Jedro

Tožeča stranka je takoj po razvezi zahtevala razdružitev skupnega premoženja. Iz tožbe sledi, da v pravdi ne trdi, da bi se izselila zaradi enega dogodka oziroma nasilja tik pred izselitvijo. Tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil en sam dogodek tik pred izselitvijo. Sodišče verjame tožnici, da je zapustila sporno hišo zaradi nevzdržnih razmer oziroma nasilja toženca, in sicer fizičnega in psihičnega.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 73.030,77 EUR in zakonite zamudne obresti od glavnice 437,31 EUR, in sicer mesečno, začenši od 4. 12. 2001 dalje, pa vse do 4. 10. 2015 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke in povrnitev stroškov plačil RS iz naslova oprostitve plačila predujmov za izvedence.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz veh pritožbenih razlogov. Ključno v tej zadevi je, ali se je tožena stranka izselila prostovoljno ali zaradi nasilja tožene stranke. Sodišče je sledilo tožeči stranki in naredilo pavšalen zaključek, ki temelji na nepravilnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in neprepričljivi dokazni oceni. Sodišče ni upoštevalo ali le pavšalno odpravilo razloge, ki kažejo toženi stranki v prid. Sodišče ni enakomerno in vsebinsko obravnavalo oziroma se ni opredelilo do izpoved prič in strank v drugih postopkih, in sicer razvezne pravde, motenjske pravde in zadeve na plačilo odškodnine. To je bila napotitev višjega sodišča. V celoti je opustilo presojo izpovedbe prič in strank iz drugih postopkov, kar je v nasprotju z 8. členom ZPP in kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena. Ni upoštevalo, da so vse priče ožji sorodniki tožnice, razen A. A. Nastopa tudi sedanji partner tožnice. Tožnica je bila z njim v razmerju, ko se je izselila iz hiše. Sodišče kot odločilen izpostavi dogodek leta 1992, ko sta pravdni stranki imeli konflikt. Merodajna pa je izselitev v letu 2001. Tožnica pa naj bi se nato čez devet let izselila. Vmes pa se je poročila in dobila 1999 leta otroka. Sodišče pavšalno razloguje, da „kar se večinoma dogaja za štirimi stenami, je javnosti prikrito, žrtve pa o tem težko spregovorijo“. To ugotovi brez konkretnih okoliščin. Ne dosega stopnje materialne resnice. Sodišče bi moralo odločati s stopnjo prepričanja in zunaj razumnega dvoma. Sodišče bi moralo navesti, kateri so bili dogodki v preteklosti, katera so bila nesoglasja, da so vzrok nevzdržnih razmer in izselitve. Sicer so nesoglasja in kreganja med zakonci običajna. Sodišče bi moralo navesti kateri je bil vzrok oziroma dogodek, da se je tožnica izselila. Ker tega ni navedlo, gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V razvezni pravdi je le navedla, da je šlo za nesoglasja zaradi različnih značajev. Niti z besedo ni navajala nasilja. To je le pavšalno navedla v preživninski pravdi v letu 2003, čeprav z zvišanjem preživnine ni imelo povezave. Sodišče pa to obravnava, da so to navedbe v okviru običajnih, splošno oblikovanih tovrstnih tožb. Tak zaključek je arbitraren in pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 15. točke. Sodišče nepravilno upošteva motenjsko pravdo. Tam iz sklepa jasno izhaja, da se je izselila prostovoljno in tožnica se ni pritožila. Zahtevek je bil zavrnjen. Tam so bile zaslišane iste priče. Na zaslišanju 3. 7. 2002 pa je tožnica izpovedala, da naj bi tožena stranka ustvarjala pritiske v jeseni 2001. V tem se njene izpovedbe časovno razlikujejo in ne ujemajo. Priče v motenjski pravdi so povedale, da so tožnico selili s štiri do pet prevozi. Torej se je prostovoljno izselila. Sodišče pa to, kar je bilo zapisano v razvezni tožbi, označi, da je bilo v okviru običajnih, splošno oblikovanih tožb. Sodišče napačno upošteva zadevo zaradi motenja posesti. Sodišče je tam sklepalo, da se je izselila prostovoljno in na ta sklep se ni pritožila. Sodišče bi moralo upoštevati zaslišanja teh prič in strank in bi se videlo, da je tožnica prilagajala izpovedbe. Protislovje je tudi to, da je v tožbi zaradi motenja posesti navajala, da je pričakovala, da bo razvezni postopek hitro končan, da pa se je zavlekel, ker naj bi toženec vršil nasilje nad njo. Zaslišana kot stranka je v tej pravdi dne 3. 7. 2002 izpovedala, da naj bi toženec izvajal nasilje v jeseni 2001. Gre za časovni zamik in neskladje. V času izselitve je že imela razmerje z N. N. Tožnica je v motenjski pravdi najprej izpovedala, da se toženca boji, nato pa, da bi se preselila nazaj k njemu, da naj bi se strasti pomirile. Sodišče pa v 22. točki obrazložitve drugače ugotovi, kot je izpovedala tožnica. V resnici pa so obstajala med zakonci nesoglasja in kreganja, kar je splošno znano in običajno. Zato se ni bila primorana izseliti. Sodišče verjame pričam, ki imajo interes, da tožnica v pravdi uspe. Nobena izmed prič ni povedala, zaradi katerega konkretnega dogodka naj bi se tožnica izselila. Med izpovedbami prič so velike razlike. Sodišče ne presoja kritično, še zlasti ob primerjavi z obstoječimi drugimi pravdami. Razlogovanje sodišča o izpovedbi priče D. D. datira v obdobje od 1991 do 1996. Edina priča tožene stranke A. A. pa je bila nepravilno povzeta, da naj bi tudi ona potrdila nasilje. Tega priča ni izpovedala. Sodba v tem nima natančnejših razlogov, zato je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče sledi samo tožeči stranki. Tako upošteva zdravniško potrdilo, ki je bilo izdano med pravdo. Tožnica ni nikoli poiskala zdravniške pomoči. Tožnica bi že ob razvezi ali potem lahko predlagala razdelitev skupnega premoženja, ne pa da zahteva za petnajst let uporabnine. Tožnica ni izkazala svojih navedb o nasilju. Ob presoji vseh listin, bi sodišče moralo zahtevek zavrniti. Tožena stranka bi morala dokazovati negativno dejstvo, česar ne more. Sodišče bi moralo odločiti po dokaznem bremenu, ne pa da je toženi stranki naložilo dokazovanje negativnih dejstev. Zato je podana kršitev iz 7., 212. in 215. točke ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena. Sodišče pa drugih postopkov, v katerih je bilo ugotovljeno, da nasilja ni bilo, ne upošteva. Upošteva le odločitev v zadevi P 33/2003. Sodišče upošteva izpovedbo priče M. V., očeta tožnice, o tem, kaj naj mu je tožeča stranka povedala in sicer, da naj bi v žepu toženca našla konopljo. Te navedbe so pavšalne in nepojasnjene in to ni vplivalo na izselitev tožeče stranke. Tožeča stranka se je vračala v hišo in želela, da ji tožena stranka omogoči koriščenje hiše. Gre za nagajanje in zlorabo procesnih pravic. Nikoli ni predlagala delitve skupnega premoženja. Gre za nemoralne zahtevke in sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva po 3. členu ZPP. Tožnica toži na plačilo uporabnine, v kolikor ustreza 467/1000 oziroma deležu, ki je pravnomočno ugotovljen. To presega tožničin zahtevek, saj je zahtevala le 25% oziroma ¼ uporabnine nepremičnine. Ker tega dela zahtevka ni spremenila oziroma povečala, je prekludirana za presežek nad 25%. To je sodišče sodilo izven postavljenega zahtevka in brez trditvene podlage. V presežku 25% zahtevka je zahtevek zastaran.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Proti sklepu o stroških vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je o stroških odločilo po uspehu 64% proti 36%, vendar svoje odločitve ne obrazloži. Pritožba povzema potek spisa in meni, da je uspela glede ugotovitve skupnega premoženja do 93,4%, po modificirani tožbi glede uporabnine pa 100%. Opozarja, da je treba upoštevati le višino zahtevka, za katerega je uspela in da bi morala dobiti 19.647,19 EUR pravdnih stroškov.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke proti sklepu o stroških:

6. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da je uspeh tožeče stranke približno 64%, uspeh tožene pa približno 36% (31. točka obrazložitve). Pri tem je kot materialnopravno podlago citiralo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki pravi, da sodišče ob delnem uspehu lahko glede na uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezni del stroškov. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera v tem postopku soglaša z rezultatom, ki ga je izračunalo sodišče prve stopnje glede uspeha pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje ni povzelo celotnega dogajanja glede odločitev v tej petnajst let trajajoči pravdi. Vendar zaradi tega še ni mogoče sklepati, da sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Sodišče se je pravilno sklicevalo na člen in odstavek ZPP, pravilno tudi izračuna (približni) uspeh pravdnih strank; vendar ne povzame celotnega dogajanja v pravdi. To so podatki spisa (v konkretnem primeru sojenje vse do delne pravnomočne sodbe glede deleža na skupnem premoženju in nadaljno sojenje z razveljavitvijo in spremembo glede glavnega zahtevka glede uporabnine). Pritožbi je treba odgovoriti, da delno zmotno povzema dogajanje v tem spisu glede uspeha. Drži trditev pritožbe, da je v prvem delu glede ugotovitve deleža na skupnem premoženju uspela do 93,4%. Vendar naprej spregleda, da je tožeča stranka modificirala tožbeni zahtevek oziroma ga zvišala in najprej s tem uspela. Nato je s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, III Cp 1019/2015 z dne 17. 6. 2015, pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo nadaljnje mesece uporabnine za znesek 437,31 EUR s pripadki, ker ta del zahtevka po temelju ni bil utemeljen. V nadaljevanju postopka pa je tožeča stranka ustrezno modificirala tožbeni zahtevek, delno umaknila tožbeni zahtevek in s preostalim delom res uspela. Ob takemu dolgotrajnemu poteku postopka, je treba pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, da je uspeh tožeče stranke večji od uspeha tožene stranke, vendar ne toliko, kot izpostavi pritožba. Okoliščine primera so bile take, da je del tožbenega zahtevka bil na višjem sodišču zavrnjen in da je tožeča stranka v nadaljevanju umaknila del tožbenega zahtevka in ga prilagodila odločitvi višjega sodišča. Zato je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je uspeh tožeče stranke ob okoliščinah primera 64%, uspeh tožene pa 36%. Ker gre za podatke spisa, ki so delno obseženi v pravnomočnih odločbah v predhodnem sojenju in v razveljavitvenih sklepih, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je oprlo na odločitev po uspehu in obrazložilo, da gre za približni uspeh (v sodbi v točki 31 označeno „cca“). V tako dolgi pravdi z različnimi zahtevki in tudi s spremembami sodb sodišča prve stopnje po pritožbenem sodišču, delnem umiku tožbenega zahtevka in v nadaljevanju uspehu, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato ni mogoče v vseh primerih odločiti tako, kot je odločilo VSL, II Cp 644/2015, kar izpostavi pritožba. Gre za nekoliko specifičen primer in odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

