Jedro

Solastnik stanovanja, ki mora trpeti nasilje (torej trpeti poseg v svoje dostojanstvo ter v duševno in telesno nedotakljivost), solastne stvari v takšnih okoliščinah ne more uživati v skladu z njenim bistvom in s tem v skladu z namenom solastninske pravice. Če torej prav iz teh razlogov izvrševanje solastninske pravice opusti, je neupravičeno prikrajšan. Če ob tem hkrati zahteva še razdružitev solastninske skupnosti (ali pa tudi ne, a je hkrati enako pasiven tudi drugi solastnik, ki pa v nepremičnini biva) ter ves čas (z zahtevkom za plačilo uporabnine) izraža jasno voljo, da na takšno solastninsko neravnotežje niti vrednostno ne pristaja, so izpolnjeni vsi pogoji za verzijski zahtevek.

Po prepričanju Vrhovnega sodišča bi bilo v nasprotju z bistvom pravil o zastaranju, če bi sodišče ugovoru zastaranja ugodilo. Zahtevek je bil ves čas postavljen, napovedano je bilo tudi njegovo morebitno naknadno zvišanje in slednje je bilo spričo dinamike pravde nato tudi udejanjeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 923,96 EUR, in sicer v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V tej pravdi je bilo z delno sodbo že pravnomočno odločeno o višini solastninskih deležev pravdnih strank na nepremičnini parc. št. 2758/1, vl. št. ... k.o. ... Tožnici je bil priznan solastninski delež 467/1000. Predmet tega revizijskega postopka je nadaljnja odločitev nižjih sodišč, s katero je bilo odločeno o tožničinem zahtevku za plačilo uporabnine glede solastne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo k plačilu 73.030,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je med drugim z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranko zoper obsodilni del sodbe. Sodbo je v tem delu potrdilo.

3. Zoper odločitev nižjih sodišč o obveznosti plačila uporabnine v znesku 73.030,00 EUR s pripadajočimi obrestmi vlaga revizijo toženec.

Uvodoma navaja, da sta nižji sodišči ključno pravno relevantno dejstvo ugotovili napačno. Gre za vprašanje, ali se je tožeča stranka 4. 12. 2001 iz stanovanjske hiše izselila prostovoljno, ali pa se je bila primorana izseliti zaradi nasilja tožene stranke. Navedena ugotovitev naj bi bila napačna zato, ker sta nižji sodišči pri njenem ugotavljanju zagrešili vrsto procesnih kršitev.

Dokazna ocena tako po prepričanju revidenta ne ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi moralo za vsak posamezen dokaz navesti argumente dokazne vrednosti ter nato dokaze primerjati med seboj. To pa niso zgolj dokazi, ki so bili izvedeni v tem pravdnem postopku, marveč tudi dokazi, izvedeni v drugih postopkih, ki so predhodno potekali med pravdnima strankama. Takšno naj bi bilo tudi napotilo v predhodnem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča. V sedanji odločbi pritožbeno sodišče toženi stranki kot pritožnici očita, da ni pojasnila, katere izpovedbe prič iz vzporednih postopkov naj sodišče ne bi presojalo. Pritožbeno sodišče naj bi tudi zapisalo, da tožena stranka te kršitve ni grajala na zadnji glavni obravnavi. V zvezi s tem revident ugotavlja, da tega seveda ni mogla storiti, ko pa sodba sodišča prve stopnje ob zaključku glavne obravnave še ni bila izdana in ni mogla vedeti, kako bo sodišče svojo odločitev utemeljilo. Revident trdi, da je že v pritožbi pojasnil, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo in presojalo odločitev in izpovedbe prič v drugih postopkih, pri čemer je izpovedbe prič v pritožbi tudi izpostavil in navedel, za katere pravdne zadeve je šlo.

Revident sodiščema očita, da sta upoštevali le tiste dokaze, ki so govorili v prid domnevnemu nasilju tožene stranke nad tožnico. Vendar meni, da gre za pavšalne in arbitrarne zaključke, ki jih ni mogoče preizkusiti. Predvsem znova opozarja na očitno protislovje, ki naj bi bilo podano zato, ker je tožnica razvezno tožbo utemeljila na različnosti značajev pravdnih strank, ne pa na trditvah o nasilju tožene stranke. Edini dogodek, ki je konkretiziran, se je pripetil že v letu 1992. Revident meni, da ta dogodek ni mogel vplivati na izselitev tožnice v letu 2001, torej po tem, ko sta se stranki poročili in dobili otroka. Vse ostale okoliščine in dogodke, ki jih ugotavljati sodišči, pa je mogoče opredeliti kot ugibanja.

