Jedro

Tožnik svoj zahtevek utemeljuje s težavami, ki naj bi jih imel z bivšim županom, te težave pa je imel, še preden je zapustil Maroko, tožnik pa jih ob podaji prošnje ni omenjal, čeprav je bil opozorjen, da je dolžan izpovedati vsa relevantna dejstva in okoliščine, in bil tudi opozorjen na to, da je postopek zaupne narave. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni prepričljivo dokazal, zakaj vsega tega ni uveljavljal že prej, čeprav je imel za to različne priložnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 20. 2. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in v zvezi s tem navedel, da je imel v Maroku težave, ki jih ni omenil pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Težave je imel z županom mesta, ker je le ta trgoval z drogami. Na volitvah je zmagal tako, da je podkupoval ljudi, da so glasovali zanj. Aprila 2022 je potrkal tudi na tožnikova vrata, a mu je dejal, da ne bo glasoval zanj in županu to ni bilo všeč ter mu je zato začel groziti. Tožnik je podpiral kandidata druge stranke. Organizirali so proteste proti županu, zato je župan začel pošiljati ljudi, da so grozili tožniku. Na volitvah je zmagal novi kandidat, župan pa je bil jezen, zato je podkupil policijo, da je ugrabila tožnika in ga odpeljala v zapuščeno zgradbo, kjer so ga pretepli. Od takrat naprej ni mogel več živeti tam. Župan je poslal ljudi tudi v Casablanco, kjer so tožnika napadli. Začele so se tudi grožnje, da ga bodo ubili. Navedenih težav pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni povedal, ker je mislil, da je imel to težavo v Maroku in da ne bo vplivala na njegovo življenje v Evropi.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tedaj je svojo prošnjo utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo in revščino. Zoper odločbo je vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki jo je zavrnilo in potrdilo odločbo tožene stranke. Nato je tožnik vložil pritožbo na Vrhovno sodišče RS, ki pa je pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

4. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje je v tretjem odstavku istega člena določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5. Tožena stranka je po preučitvi tožnikovih izjav ugotovila, da tožnik prvi zahtevek utemeljuje s težavami, ki naj bi jih imel z bivšim županom, ki naj bi ga poskušal ubiti. Te težave je imel, še preden je zapustil Maroko. Te težave v osnovi predstavljajo nova dejstva, saj jih tožnik ob podaji prošnje ni omenjal, vendar pa so te težave obstajale, še preden je odšel iz Maroka in preden mu je bila izdana pravnomočna odločitev v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito. Iz zakonskih določil pa jasno izhaja, da morajo novi dokazi oziroma nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, razen če krivde, da jih ni uveljavljal še pred izdajo predhodne odločitve, ne gre pripisati prosilcu. V konkretnem primeru pa tožena stranka tega ne more trditi. Tožnik je namreč na vprašanje, zakaj navedenih dejstev ni omenjal že v predhodnem postopku, povedal, da tega ni storil, ker je mislil, da je navedene težave pustil v Maroku. Na tem mestu tožena stranka izpostavlja, da je tožnik pred pristojnim organom že bil v postopku, pri čemer je bil informiran in večkrat vprašan, če želi dodati še kaj, kar se mu zdi pomembno, in je vsakič odgovoril nikalno. Bil je tudi izrecno opozorjen, da je dolžan govoriti po resnici ter izpovedati vsa relevantna dejstva in okoliščine. Na osebnem razgovoru je bil vprašan, če je imel v Maroku še kakšne težave poleg navedenih, a je odgovoril nikalno. Bil je izrecno opozorjen, da je postopek zaupne narave, ter da so k temu zavezani vsi prisotni na razgovorih. Poleg tega teh dejstev tožnik ni omenjal niti na glavni obravnavi, ki je bila izvedena v okviru presoje o odločbi, ki mu je bila izdana glede razlogov, s katerimi je utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik navedb ni izkazal z listinskimi dokazili in ni v ničemer prepričljivo dokazal, zakaj vsega tega ni uveljavljal že prej, čeprav je imel toliko razgovorov in različnih priložnosti.

6. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z oceno tožene stranke, da niso izpolnjeni vsi kumulativno določeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je podrobno obrazložil nova dejstva in okoliščine, zaradi katerih se je počutil ogroženega v matični državi. Povedal je, da je imel probleme z županom mesta, ker je ta trgoval z drogami. Odklonil je, da bi volil zanj, zaradi česar mu je začel župan groziti in pošiljati ljudi, da so mu grozili. Ko je zmagal drug kandidat, je župan podkupil policijo, da je ugrabila in fizično napadla tožnika. Tožnik se ne strinja s tem, da ni prepričljivo dokazal, zakaj vsega tega ni uveljavljal že prej. Tožnik je živel izven Maroka že dlje kot eno leto in je mislil, da je ta problem rešen v Maroku ter posledično, da ni važno, da ga omenja v prvem postopku, ko je zaprosil za mednarodno zaščito. Posledično ni razmišljal o tem, da bi o težavah, ki jih je imel, pridobil kakršnokoli dokazilo. Ko je zapustil Slovenijo in odšel v Italijo, je od mame in sestre izvedel, da je zaradi težav, ki jih je imel v Maroku, sedaj v nevarnosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da morajo po tretjem odstavku 64. člena ZMZ-1 novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih vlagatelj brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Tožena stranka je opravila primerjalno analizo vseh tožnikovih navedb, tako tistih v predhodnem postopku, kot tistih, ki jih je navedel pri podaji prvega zahtevka in šele potem odločila o zadevi. Po primerjavi navedb je ugotovila, da tožnik uveljavlja okoliščine, ki so obstajale že v času predhodnih postopkov in jih po lastni krivdi že takrat ni uveljavljal. Ne očita mu tega, da težav z bivšim županom ni omenil nemudoma, ko je imel priložnost, ampak tega ni storil kljub temu, da je za to imel na voljo več različnih priložnosti tako pred toženo stranko, kot na sodišču. Na omenjene težave ni niti posredno namigoval, da bi bilo morebiti mogoče slednje razbrati iz smisla njegovih navedb. Pri tožniku je bilo večkrat preverjeno, če je navedel vsa dejstva in če bi želel še kaj dodati, na kar je vsakič odgovoril nikalno. Opomnjen je bil, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, v predhodnem postopku pa je imel tudi pravnega pooblaščenca, ki je bil prisoten tudi na osebnem razgovoru. Neutemeljene so tožnikove pojasnitve, zakaj težav z bivšim županom ni omenil že v prejšnji številnih priložnostih. Omenjena dejstva bi lahko navedel že pred izdajo odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in njegovega opravičila, zakaj tega ni storil, ni mogoče sprejeti za ustreznega in kredibilnega. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 12. 3. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da pri svoji prvotni prošnji za mednarodno zaščito ni povedal o svojih težavah z županom zato, ker ga o tem niso spraševali.

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočna zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. členom ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

11. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje s težavami, ki naj bi jih imel z bivšim županom, te težave pa je imel, še preden je zapustil Maroko, tožnik pa jih ob podaji prošnje ni omenjal, čeprav je bil opozorjen, da je dolžan izpovedati vsa relevantna dejstva in okoliščine, in bil tudi opozorjen na to, da je postopek zaupne narave. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni prepričljivo dokazal, zakaj vsega tega ni uveljavljal že prej, čeprav je imel za to različne priložnosti.

12. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z oceno tožene stranke in da je podrobno obrazložil nova dejstva in okoliščine, zaradi katerih se je počutil ogroženega v njegovi matični državi in posledično, zakaj je Maroko tudi zapustil. V zvezi s temi tožbenimi navedbami sodišče ugotavlja, da se tožniku ne očita, da ni obrazložil novih dejstev in okoliščin, ampak da ni podal opravičljivih razlogov, zakaj jih ni navedel že v predhodnem postopku. Tožena stranka namreč ugotavlja, da za to ni imel nobenih opravičljivih razlogov. Tožnik v tožbi glede razlogov, zakaj svojih težav z županom ni omenil že v predhodnem postopku, navaja, da je živel izven Maroka že dlje kot eno leto in je mislil, da je ta problem v Maroku rešen in da ni pomembno, da ga omenja v prvem postopku. S tem v zvezi sodišče meni, da s temi tožbenimi navedbami ni utemeljil opravičljivih razlogov, zakaj svojih težav z županom ni omenil že v prejšnjem postopku. Če so bile težave take, kot jih je opisal, ko naj bi šlo za grožnje in po županovih navodilih za ugrabitev tožnika, pri čemer naj bi ga policisti, ki so ga ugrabili, pretepli, to zagotovo ni taka stvar, da bi tožnik mislil, da to ni pomembno, da bi se omenjalo v prvem postopku. Na osebnem razgovoru z dne 16. 5. 2023 je bil opozorjen, da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici in da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima, ter podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni (str. 2 zapisnika). Na vprašanje, ali je bil kakšen konkreten dogodek pred štirimi leti, da se je odločil oditi iz Maroka, je odgovoril, da ni šlo za konkreten dogodek, ampak zaradi trpljenja, ki se je čez leta nakopičilo. Na vprašanje, ali je bilo poleg zdravstvenih težav še kaj, je odgovoril, da so bile težave zaradi revščine (str. 3 zapisnika). Na vprašanje ob koncu razgovora, ali je to vse, kar je navedel, je odgovoril, da je to vse in da ni drugih razlogov (str. 4 zapisnika). Ponovno je proti koncu razgovora dobil vprašanje, ali bi želel še kaj dodati, kar je pomembno za postopek, in je odgovoril nikalno (str. 5 zapisnika). Glede na vse navedeno ni utemeljena tožnikova navedba na glavni obravnavi dne 12. 3. 2024, da o svojih težavah z županom ni govoril že v prvotnem postopku zato, ker ga o tem niso spraševali.

13. Iz navedenih razlogov niso podani vsi elementi iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, da bi bilo možno ugoditi tožnikovi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ker niso podani opravičljivi razlogi za to, da novih dejstev tožnik ni navajal že v predhodnem postopku za priznanje mednarodne zaščite.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.