Jedro

Ker je bilo več vzrokov za tožnikovo vijugajočo vožnjo, je pravilna pravna ocena toženčeve odgovornosti za vzrok, ki je privedel do prometne nesreče. Le slaba tretjina je toženčev prispevek k temu, da je tožnik vijugal pri vožnji in ni mogel uravnotežiti svoje vožnje kolesa z motorjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka 30% odgovorna za prometno nezgodo dne 2.8.1987, v kateri je bil poškodovan tožnik. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo glede temelja odškodninske odgovornosti je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je po mnenju revizije višje sodišče storilo s tem, ko je sprejelo dokazno oceno prvostopnega sodišča in je s tem svoje zaključke sprejelo v nasprotju z izvedenskim mnenjem v spisu. Revizija obširno povzema izvedensko mnenje v spisu in trdi, da so sami s seboj in nadalje z izvedenskim mnenjem v nasprotju zaključki sodišča o pretesnem prehitevanju toženca. Revizija trdi, da toženec ni v ničemer kršil standarda skrbnosti pri vožnji in je temeljni vzrok za nesrečo treba iskati v tožnikovi vožnji, neprilagojeni stanju cestišča, ter v njegovih psihofizičnih lastnostih, za katere toženec ni odgovoren. Sodišči sta napačno ugotovili, da je toženec prehiteval na prekratki bočni razdalji, zaradi tega pa nista pravilno uporabili drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Postopek o obstoju odškodninske odgovornosti je bil na prvi stopnji končan z vmesno sodbo pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje glede vožnje obeh pravdnih strank je, da je toženec prehitel tožnika na pretesni bočni razdalji. Te ugotovitve revizija s povzemanjem izvedenskega mnenja nikakor ne more spremeniti in je del dejanske podlage spora, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Pretesno prehitevanje med udeleženci prometa je kršitev pravil varne vožnje in je prepovedano; v času nesreče je bila ta prepoved zapisana v drugem odstavku 62. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). S to dejansko ugotovitvijo je ugotovljen en element odškodninske odgovornosti: protipravnost oziroma nedopustno ravnanje. Ugotovljena je bila tudi vzročna zveza med toženčevim pretesnim prehitevanjem in tožnikovo vijugajočo vožnjo, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče. Škoda je nastala zaradi prometne nesreče, do katere je sicer privedlo več vzrokov, vsi pa izhajajo iz tožnikove vijugajoče vožnje. Vzroki za tak način tožnikove vožnje so bili: pretesno toženčevo prehitevanje, stanje cestišča in siceršnji način tožnikove vožnje. Ker je bilo več vzrokov za tožnikovo vijugajočo vožnjo, je pravilna pravna ocena toženčeve odgovornosti za vzrok, ki je privedel do prometne nesreče. Le slaba tretjina je toženčev prispevek k temu, da je tožnik vijugal pri vožnji in ni mogel uravnotežiti svoje vožnje kolesa z motorjem. Iz opisanih dejanskih ugotovitev ni mogoče narediti drugačne pravne presoje. Nikakor torej ni mogoče pritrditi reviziji, da je le tožnik sam kriv za svojo vožnjo in za nesrečo. Zato tudi ni razumljivo, kam meri revizija z očitkom, da sta sodišči zmotno uporabili 178. člen ZOR. Sodišči sta ugotovili obojestransko krivdo in v sorazmerju s tem presodili, do kakšnega deleža je toženec odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo.

Glede revizijskih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka je treba dodati, da sta sodišči sprejeli izvedensko mnenje in ga dokazno ocenili. Zato ni mogoče govoriti o "protispisnih ugotovitvah" v izpodbijani sodbi, še posebej ne zgolj zato, če tožena stranka ne soglaša z dokazno oceno sodišča, ki je bila po presoji revizijskega sodišča opravljena skladno z določili 8. člena ZPP/77 in v skladu s katero sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo za odločitev o višini odškodninske odgovornosti toženca za škodo, ki je nastala tožniku v prometni nesreči 2.8.1987. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijski očitki niso utemeljeni, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP/77).