Revident trdi, da je za meritorno odločanje treba dejstva ugotoviti s stopnjo prepričanja, torej tako, da je izključen vsak razumen dvom v resničnost dejstev. V nadaljevanju revident seje dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja z argumenti dejanske narave. Ob tem še dodaja procesne očitke, da sodišči nista upoštevali pravil o trditvenem in dokaznem bremenu in da bi sodišče moralo odločiti tudi na podlagi 215. člena ZPP, ki določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Dalje opozarja, da je tožnica v motenjski pravdi propadla. Tega naj nižji sodišči ne bi upoštevali, s čimer sta ravnali v nasprotju s pravilom o vezanosti na vsebino javne listine.

Trdi, da so med izpovedbami v predmetnem postopku in v drugih postopkih zaslišanih prič velike razlike, česar pa sodišče ni presodilo z zadostno mero skrbnosti in kritičnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odločilo izven postavljenega zahtevka, prav tako pa je zavrnilo pritožbene navedbe o zastaranju vseh zahtevkov tožeče stranke, ki se nanašajo na obdobje več kot pet let od zvišanja oziroma zadnje prilagoditve višine tožbenega zahtevka. Z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da je bil zahtevek tožeče stranke ves čas denaren in da se je nanašal na uporabnino za posamezne mesece, zaradi česar naj bi zastaranje ne bilo podano in zaradi česar naj bi tudi trditvena podlaga bila prekoračena, revident ne soglaša. Pri tem še trdi, da tožeča stranka v okviru trditvene podlage nikoli ni utemeljevala višjega deleža za plačilo uporabnine, kot tistega, ki predstavlja 25% solastninskega deleža. 4. Revizija je bila vročena tožnici. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

O vrednotenju pravila o neupravičeni obogatitvi zaradi uporabe solastne stvari v večjem obsegu kot znaša solastniški delež

6. Toženec je od tožničine izselitve dalje uporabljal celotno solastno nepremičnino. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali se je tožnica izselila prostovoljno, ali pa je to storila zato, ker je bil toženec do nje fizično in psihično nasilen. Ugotovilo je: (a) da je bil toženec do nje skozi daljše časovno obdobje nasilen ter so bile razmere zaradi tega nevzdržne; (b) da je takoj po razvezi zahtevala razdružitev skupnega premoženja in (c) da že s tožbo, vloženo v tej pravdi (21. 5. 2004) terja plačilo uporabnine. Ob takšnih ugotovitvah (za revidenta je ugotovitev o nasilju sicer sporna tako z dejanskega vidika - kar je neupoštevno, kot s procesnega vidika - kar bo predmet nadaljnje obrazložitve) je po prepričanju Vrhovnega sodišča materialnopravni sklep o obstoju verzijskega zahtevka pravilen.

7. Razmejitev med primeri, ko je solastnik od drugega solastnika upravičen zahtevati plačilo uporabnine in primeri, ko mu pravni red takšnega upravičenja ne priznava, izhaja iz koncepta solastnine in solastninskih upravičenj. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ).

8. Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že a priori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člena SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve.(1) Če gre za prostovoljno prikrajšanje, potem ni mogoče govoriti o položaju neupravičene pridobitve. Prikrajšanje v takšnem primeru namreč ni posledica ravnanja drugega solastnika in tudi ne posledica njegove obogatitve(2), marveč posledica svobodnega ravnanja solastninskega upravičenca. V srži sleherne pravice, in tako tudi solastninske, je abstraktno upravičenje njegovega imetnika, ali bo pravico v konkretnosti izvrševal ali pa je ne bo.

