Jedro

Kljub temu da se pogodba o zaposlitvi za določen čas deset let z vojaško osebo lahko podaljša, to ne pomeni, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi dolžna podaljšati. Ker tožniku, ki je sicer izpolnjeval vse zakonske pogoje za zasedbo delovnega mesta, pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna podaljšati, mu je z iztekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, delovno razmerje zakonito prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba št. ... z dne 12.4.2006, ki jo je tožena stranka izdala tožniku odpravi (I/1. točka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (I/2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas, ter mu izplačati neto plačo za čas od 16.4.2006 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila (I/3. točka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške sodnega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopala povsem zakonito, ko tožniku kot vojaški osebi, kljub izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev ni podaljšala pogodbe za opravljanje vojaške dolžnosti. Tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa. Tožnikov zaposlitveni položaj je specifičen, saj ga poleg splošne delovnopravne zakonodaje ureja tudi Zakon o obrambi. Res je, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, skladno z 92. členom Zakona o obrambi. Zakon o obrambi v 92. členu izrecno določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko podaljša za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45 leta starosti. Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom predpisane pogoje za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za dolžnost vojaka. Tožena stranka ni navedla nikakršnega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožnik izpolnjuje vse predpisane pogoje za delo v vojaški službi. Menil je, da je na podlagi določil 92. in 3. odstavka 93. člena Zakona o obrambi upravičen do podaljšanje pogodbe. Namen določil Zakona o obrambi, ki se nanašajo na sklepanje delovnega razmerja in ki določajo možnost podaljšanja pogodbe o zaposlitvi, je tako potrebno tolmačiti, da je tožena stranka v primeru izpolnjevanje vseh zakonskih pogojev zavezana podaljšati pogodbo o zaposlitvi, saj v nasprotnem primeru ne bi bile tožniku z Ustavo RS zagotovljene pravice. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP – UPB3) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo tako kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje : Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 4.5.1995 za čas desetih let, po poteku navedenega obdobja pa sta stranki sklenili dne 20.4.2005 novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta. Ob poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bil tožnik obveščen z obvestilom o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.3.2006, zoper katerega pa je vložil zahtevo za varstvo pravic. Zahteva za varstvo pravic pri toženi stranki je bila zavrnjena kot neutemeljena, v nadaljevanju pa je tožnik vložil tožbo na sodišču upoštevaje določila 8. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožniku prenehala veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. 1. odstavek 92. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s sprem. - ZObr) določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko sklene pogodbo o zaposlitvi in sicer kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do 10 let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje in za vojaka do 10 let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45 leta starosti. Na podlagi navedenih zakonskih določil je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi 92. člena ZObr za določen čas lahko podaljšuje, ni pa to obveza tožene stranke. Tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) v 52. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v primeru, če gre za druge primere, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba naravni dejavnosti. Tak poseben primer je tudi ZObr kot specialni predpis, ki v okviru določil 52. člena še dodatno določa primere sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Poudariti je tudi, da 77. člen ZDR določa, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Zato so neutemeljena pritožbena navajanja, da bi tožena stranka tožniku morala v primeru izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev podaljšati pogodbo o zaposlitvi za določen čas v vsakem primeru.

Tožnik je v pritožbi uveljavljal tudi kršitev ustavnih pravic, vendar ker ni obrazložil katere z Ustavo RS zagotovljene pravice naj bi mu bile kršene, navedenega zgolj pavšalno zatrjevanega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka in odločilo, da jih tožnik krije sam, saj v postopku ni uspel, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo upoštevaje pri tem določila 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v postopku ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.