Jedro

Zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-957/2023/25 (1222-12) z dne 22. 2. 2024, s katerim je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče navedlo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite po 64. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se je sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik s tem, ko je navedel, da o težavah z županom1 pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni povedal, ker je mislil, da je imel to težavo v Maroku in da ne bo vplivala na njegovo življenje v Evropi, ni podal opravičljivih razlogov, zakaj teh novih dejstev ni navedel že v predhodnem postopku. Opravičljivih razlogov po presoji Upravnega sodišča tožnik ni utemeljil niti s tožbenimi navedbami, da je živel izven Maroka že dlje kot eno leto in je mislil, da je ta problem v Maroku rešen in da ni pomembno, da ga omenja v prvem postopku. Prav tako je Upravno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo navedbo na glavni obravnavi, da o svojih težavah z županom ni govoril že v prvotnem postopku zato, ker ga o tem niso spraševali.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena kot očitno neutemeljena, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prošnjo je utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo oziroma revščino). Prav tako ni sporno, da je pritožnik v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite navajal nova dejstva - težave z županom, povzete v prvi sprotni opombi obrazložitve te sodbe. Sporno pa je, ali je pritožnik navajal takšne okoliščine, ki predstavljajo opravičljive razloge, zaradi katerih teh dejstev ni navedel že v predhodnem postopku. Prav tej presoji namreč nasprotuje pritožnik.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče pravilno presodilo, da okoliščine, ki jih je pritožnik navajal pri podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito ter kasneje v tožbi v upravnem sporu ter ob zaslišanju na glavni obravnavi, niso takšne, da bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj obstoja upravičenih razlogov, kot ga določa tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Prepričljivo in življenjsko logično je namreč stališče Upravnega sodišča v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da v primeru, če so bile težave takšne, kot jih navaja pritožnik (grožnje, ugrabitev pritožnika s strani policistov po županovih navodilih, policijsko pretepanje pritožnika), to zagotovo ni taka stvar, da bi pritožnik (enostavno) mislil, da njihova omemba v prvem postopku ne bi bila pomembna. Prav tako, kot nadalje pravilno opozarja Upravno sodišče, tudi ni mogoče mimo tega, da je bil pritožnik na osebnem razgovoru dne 16. 5. 2023 opozorjen, da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici ter da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima, ter podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Na izrecno vprašanje, ali je bil kakšen konkreten dogodek pred štirimi leti, da se je odločil oditi iz Maroka, je pritožnik odgovoril, da ni šlo za konkreten dogodek, ampak zaradi trpljenja, ki se je čez leta nakopičilo. Na vprašanje, ali je bilo poleg zdravstvenih težav še kaj, je odgovoril, da so bile težave zaradi revščine. Na vprašanje ob koncu razgovora, ali je to vse, kar je navedel, je odgovoril, da je to vse in da ni drugih razlogov. Poleg tega je proti koncu razgovora ponovno dobil vprašanje, ali bi želel še kaj dodati, kar je pomembno za postopek, in odgovoril nikalno. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje tudi presoji Upravnega sodišča, da pritožnikova navedba na glavni obravnavi, da o svojih težavah z županom ni govoril že v prvotnem postopku, ker ga o tem niso spraševali, ni utemeljena. Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je obseg ugotavljanja dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca. Glede na povzeto vsebino pritožnikovih (večkratnih) odgovorov na zastavljena vprašanja o razlogih, zaradi katerih se je odločil oditi iz Maroka, tudi ni bilo nobenega razloga, da bi ga toženka spraševala o nekih hipotetičnih specifičnih okoliščinah, ki jih ni niti omenil oziroma ki z njegovimi navedbami niti niso v nobeni zvezi.

9. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da naj bi se večkrat zgodilo, da prosilci pozabijo oziroma resnično menijo, da v nekem danem trenutku neko dejstvo ni tako pomembno. Vrhovno sodišče poudarja, da je že večkrat sprejelo stališče,2 da zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Pritožnika je v prvotnem postopku za mednarodno zaščito zastopal pooblaščenec, prvotna odločitev toženke o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene pa je bila predmet presoje tako Upravnega, kot tudi Vrhovnega sodišča. Četudi ob podaji pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bi bil prisoten pooblaščenec, ki bi že tedaj lahko pritožnika opozoril na pomembnost dejstev, povezanih z županom, kot to v pritožbi zatrjuje pritožnik, pa navedeno ne vpliva na možnost, da bi to storil v drugih fazah postopka, vse do pravnomočne odločitve o prošnji za mednarodno zaščito.

10. Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo Upravno sodišče upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je ta trditev ostala povsem posplošena oziroma neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena v povezavi s tretjim odstavkom 64. člena. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za dodelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za prosilčevo vrnitev v izvorno državo, je bilo odločeno v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem je toženka pritožnikovo prošnjo zavrnila s pravnomočno odločbo.

11. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Navajal je, da je imel v Maroku težave z županom mesta, ker je ta trgoval z drogami. Na volitvah je zmagal tako, da je podkupoval ljudi, da so glasovali zanj. Aprila 2022 je potrkal tudi na tožnikova vrata, a mu je dejal, da ne bo glasoval zanj, kar županu ni bilo všeč in mu je zato začel groziti. Podpiral je kandidata druge stranke. Proti županu so organizirali proteste, zato je župan začel pošiljati ljudi, da so tožniku grozili. Na volitvah je nato zmagal novi kandidat. Župan je bil jezen, zato je podkupil policijo, da je ugrabila tožnika in ga odpeljala v zapuščeno zgradbo, kjer so ga pretepli. Od takrat naprej ni mogel živeti tam. Župan je poslal ljudi tudi v Casablanco, kjer so tožnika napadli, začele so se tudi grožnje, da ga bodo ubili. 2 Prim. s sodbo I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 in I Up 247/2023 z dne 2. 11. 2023.