9. Drugačen položaj pa je podan tedaj, ko eden izmed solastnikov izvršuje svojo solastninsko pravico na način, ki nesorazmerno posega v možnost drugega solastnika, da normalno souporablja stvar. Solastnik stanovanja, ki mora trpeti nasilje (torej trpeti poseg v svoje človekovo dostojanstvo ter v duševno in telesno nedotakljivost), solastne stvari v takšnih okoliščinah ne more uživati v skladu z njenim bistvom in s tem v skladu z namenom solastninske pravice. Če torej prav iz teh razlogov izvrševanje solastninske pravice opusti, je neupravičeno prikrajšan. Če ob tem hkrati zahteva še razdružitev solastninske skupnosti (ali pa tudi ne, a je hkrati enako pasiven tudi drugi solastnik, ki pa v nepremičnini biva) ter ves čas (z zahtevkom za plačilo uporabnine) izraža jasno voljo, da na takšno solastninsko neravnotežje niti vrednostno ne pristaja, so izpolnjeni vsi pogoji za verzijski zahtevek. Tak je tudi obravnavan primer.

Glede procesnih kršitev na splošno in glede nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja pod krinko procesnih kršitev

10. Revident uvodoma celo izrecno napada dejanske ugotovitve nižjih sodišč glede tega, da je bil do tožnice nasilen. Nato pa ta očitek povezuje še s številnimi, domnevno zagrešenimi, procesnimi kršitvami. Kolikor gre za napad na dokazno oceno, je ta revizijsko neupošteven (tretji odstavek 370. člena ZPP), četudi je podan pod krinko procesnih kršitev. To velja za vse revizijske navedbe, kjer so procesni očitki navedeni povsem abstraktno (kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP; trditve, da se sodišče ni opredelilo do posameznih dokazov, tudi tistih, ki so bili izvedeni v drugih postopkih - pri čemer ne konkretizira, kateri ti dokazi so ter da je sodišče upoštevalo le tiste dokaze, ki so bili v prid tožnici). Enako velja glede revidentovega stališča, da tožnica v razvezni tožbi ni govorila o nasilju, marveč o značajskih razlikah. Nižji sodišči sta se do tega dejstvenega argumenta opredelili. Procesna kršitev pravice do izjave torej ni podana. Očitno je torej, da gre tudi tu za golo grajo dokazne ocene. S podobnimi razlogi je mogoče zavrniti tudi revizijske navedbe, ki se opirajo na tožničin neuspeh v pravdi zaradi motenja posesti. Revizijske trditve o vezanosti na javno listino (224. člen ZPP) v zvezi s pravdnim spisom v motenjski pravdi pa so v povezavi z odločanjem v tem revizijskem postopku prima facie nesmiselne.

11. Na vse navedbe, ki se tičejo graje procesnega ravnanja sodišča prve stopnje je sicer že odgovorilo pritožbeno sodišče. V obrazložitvi sodišča druge stopnje sicer moti zapis (ki ga revident izrecno napada), da namreč pomanjkljive dokazne ocene ni grajal do konca glavne obravnave. Vendar pa ta sam po sebi nelogičen (in zato napačen) argument ni odločilnega pomena za pravilnost izpodbijane sodbe. Zadošča namreč prvi del odgovora pritožbenega sodišča, to je, da tožnik ni konkretno pojasnil, izpovedb katerih prič naj bi sodišče prve stopnje ne ocenjevalo. Tak odgovor je procesno pravilen: obveznost stranke namreč je, da konkretno navede, kateri del procesnega gradiva, ki je relevanten, je sodišče obšlo. Ne zadošča, da zgolj pavšalno navede, da sodišče ni upoštevalo dokazov iz vzporednega postopka, katerih spise je sicer pribavilo in vpogledalo.

Glede trditev o napačnem dokaznem standardu v sodbah nižjih sodišč

12. Tudi ko se tožnik zavzema za to, da bi morali sodišči o osrednjem dejanskem vprašanju odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP(3) ), gre v veliki meri za nekorekten poskus, kako v revizijskem postopku izsiliti odločanje o dejanskih vprašanjih. Očitek nekorektnosti velja predvsem za revidentov očitek, da so vsi „dogodki“, ki naj bi pričali o nasilju, „popolnoma pavšalni, posredni, časovno in krajevno neumeščeni ter tudi sicer (v kolikor bi sploh bili resnični, kar je tožena stranka vseskozi prerekala) z vidika vzročnosti nerelevantni.“

