Jedro

Sodišče je odločilo o krivdi voznikov motornih vozil in določilo odgovornost tožene stranke z vmesno sodbo. Delež je ob upoštevanju, da se tožeča stranka ni pritožila, pravilen.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Predlog za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka 30% odgovorna za prometno nezgodo, ki se je pripetila dne 02.08.l987 na magistralni cesti iz smeri R. proti I.B., v kateri sta bili udeleženi pravdni stranki.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano vmesno sodbo v celotnem obsegu in stroškovno spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da vmesno sodbo razveljavi ter vrne zadevo provostopnemu sodišču v ponovni postopek. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče protispisno zaključilo, da je med pravdnima strankama pri vožnji z motorjem in prehitevanju toženca prišlo do rahlega oplaženja s komolci, zaradi česar toženec ni pravilno prehiteval. Ta zaključek sodišča pa je v nasprotju z mnenji izvedencev in mnenje izvedencev sodišče tudi napačano povzema in tolmači ter je na osnovi tega naredilo napačne zaključke. Izvedenec je na zaslišanju podal mnenje, da fizični stik med motoristoma ni bil potreben, ampak je vzrok nezgodi strah ob tesnem prehitevanju, po mnenju izvedenca obstoji le možnost, da sta se motorista oplazila s komolcema, če pa bi se, bi morala zavijugati oba, toženec v desno.

Pri tem je ugotovljeno, da toženec ni zavijugal temveč vozil naprej, kar izključuje oplaženje, zato so zaključki sodišča o verjetnem domnevnem oplaženju nepravilni, zlasti, ker je izvedenec v tč. 3.4. na strani 20 podanega mnenja in v tč. 5. zaključkov mnenja le dopustil možnost, da se je tožnik pri tesnem prehitevanju, ko je toženec hušknil mimo njega ustrašil in rahlo zavil desno ter izgubil ravnotežje, zavoj v desno pa je bil lahko malenkosten, vendar dovolj velik, da je tožnik trenutno izgubil ravnotežje. Ker izvedenec ugotavlja, da je do križanja poti obeh motoristov lahko prišlo šele 5 metrov zatem, ko je bil tožnik že prehiten to spet nakazuje, da je vzrok zanašanja tožnika pretežno v cestnih razmerah in psihofizičnem stanju tožnika. Ugotovitev izvedenca je, da je za zanašanje tožnika iskati vzroke v neravnosti vozišča, njegovem psihofizičnem stanju ter večji labilnosti pri nižjih hitrostih. Predvsem pa so nevzdržni zaključki prvostopnega sodišča, da je tožencu moč pripisati krivdo, ker je prvič vozil po tej cesti ter se lahkomiselno prepustil objestnemu prehitevanju, saj izvedenec kaj takšnega sploh ne ugotavlja, nasprotno njegova odločitev za prehitevanje je bila oportuna glede na prihajajoči avtobus, bil je v dovolj veliki bočni razdalji 0,5 m od tožnika, glede na širino voznega pasu 3,25 m, širino voznikov 0,8 m, četudi je tožnik vozil 1,3 m od roba voznega pasu. Po mnenju toženca je ob skrbni analizi celotnega gradiva mogoče ugotoviti le to, da je prišlo do prometne nesreče zaradi ravnanja tožnika samega, ki je vozil z eno roko, imel v rokah izvijač in njegovi neprilagojeni hitrosti stanju cestišča, zaradi njegovih psihofizičnih lastnosti, za kar ni kriv toženec, vzročno zvezo je sodišče napačno ugotovilo.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da tudi on ni zadovoljen s sodbo in odločitvijo sodišča glede krivde toženca, vendar je sodbo sprejel. Po njegovem mnenju je pravilno stališče sodišča, da toženec ni opravil prehitevanja v zadostni varnostni razdalji in je bil ta moment odločilen. Sprejemljivejše pa je stališče pritožbenega sodišča, da je odgovornost toženca večja, zlasti, ker se ni potrdila domneva, da bi laho izvijač vplival na dodatno nepravilnost tožnikove vožnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v odločilnih dejstvih pravilno povzelo mnenje izvedencev in v postopku zaslišanih prič in strank ter dokaze glede odločilnih dejstev tudi dovolj jasno ocenilo. Zaključek sodišča, da je toženec pretesno prehiteval ni v nasprotju z mnenjem izvedenca prof. dr. V.Z., pa tudi toženec je zaslišan kot stranka povedal, da je prehiteval po voznem pasu tožnika, 20 cm v desno od sredinske črte in da je bila med njima bočna razdalja le 40 cm. Odločitev prvostopnega sodišča, da je toženec pretesno prehiteval tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v nasptotju z izvedenimi dokazi in v času nesreče veljavnim Zakonom o temeljih varnosti cestnega prometa, ki je v čl. 62 določal, da mora voznik, ki prehiteva voziti svoje vozilo na potrebni varnostni razdalji od vozila, ki ga prehiteva, da ga ne ovira in ogoroža v prometu.

Izvedenec dr. V.Z. tudi rahlega oplaženja ni izključil, zaslišan na obravnavi je le izpovedal, da oplaženje niti ni bilo potrebno, ker bi že tesno prehitevanje lahko povzročilo destabiliziranje vožnje tožnika. Ko je sodišče ob upoštevanju vseh dokazov ocenilo, da je rahlo oplaženje s komolci najverjetnejša možnost, ta dokazna ocena ni niti v nasprotju z dokazi niti nelogična in neživljenska. Pri tem pa tudi prvostopno sodišče daje poudarek predvsem na pretesno prehitevanje in zadetje s komolci šteje za verjeten del te že tako nepravilne, pretesne vožnje. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbenega sodišča zavzelo tudi stališče do vijuganja tožnika in mu v tem delu pripisalo sokrivdo tako zaradi držanja izvijača v rokah, kot tudi neupoštevanja slabega cestišča. Ko pritožba trdi, da do oplaženja med voznikoma ni prišlo zato, ker tudi toženec ni vijugal in je peljal naprej po cesti, izvedenec pa je podal mnenje, da bi morala zavijugati oba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenec ne izključuje, da tudi toženec ob zadetju ni zavijugal, le potem je vozil naprej naravnost, ni več vijugal, medtem ko se tožnik ni mogel ujeti in kot možne razloge za to v pismenem mnenju pripisuje tudi njemu samemu /neupoštevanju stanja cestišča, nošnja izvijača v rokah/. Izvedenec je zaslišan dopustil možnost vijuganja tožnika tudi zaradi destabilizacije vožnje zaradi strahu ob pretesnem prehitevanju in zaradi tega rahlem zavoju v desno. Pritožbene navedbe v tem delu ne omajajo ugotovitev prvostopnega sodišča. Odločitev prvostopnega sodišča, da je toženec za obravnavano prometno nesrečo odgovoren 30 %, v tem obsegu pa je odgovornost sprejela tudi tožeča stranka, ki se zoper sodbo ni pritožila, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

Ker prvostopno sodišče ni zagrešilo očitanih kršitev zakona, niti drugih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti v skladu s čl. 365/2 Zakona o pravdnem postopku /ZPP/ je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v skladu s 368. čl. ZPP potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbenih stroškov višje sodišče tožencu ni prizalo, ker s pritožbo ni uspel. Sklep temelji na čl. 166/1 ZPP.