O pritožbi tožene stranke:

7. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da je ključno pravno relevantno dejstvo sodišča prve stopnje o tem, ali se je tožnica 4. 12. 2001 iz hiše izselila prostovoljno, ali zaradi fizičnega in psihičnega nasilja toženca. Pritožba trdi, da sodišče ne obrazloži dogodka, ki naj bi pripeljal do izselitve. Pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnica že v tožbi zatrjevala, da se je izselila zaradi nevzdržnih razmer, ki so pogojevale razvezo zakonske zveze in da je nato toženec 15. 5. 2002 zamenjal ključavnice na vseh vhodnih vratih (primerjaj navedbe tožbe na list. št. 2 in 3). Nato je tožba povzela dogajanja v pravdi Okrajnega sodišča v Ljutomeru, opr. št. P 33/2003, ko je tožena stranka vložila tožbo na plačilo odškodnine, ker naj bi utrpel zaradi neresničnih in žaljivih trditev v sodnih postopkih nepremoženjsko škodo (v nadaljevanju pravda zaradi odškodnine). V tožbi pa je tudi povzela, da je bila napotena na pravdo zaradi višine deleža na skupnem premoženju v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljutomeru, opr. št. N 18/2002, ker je tam zahtevala polovični delež, toženec pa ji priznava samo ¼ (list. št. 2). To pomeni, da je tožeča stranka zahtevala takoj po razvezi razdružitev skupnega premoženja. Zmotno meni pritožba, da ni upravičena do uporabnine, ker ni vložila zahtevka za razdružitev skupnega premoženja. Iz tožbe torej sledi, da ne trdi v pravdi, da bi se izselila zaradi enega dogodka oziroma nasilja tik pred izselitvijo dne 4. 12. 2001. Tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil en sam dogodek tik pred izselitvijo. Sodišče verjame tožnici, da je zapustila sporno hišo zaradi nevzdržnih razmer oziroma nasilja toženca in sicer fizičnega in psihičnega (primerjaj obrazložitev v točki 17, stran 13 sodbe).