13. Nižji sodišči sta ugotovitve o nasilju podkrepili tako z dokazi o nasilju (o tem je izpovedovala sama tožnica, dalje tožničina sodelavka A. A., priče B. B., C. C. in D. D. ter tožničina starša) kot z indici (npr. izpoveda sedanjega tožničinega partnerja, da se je toženec hvalil, kako je iz hiše vrgel gnoj). Ugotovitve o posledicah nasilja pa so bile podprte še z zdravniškim potrdilom. Ne drži, da je šlo za gola in pavšalna ugibanja. Gre za izpovedbe o konkretnih dogodkih, ki so v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje opisani v točkah 17,18, 19 in 20; pritožbeno sodišče pa je dokazno oceno potrdilo.

14. Revidentova teza, da bi moralo sodišče o odločilnem dejstvu sklepati z uporabo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), je tudi sicer povsem neprepričljiva.

15. O tem, da so dokazni standardi prožni, se je Vrhovno sodišče, tudi opirajoč se na teorijo,(4) že večkrat izjavilo(5).

16. Nižji sodišči sta izhajali iz dejstva, da je predmet dokazovanja o dogajanju v družini, dokazovanje o dogodkih za štirimi stenami - kjer je dokazovanje težje. Stopnja zanesljivosti ugotovljenih dejstev pred nižjimi se v celoti prilega naravi dokazovanega dejstva. Še več: glede na razpoložljive in tudi izvedene dokaze v konkretnem primeru sploh ni mogoče govoriti o dokazni stiski in z njo povezanem znižanem dokaznem standardu. Nižji sodišči sta torej glede na konkretne okoliščine pravilno vsebinsko napolnili prožni pravni pojem zanesljivosti iz 215. člena ZPP. Test je povsem jasen: uporaba pravila o dokaznem bremenu bi bila v obravnavanem pravdnem postopku spoznavnoslovno nerazumna. Sledila bi namreč skepticistični gnoseološki teoriji(6), ki je za spoznanje v praktičnem življenju (in s tem tudi v pravdnem postopku) neuporabna. Odreka namreč možnost zanesljivega spoznanja v pravdnem postopku in s tem sploh zanika možnost uspešnega postopka.

Glede ugovora zastaranja

17. V tej pravdi je tožnica uveljavljala dvoje. Prvič, da je njen solastniški delež ½, in drugič, da naj ji toženec plača uporabnino. Res je, da je v tožbi denarni zahtevek zasnovala tako, da je zahtevala mesečne zneske, ki so ustrezali ¼ solastniškemu deležu. Tako pa zato, ker naj bi toženec tak solastniški delež priznaval. Vendar pa si je izrecno pridržala zvišati zahtevek glede na končne ugotovitve o solastniškem deležu. To je tudi storila ter denarni zahtevek zvišala tako glede obdobja, za katerega uveljavlja uporabnino (ker je pač čas med dolgo pravdo neusmiljeno tekel), kakor glede mesečne višine (zvišala ga je glede na svoj uspeh z zahtevkom glede solastninskega deleža).

18. Po prepričanju Vrhovnega sodišča bi bilo v nasprotju z bistvom pravil o zastaranju, če bi sodišče ugovoru zastaranja ugodilo. Zahtevek je bil ves čas postavljen, napovedano je bilo tudi njegovo morebitno naknadno zvišanje in slednje je bilo spričo dinamike pravde nato tudi udejanjeno.

19. Institut zastaranja je izjema od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato ga je treba razlagati zožujoče. Poleg tega je „učinek zastaranja (...) v svojem bistvu usmerjen zoper pravico do sodnega varstva.“(7) Ker je tako, mora sodišče vselej „oceniti in presoditi učinke zastaranja na pravico do dostopa do sodišča ter v tej zvezi ovrednotiti pomen vseh okoliščin primera (med drugim naravo in pomen pravice, zoper katero je uperjeno zastaranje), upoštevati namen, smisel in cilj zastaranja ter na koncu tehtati obe ustavni (in procesni) komponenti zastaranja.“(8) „Zastaranje je institut, ki je v prvi vrsti namenjen varstvu dolžnika. Pravne ureditve izhajajo iz prepričanja, da se s potekom časa dolžnik čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom. Poleg tega upnikova pasivnost v določenem časovnem obdobju ustvarja pri dolžniku videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Institut zastaranja pa zasleduje tudi javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost) ter da se po možnosti preprečijo zahtevni in s stroški povezani spori o oddaljeni preteklosti.“(9)

20. Glede na dejanske okoliščine, povzete v 18. točki te sodbe, je očitno, da ugoditev ugovoru zastaranja ne bi uresničevala prav nobenega izmed razlogov, ki na abstraktni ravni sploh utemeljujejo institut zastaranja.

