi sredstvi je mogoče odpraviti oziroma razveljaviti pravnomočno odločbo in jo pozvala, naj vlogo v določenem roku dopolni. Ker tožnica na navedeni poziv do izdaje izpodbijane odločbe ni odgovorila, je toženka njeno vlogo pravilno zavrgla na podlagi 67. člena ZUP.

Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe je upravni akt procesne narave, ki se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

V obravnavanem primeru ni bila izpodbijana odločba, katere odložitev izvršitve tožnica predlaga in ki je že postala pravnomočna, zato ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje začasni odredbi.

Izrek

I. Tožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. II. Tožba zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino vlogo za odpravo in razveljavitev odločbe št. 06122-1212/2007/13 z dne 21. 3. 2008 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), zavrnila tožničin predlog za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom št. 06122-1212/2007/34 z dne 21. 1. 2010 (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) in ugotovila, da stroški v postopku izdaje tega sklepa niso nastali (3. točka izreka izpodbijanega sklepa). Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnica v vlogi z dne 12. 3. 2012 predlagala, naj toženka ne izvaja izvršbe, dovoljene s sklepom št. 06122-1212/2007/34 z dne 21. 1. 2010 in da naj odpravi in razveljavi odločbo št. 06122-1212/2007/13 z dne 21. 3. 2008. Ker je bila tožničina vloga v delu, v katerem se je nanašala na predlagano odpravo in razveljavitev odločbe z dne 21. 3. 2008, nerazumljiva, jo je toženka z dopisom z dne 15. 3. 2012 pozvala, naj jo v 8 dneh od prejema poziva dopolni z navedbo pravne podlage za odpravo in razveljavitev pravnomočne odločbe. Ker tožnica kljub pozivu vloge ni dopolnila, zaradi česar je ni bilo mogoče obravnavati, jo je toženka na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla (1. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Vlogo tožnice v delu, v katerem navaja, naj ne izvaja nobene izvršbe, pa je toženka štela kot predlog za odlog izvršbe, vložen na podlagi 293. člena ZUP. Ugotovila je, da je bila s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 21. 1. 2010 dovoljena izvršba inšpekcijske odločbe z dne 21. 3. 2008, ki je postala pravnomočna z izdajo sodbe Upravnega sodišča z dne 25. 11. 2009. Toženka ugotavlja, da zakonski pogoji za odlog izvršbe na podlagi 293. člena ZUP niso izpolnjeni, ker naj pravno sredstvo v inšpekcijskem postopku ne bi bilo vloženo, tožnica pa tudi ne zatrjuje nastanka nepopravljive škode, zato je predlog tožnice za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom z dne 21. 1. 2010, zavrnila (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Odločitev o stroških (3. točka izreka izpodbijanega sklepa) je utemeljila na tretjem odstavku 118. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep in med drugim dodal, da je odločitev toženke pravilna in zakonita tudi v 2. točki izreka, čeprav ni res, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov oziroma sklep o izvršbi v predmetni zadevi ni bilo vloženo, saj je bilo v času izpodbijanega sklepa o vseh vloženih pravnih sredstvih že pravnomočno odločeno in sta tako izvršilno naslov kot tudi sklep o dovolitvi izvršbe ostala v veljavi.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni res, da bi bila njena vloga z dne 12. 3. 2012 nerazumljiva. Vlogi je namreč priložila pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. P 79/2004 z dne 16. 3. 2007, iz katere dovolj jasno izhaja, da je odpadel razlog za vodenje in nadaljevanje inšpekcijskega postopka, kar pomeni, da bi lahko vsak delavec pri toženki brez težav in ugotovil odgovore na vprašanja, katera je toženka po nepotrebnem zastavljala tožnici. Upravni organ mora pravo namreč poznati, še zlasti ZUP.

Ne strinja pa se tudi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom z dne 21. 1. 2010. S citirano sodbo je namreč dokazala, da je lastnica parcele št. *17/1 k.o. … in na tej parceli stoječih objektov in je bila kot lastnica s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju tudi vpisana v zemljiško knjigo. Poleg tega je navedena odločitev tudi nerazumljiva, saj iz odločbe drugostopenjskega organa ni razvidno, o kakšnih pomotah je govora. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo „razveljavi in odpravi“, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Hkrati predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero bo zadržana oziroma odložena izvršitev odločbe toženke z dne 21. 3. 2008, saj naj bi ji nastajala nepopravljiva škoda.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je bila vloga tožnice z dne 12. 3. 2012, s katero je predlagala odpravo in razveljavitev pravnomočne odločbe z dne 21. 3. 2008, in v kateri ni bilo navedenih razlogov, zaradi katerih naj bi organ navedeno pravnomočno odločbo z dne 21. 3. 2008 odpravil ali razveljavil, nepopolna in nerazumljiva do te mere, da je ni bilo mogoče obravnavati. Toženka je zato tožnico pravilno opozorila, s katerimi pravnimi izrednimi pravnimi sredstvi je mogoče odpraviti oziroma razveljaviti pravnomočno odločbo in jo pozvala, naj vlogo v določenem roku dopolni. Ker tožnica na navedeni poziv do izdaje izpodbijane odločbe ni odgovorila, je toženka tožničino vlogo pravilno zavrgla na podlagi 67. člena ZUP.

Ker vlogi priložena pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. P 79/2004 z dne 16. 3. 2007, iz katere izhaja, da je tožnica lastnica parcele št. 27/1 k.o. ..., ne dokazuje legalnosti objekta, ki je predmet predmetnega inšpekcijskega postopka, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ vedeti, da je s to sodbo odpadel razlog za nadaljevanje inšpekcijskega postopka. Legalnost objekta bi se v obravnavanem primeru lahko dokazovala z gradbenim dovoljenjem oziroma s kakšnim drugim v zakonu predvidenem dokazilom (na primer potrdilom, izdanim na podlagi 197. člena ZGO-1). Teh dokazil pa tožnica ni predložila.

Glede na navedeno in ker tožnica v tožbi tudi ni navedla razlogov, iz katerih izpodbija 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, je sodišče presodilo, da je tožba v tem delu neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt v smislu tega zakona upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo tedaj, če tako določa zakon.

Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave, ki se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je vseboval že izvršilni naslov - inšpekcijska odločba z dne 21. 3. 2008, v kateri je bila tožnici odrejena odstranitev objekta navedenih dimenzij na zemljiščih parc. št. *27/1, 331 in 328, vse k.o. ..., ki je postala pravnomočna dne 25. 11. 2009, ko je bila izdana sodba Upravnega sodišča RS IU 1980/2008, kar izhaja iz priloženih upravnih spisov. Iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal tožničino obveznost in s tem posegal vanjo. Nenazadnje pa niti iz določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odložitev izvršbe pravica zavezanca - ta se namreč odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009). Glede na citirano določbo se lahko odlog izvršbe dovoli le do pravnomočnosti izvršilnega naslova, kar je v obravnavanem primeru inšpekcijska odločba z dne 21. 3. 2008, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, postala pravnomočna.

Glede na navedeno v obravnavanem primeru pri izpodbijanem sklepu ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v pravni položaj tožnice, niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče tožbo v navedenem delu v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi po navedeni zakonski določbi je torej obstoj tožbe v upravnem sporu v zvezi z zakonitostjo odločbe, katere odložitev izvršitve je predlagana. Ker v obravnavanem primeru ni bila izpodbijana odločba, katere odložitev izvršitve tožnica predlaga in ki je, kot rečeno, že postala pravnomočna, ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje začasni odredbi.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.