8. Zato je sodišče sodilo znotraj zahtevka in trditvene podlage in pri tem ni zagrešilo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge in sodišče je sodilo v skladu s trditveno podlago in zahtevkom tožeče stranke.

9. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče opustilo presojo izpovedb prič in strank iz drugih postopkov in da ni bilo zadosti kritično in ni naredilo skrbne dokazne ocene po 8. členu ZPP. Pri tem pritožba ne navede, katerih izpovedb sodišče in iz katerih postopkov ni presojalo. Na zadnji glavni obravnavi tožena stranka ni uveljavljala teh kršitev. Pritožba tudi spregleda, da v razveljavitvenem sklepu z dne 17. 6. 2015 pritožbeno sodišče ni naložilo sodišču prve stopnje, da opravi primerjave vseh izpovedb vseh prič in strank iz treh predhodnih pravd. Tožena stranka je v pritožbi predlagala, da sodišče prve stopnje vpogleda in pribavi te tri spise in pritožbeno sodišče je naložilo sodišču prve stopnje, da odgovori na toženčeve navedbe o tem, da so tam priče izpovedale, da naj bi se izselila prostovoljno. Sodišče prve stopnje je te napotke spoštovalo, ocenilo izpovedbe prič, ki so bile zaslišane v tej pravdi in zaslišanja strank, ter analizira ugotovitve sodišča iz vseh treh predhodnih pravd. Ocenilo je tudi navedbe tožnice v teh pravdah, na kar se je skliceval pritožnik, in to primerjalo z ostalimi dokazi (primerjaj razloge sodišča zlasti v točki 22 in 23 obrazložitve). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je takšna, da ji pritožbeno sodišče sledi in ni mogoče očitati, da bi bila odločitev v nasprotju z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma, da toženec ne bi imel učinkovitega sodnega varstva in poštenega postopka. Pritožba bi tudi morala izpostaviti katera izpovedba, v kateri pravdi, je bila po oceni tožene stranke zmotno ocenjena. Pritožba izpostavlja le oceno izpovedb priče A. A., ki je bila zaslišana v tej pravdi. Trdi, da sodišče zmotno oceni to izpovedbo tako, da se je tožnica izselila zaradi nasilja. Sodišče je to izpovedbo ocenilo v točki 19. Ugotovilo je, da so priče B. B., A. A. in C. C. povedale, da sta se tožnica in toženec kregala in da med njima nekaj ni bilo v redu. Sodišče torej ni zapisalo v sodbi, da naj bi priča A. A. trdila, da se je tožnica izselila zaradi nasilja. Le za pričo C. C. je zapisalo, da jo je tožnica večkrat poklicala in ji zaupala o obnašanju toženca in da ji je priča svetovala, naj se obrne na policijo, a si tožnica ni upala. Pritožbeno sodišče je tudi primerjalo izpovedbo priče A. A. na list. št. 147, 152 in ugotovilo, da sodišče ni naredilo zmotne dokazne ocene v sodbo. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi priče N. N., saj je to tožničin partner. Vendar sodišče prve stopnje opravi dokazno oceno celovito in ne sledi samo izpovedbi priče N. N. Sodišče ni sledilo samo sorodnikom tožnice, ampak tudi sodelavkam, ki niso v sorodstvenem razmerju s tožnico. Pritožba izpostavi dogodek iz leta 1992 in meni, da ga sodišče preveč obravnava, saj je to bilo devet let pred izselitvijo tožnice. Vendar je treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje sledilo tožnici, da se je izselila zaradi nevzdržnih razmer in zato ocenjuje tudi dogodke pred izselitvijo. Toženec se je večkrat v preteklosti obnašal tako, da so tudi drugi videli in ocenili to obnašanje kot neprimerno (primerjaj obrazložitev v točkah 17 do 21). Ni šlo za samo en dogodek, ampak za odnose med bivšima zakoncema, ki so se slabšali in imeli na koncu rezultat, da se je tožnica izselila. Pri tem ni pomembno, kot trdi pritožba, da se je izselila celovito oziroma naročila izselitev. Tožnica ni trdila in tudi sodišče ni ugotovilo, da bi tožnica „pobegnila“ tik pred izselitvijo. Ni treba za ugoditev tožbenemu zahtevku, da sodišče ugotovi, da je tožnica pobegnila iz hiše. Ta odločitev je lahko celovita, premišljena in na podlagi nevzdržnih razmer, ki pa jih je povzročil toženec.

