Jedro

Iz druge alineje prvega odstavka 92. člena ZObr izhaja, da se pogodba o zaposlitvi „lahko podaljšuje“. Predvidena je torej le možnost podaljšanja, ki tožene stranke ne zavezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. 1004-106/2006-2 z dne 12. 4. 2006, ki jo je tožena stranka izdala tožniku (I/1. točka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (I/2. točka) in zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas, ter mu izplačati neto plačo za čas od 16. 4. 2006 dalje do reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila (I/3. točka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da sta stranki na podlagi prvega odstavka 92. člena Zakona o obrambi (ZObr - Uradni list RS, št. 82/94 in nadaljnji) s pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 5. 1995 sklenili delovno razmerje za določen čas, ki pa je bilo na podlagi istega določila ZObr, dne 20. 4. 2005 podaljšano do 16. 4. 2006. Sodišče je zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, zato je s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, tudi prenehala veljati.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navedel, da je njegov zaposlitveni položaj poseben, saj ga poleg delovnopravne zakonodaje ureja tudi ZObr. Zaradi te posebnosti je tudi imel sklenjeno pogodbo za določen čas na podlagi 92. člena ZObr. Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom predpisane pogoje za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za dolžnost vojaka, zato je na podlagi 92. in 93. člena ZObr upravičen do podaljšanja pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je stališče sodišča, da je položaj vojaka, ki po prenehanju pogodbe o zaposlitvi same pogodbe ne more podaljšati zaradi starosti in ima v tem primeru pravico do druge ustrezne zaposlitve, drugačno od položaja tožnika, ko je še vedno izpolnjeval vse predpisane pogoje za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za dolžnost vojaka. Namen določil ZObr je potrebno razlagati tako, da je tožena stranka v primeru izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev zavezana podaljševati pogodbo o zaposlitvi. Slednjega pa ni mogoče presojati samo na podlagi 92. člena ZObr in 52. člena ZDR, ampak je pri tem potrebno upoštevati tudi vse ostale določbe ZObr, njen temeljni namen in smoter sklepanja pogodb o zaposlitvi za vojaške dolžnosti za določen čas in tudi določila ZJU.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP- Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člen ZPP).

7. Revizija očitanega revizijskega razloga kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. ZDR v prvem odstavku 52. člena določa primere, v katerih je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V zadnji, 13 alineji pa ZDR dopušča možnost, da se pogodba o zaposlitvi sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. ZObr je tak specialen predpis, ki na področju poklicnega opravljanja vojaške službe ureja sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

10. V skladu s prvim odstavkom 88. člena ZObr veljajo za delavce na obrambnem področju predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Prvi odstavek 92. člena ZObr določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko z ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se zagotavlja enake možnosti za moške in ženske, in sicer kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do deset let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje.

11. Glede ugotovljenega dejanskega stanja je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno sledeče: Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 4. 5. 1995 za čas desetih let, po poteku navedenega obdobja pa sta stranki dne 20. 4. 2005 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta. Po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bil tožnik obveščen z obvestilom o prenehanju delovnega razmerja z dne 15. 3. 2006, zoper katerega je vložil zahtevo za varstvo pravic. Zahtevo za varstvo pravic je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik je na podlagi osmega odstavka 100. a člena ZObr vložil tožbo na sodišču. 12. Iz druge alineje prvega odstavka 92. člena ZObr izhaja, da se pogodba o zaposlitvi „lahko podaljšuje“. To pomeni, da je predvidena možnost podaljšanja, ki pa tožene stranke ne zavezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb, kot to zmotno meni tožnik. Nadalje je zmotno stališče tožnika v reviziji, da je ob izpolnjevanju vseh pogojev tožena stranka na podlagi te določbe zakona zavezana k obveznemu podaljšanju pogodbe o zaposlitvi, ker iz zakona taka obveznost za toženo stranko ne izhaja. Odločitev tožene stranke, da s tožnikom ne sklene nove pogodbe o zaposlitvi oziroma da ne sklene novega aneksa k obstoječi pogodbi, torej ni nezakonita, kot to trdi tožnik.

13. Tožniku je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi novele ZJU-B (Uradni list RS, št. 113/2005), ki je vstopila v veljavo 31. 12. 2005. Navedena novela je spremenila 154. člen ZJU, ki je v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika v prvem odstavku določal, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, po samem ZJU pa tudi v treh (v tem odstavku) navedenih primerih, pri čemer je v tretji točki navedeno, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih. ZObr kot področni zakon, glede na obravnavani primer nima posebne ureditve, zato je potrebno uporabiti ZDR. V skladu s prvim odstavkom 77. člena ZDR pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka. Ob dejanski ugotovitvi, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, do 16.4.2006, je glede na navedeno določbo ZDR prenehanje pogodbe o zaposlitvi nastopilo avtomatično s samim potekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. V skladu z navedenim je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

14. Enaka stališča kot v tej zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 539/2007 z dne 20. 4. 2009 in v sodbi VIII Ips 68/2008 z dne 6. 4. 2009, kjer je tožena stranka ista, ob podobnem dejanskem stanju pa obravnavana enaka pravna vprašanja.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.