Glede kršitve razpravnega načela

21. Iz zelo podobnih razlogov kot je neutemeljen ugovor zastaranja, je neutemeljen tudi ta procesni očitek. Njegovo bistvo korenini v dejstvu, da je tožnica v tožbi sprva ne le zahtevala denarni znesek, ki ustreza uporabi njenega zgolj ¼ solastniškega deleža, marveč je tudi navedla, da znesek ustreza uporabi njenega takšnega deleža. Po presoji Vrhovnega sodišča bi šlo za nerazumen dvom v jasnost njene trditvene podlage, če bi ji očitali, da po tem, ko je denarni zahtevek zvišala, tega zvišanja ni navezovala na trditve o tem, da je prikrajšana za neuporabo ½ solastniškega deleža (oziroma natančneje - 467/1000), marveč zgolj za neuporabo ¼ deleža. Zakaj je zahtevek zvišala, je bilo jasno njej, sodišču in tudi nasprotni stranki. Kršitev razpravnega načela ni podana, če v trditveni podlagi manjka kakšna izrecna beseda na točno določenem mestu, marveč tedaj, če iz trditvenega gradiva ne izhaja jasno trditveno sporočilo, pa sodišče samoiniciativno ravno tako, kakor da bi izhajalo. Za tak položaj pa v obravnavani zadevi nikakor ne gre.

Odločitev in procesno pooblastilo zanjo

22. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

O stroških revizijskega postopka

23. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Te stroške predstavljajo stroški odgovora na revizijo in DDV.

(1) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016: „Upravičenost tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine zoper druge solastnike je treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.“

(2) Glej tudi Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten, 1/2012, str. 27 – 28 in tam navedeno sodno prakso.

(3) „Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.“

(4) Glej predvsem: J . Zobec, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, predvsem strani 335-338 navedenega dela .

(5) Npr. sodba II Ips 436/2005 z dne 21. 6. 2007: "Dokazni standard ni neka absolutna kategorija, ki bi vnaprej in klišejsko veljala za vse primere in za vse življenjske situacije." V sodbi VS RS, II Ips 402/2007, je izrecno zapisano, da je bilo stališče, da je edini sprejemljiv dokazni standard prepričanje, že preseženo. V sklepu VS RS, II Ips 125/2008, pa je rečeno, da je v primeru, ko je dokazno tveganje porazdeljeno med obe stranki, treba uporabiti dokazni standard pretežne verjetnosti. Precedenčna pa je v resnici malce starejša odločba VS RS, II Ips 674/2003. Opirajoč se na načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) oži možnost nastanka položaja non liquet. Pove nam, da mora biti v primerih, ko je pravna usodnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka porazdeljena med obe stranki, med njiju porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Tega pa ni mogoče doseči z uporabo standarda onkraj razumnega dvoma, marveč s standardom pretežne verjetnosti.

(6) V pravdnem postopku gnoseološkega skepticizma niti ne smemo niti ne moremo gnati v skrajnost. Skrajnosti se v resnici umika že sama filozofija. Izogibanje skrajnim konsekvencam skeptičnih argumentov je umik v filozofijo zdravega razuma. Tovrstna filozofija skeptični ugovor priznava in upošteva na načelni ravni. A tako pojmovan skeptični ugovor ni utemeljen razlog za dvom. "Je kvečjemu paradoksalno izražena ugotovitev o nujni končnosti človekove spoznavne možnosti." - A. Ule, Logos spoznanja, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2001, stran 436. (7) J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2015, str. 141. (8) J. Zobec, Procesni vidiki ..., str. 158. (9) D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2015, str. 227.