10. Za pritožbo je pomembno, da je tožnica izpovedala, da je skušala priti nazaj v hišo in se celo v hiši naseliti. Dejstvo, da je tožnica sprožila nepravdni postopek zaradi razdružitve skupnega premoženja in si skušala urediti ločeno življenje tudi v mansardi hiše, še ne pomeni, da je bil njen odhod iz hiše prostovoljen. Sodišče je pravilno presojalo njeno izpovedbo o tem dogajanju. Vendar je bil toženec ta, ki fizične razdružitve ni sprejel. Pritožba meni, da je bil odnos med pravdnima strankama takšen, da je šlo za običajno nesoglasje in kreganje med zakoncema. Vendar so ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti dogodkov in ravnanju toženca takšne, da je pravilna ugotovitev sodišča, da je šlo za izselitev zaradi nevzdržnih razmer zaradi fizičnega in psihičnega nasilja. Ko je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo toženca, tudi o tem, kdaj je „vzkipel“, ni želelo izpostaviti samo ta dogodek. Sodišče je le v dokazni oceni ugotovilo, kako toženec sam izpoveduje o njunih odnosih. Zato se je sodišče odločilo onkraj razumnega dvoma in s stopnjo gotovosti, ki je potrebna v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da se je izselila zaradi nevzdržnih razmer. Sodišče prve stopnje ni naložilo toženi stranki dokaznega bremena o negativnih dejstvih oziroma, da ni ravnal tako, kot trdi tožnica. Zato sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, kot uveljavlja tožena stranka.

11. Tožena stranka je uveljavljala kot dokaz dogajanja v razvezni pravdi (P 337/2001) in navedbe iz tožbe in dogajanje v motenjski pravdi (P 63/2002). Res je, da je tožeča stranka v tožbi zaradi razveze zakonske zveze navajala, da je razveza potrebna zaradi nevzdržnosti, ne da bi navajala, da je šlo za psihično in fizično nasilje. Sodišče pravilno ugotovi, da je tožbena podlaga v razveznih tožbah pogosto taka. Vendar je že v motenjski pravdi, ki je sledila razvezni, navajala, da je iz hiše odšla 4. 12. 2001 zaradi hujšega psihičnega in fizičnega nasilja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo ugotovitve iz motenjskega sklepa, da tožnici ni uspelo dokazati motenja posesti in da se zoper ta sklep ni pritožila. Vendar je takoj za tem vložila tožbo na zvišanje preživnine za mld. otroka, kjer pa je navajala izselitev zaradi nasilja in odselitev v najemno stanovanje. Toženec pa je v odškodninski pravdi P 33/2003 zoper toženko zahteval odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena in tam v pravdi ni uspel. Tam je sodišče verjelo tožnici, saj je v pravdi toženec izpovedal, da je „iz hiše vrgel gnoj in da s tem misli tožnico in da je ob priliki telefonskega razgovora izjavil, da bo tekla kri“. Sodišče prve stopnje je torej analiziralo dogodke v predhodnih pravdah, opravilo primerjavo in dokazno oceno zaslišanja v konkretni pravdi in pravilno naredilo dokazno oceno. Ne gre torej za opustitev dokazne ocene dveh pravd (razvezne in motenjske), ki bi po pritožbenih navedbah morale pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka. Vse dogajanje med zakoncema, upoštevaje tudi pravdo, pa je sodišče prve stopnje ocenilo. Tako je pravilno sklepalo, da v hiši ni več mogla živeti skupaj s tožencem in da je zato prikrajšana. Tožencu ni uspelo dokazati, da bi v času izselitve tožnica imela razmerja z N. N. in bi se zato izselila. Sodišče pravilno ugotovi, da se je izselila v najemno stanovanje, saj je to pravdo začela z zahtevkom na povračilo najemnine. Pritožba iztrga posamezne dele tožničine izpovedbe (na primer izpovedbo o nasilju nevzdržnosti ob primerjavi izpovedbe, da se je skušala vrniti v hišo). Izpovedbe je treba presojati celovito in ne na podlagi iztrganih stavkov. Odnosi med pravdnima strankama so bili zlasti zaradi ravnanja toženca takšni, da ni šlo le za občasno nesoglasje ali kreganje, kot zmotno meni pritožba. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Enako velja za očitek pritožbe sodišču prve stopnje, da zmotno ocenjuje izpovedo priče D. D., saj naj bi šlo za obdobje 1991 do 1996 in ne tik pred izselitvijo. Sodišče je ocenjevalo daljše časovno obdobje oziroma razmerje med zakoncema, ki je pripeljalo do izselitve v letu 2001. Ni šlo le za en nasilni dogodek tik pred izselitvijo, ampak za dalj časa trajajoče slabe odnose, zlasti zaradi toženčevega psihičnega in fizičnega nasilja.

12. Pritožba meni, da je sodišče zmotno upoštevalo zdravstveno potrdilo, ki ga je tožnica pridobila med pravdo in da se ne more nanašati za čas pred izselitvijo. Tožnica je pridobila ta dokaz med pravdo in ga predložila, saj datira z dne 19. 6. 2007. Vendar se ta dokaz nanaša na tožničino zdravstveno stanje, ki ni nastalo v letu 2007, ampak pred tem. Sodišče pa se tudi ni oprlo le na ta dokaz, ampak zlasti na izpovedbe prič in strank. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane relativne kršitve ZPP iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

13. Nadalje pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče, tožničinega očeta. Pri tem spregleda, da je bila ta izpovedba ocenjena po predhodni oceni izpovedbe priče D. D., ki je opisovala, da ji je tožnica povedala, da ni mogla v službo, ker naj bi jo toženec porinil po stopnišču v novi hiši in da je imela obtolčena kolena in dlani. Šlo je za oceno izpovedbe tožničinega očeta o tem, da se je tožnica bala prijaviti toženca policiji. Oče je pri tem navajal, da je hčerka omenila, da je v toženčevem žepu našla konopljo. Gre za oceno izpovedbe o tem, kakšen je bil odnos s tožencem in da se je vsako leto slabšal. Sodišče ni štelo za odločilno, da je tožnica povedala očetu za konopljo; to je umestilo skupaj z drugimi dokazi.

14. Pritožba trdi, da je sodišče sodilo čez tožbeni zahtevek, ko je ugodilo zahtevku za ustrezni delež uporabnin v višini 467/1000 in ni ostalo le pri prvotno vtoževanem znesku iz naslova 25% oziroma ¼ nepremičnine. Pritožbeno sodišče na to odgovori, da tožnica ves čas zahteva denarni zahtevek iz naslova uporabnine. Tožbo je vložila 21. 5. 2004 in po delni sodbi oziroma pravnomočno ugotovljenem deležu na skupnem premoženju, zvišala denarni zahtevek. Pri tem je obrazložila zvišanje tožbenega zahtevka, da je sedaj izračunala ustrezni delež 467/1000 denarnega zahtevka. Tožnica torej zviša tožbeni zahtevek, pri tem pa ves čas zahteva mesečno uporabnino zaradi neuporabe hiše. Torej gre za denarni zahtevek in sojenje znotraj tega, sicer zvišanega tožbenega zahtevka. Tako sodišče ni zagrešilo očitano relativno bistveno kršitev določb ZPP po 2., 7. in 212. členu ZPP. Ker je zahtevek bil ves čas na denar in za uporabnino za posamezne mesece od vložitve tožbe do konca glavne obravnave, zahtevek tudi za zvišani zahtevek za iste mesece ni zastaran.

15. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

16. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovorom na pritožbo pa tožnica ni pripomogla k rešitvi te pritožbe.