Jedro

Pravico stranke do izjave v postopku (pravica do obojestranskega zaslišanja oziroma kontradiktornosti pravdnega postopka) je treba razlikovati od zaslišanja stranke v dokazne namene.

V skladu z določbo 11. člena ZPP predstavlja zlorabo procesnih pravic uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Predpostavka tega pravnega standarda je dolozno ravnanje, torej izkaz takšnega subjektivnega ravnanja enega od udeležencev postopka, ki pomeni uveljavljanje oziroma izvrševanje sodnega varstva z izključnim ali vsaj pretežnim namenom škodovati drugi stranki oziroma namensko (voljno) ravnati v nasprotju z omenjenimi etičnimi načeli oziroma vrednotami.

Nevestnost, ki se kaže v malomarnosti, kot je na primer lahko tudi zmotna presoja utemeljenosti lastnega tožbenega zahtevka ali pa neutemeljenosti nasprotnikovega zahtevka, sama po sebi ni zloraba procesnih pravic.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1.691,41 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v z revizijo izpodbijanem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, in sicer primarno, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 456.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 144.000,00 EUR od 14. 3. 2007 do plačila, od zneska 312.000,00 EUR od 25. 10. 2013 do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila; zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 347.358,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 109.692, 00 EUR od 14. 3. 2007 do plačila, od zneska 237.666,00 EUR pa od 24. 10. 2013 do plačila, ter ji povrniti vse stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 59.638,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.072,48 EUR v 15. dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15. dnevnega paricijskega roka do plačila, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki A. A. povrniti pravdne stroške v znesku 572,40 EUR v 15. dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15. dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se v II. točki izreka prve stopnje sodbe tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi delno ugodi ter je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna plačati tožniku po nasprotni tožbi znesek 5.834,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2015 dalje do plačila, v IV. točki izreka glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov pa se znesek 572,74 EUR zniža na 548,95 EUR. Sicer je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 2.805,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba sodišča prve in druge stopnje ne moreta preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov v postopku. Poudarja, da je sodišče zmotno štelo, da ni prerekala toženčevih navedb. Brez upravičenega razloga ni zaslišalo strank. Zato je podana kršitev pravice pravdne stranke do izvedbe predlaganega dokaza kot sestavnega dela pravice, do izjave v postopku. Kršeno je načelo kontradiktornosti, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodba neizvedbe dokaza tudi ni obrazložila. Izjavljanje strank v pisnih vlogah ne more nadomestiti zaslišanja stranke v dokazne namene. V skladu z določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je izkazala svoje prikrajšanje ter toženčevo obogatitev upoštevaje izključno posest lokala. Lokal bi ji prinašal ekonomsko korist glede na dejstvo, da bi ga dala v najem v skladu z dogovorom. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba ni obrazložena glede razlogov v zvezi z oddajo lokala v najem. S ključi lokala ni razpolagala, toženec ji jih ni hotel izročiti. Pogajal se je za plačilo stroškov v njenem imenu, brez njenega pooblastila. Zavedal se je, da dolg ne obstoji in je s plačilom tujega dolga privolil v svoje prikrajšanje. Zato v skladu z določbo 191. člena OZ nima pravice zahtevati plačanega zneska. Niso torej podane okoliščine, v katerih prikrajšanja ne bi želel, pa bi plačal zato, ker se sicer ne bi mogel izogniti težavnemu položaju. Dokazna ocena je nadalje pomanjkljiva, saj sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov. V izpodbijani sodbi niso ugotovljene individualne lastnosti posameznih dokazov, na podlagi teh lastnosti ni sklepa o obstoju in neobstoju določenih dejstev. Primarni tožbeni zahtevek je utemeljen, ker je bilo toženčevo dejanje samovoljno in protipravno. V skladu z določbo tretjega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dejanje ni protipravno zgolj, če motenje ali odvzem posesti temeljita na zakonu. Toženec ji ni bil upravičen onemogočiti izvrševanja njenih upravičenj, ki se nanašajo na soposest. Očitno je, da ji je želel le škodovati, kar ne more biti predmet ustavne pravice do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje bi ji moralo priznati škodo, ki ji je nastala zaradi toženčeve zlorabe pravic, upoštevaje pravice, ki jih imajo stranke v postopku v skladu z Zakonom o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP), in upoštevaje zlorabo pravic toženca z namenom škodovati in ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnim običajem, vestnostjo in poštenjem. Šele s tožbo je namreč dosegla, da ji je toženec dne 12. 6. 2000 izročil ključe lokala. Oporekal ji je solastnino in jo v upravičenjih onemogočal. Zato je v letu 2001 s tožbo terjala ugotovitev solastninske pravice in izročitev ključev, z zahtevkom pa je uspela šele kasneje v drugem postopku. Nasprotno pa toženec z zahtevkom na ugotovitev, da je izključni lastnik sporne nepremičnine, ni uspel. Prav tako je bil toženčev tožbeni zahtevek v motenjski pravdi pravnomočno zavrnjen, s postopkom pa jo je očitno oviral pri urejanju lokala, pri čemer bi imel iz tega naslova lahko le koristi. Njegovo oporekanje, nasprotovanje, šikaniranje in zavlačevanje je jasno izpostavljala in obrazložila. Sodba se ne opredeli do njenih navedb, da je bil že ob prevzemu lokala do nje psihično in fizično nasilen. Očitano ji je sicer, da bi lahko predlog za delitev nepremičnine podala že pred 11. 6. 2013, tožbeni zahtevek na delitev solastnine pa že v letu 2009, zahtevek zoper toženca pa po 4. 3. 2010, vendar se za to ni odločila. Sodišče pa teh zaključkov ni moglo opreti na dejstvo, da naj bi bil čas primeren (69. člen SPZ). Neutemeljen je tudi očitek izpodbijane sodbe, da je samovoljno brez soglasja toženca posegla v lokal s tem, ko je podrla in zgradila predelno steno, saj okoliščine niso bile ugotavljane, pri čemer toženec tudi ni uspel s tožbo na varstvo dejanske izključne posesti in podredno dejanske soposesti. Tudi v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in je zmotno uporabljeno materialno pravo. Če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi moralo v celoti ugoditi tudi podrednemu zahtevku. Prikrajšanje je bilo podano, povečanje toženčevega premoženja ni bilo ugotavljano, posledično tudi ne vzročna zveza, na ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno uporabljeno materialno pravo. Sodba se ne opredeli do njene dokazne ocene v zvezi z najemnikom, ki je bil že od leta 2002 pripravljen prevzeti lokal v najem, pri čemer bi kril tudi stroške delitve solastnine, dograditve in opremljenja lokala. Tudi se ne opredeli do njenih trditev zaradi izgube koristi zaradi nezmožnosti uporabe in upravljanja polovice lokala za čas treh let pred tožbo in 78 mesecev po njej. Zmotna je predpostavka sodbe, da ji je bila od 12. 6. 2000 do junija 2013 omogočena soposest lokala in da naj bi je toženec v njeni soposesti ne oviral. Tudi niso ugotovljena dejstva, na kakšen način je sploh vstopila v lokal v februarju 2009. Sodišče bi ji moralo priznati vse stroške postopka in jih naložiti v plačilo tožencu. Predlaga, naj revizijsko sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in vrne zadevo v novo sojenje, pri čemer naj vse pravdne stroške naloži v plačilo tožencu.

4. Toženec je odgovoril na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija zoper pravnomočno odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

6. Vrednost spornega predmeta v zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi znaša 5.834,60 EUR, kar pomeni, da ne presega revizijskega praga za dovoljeno revizijo - 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Nasprotna tožba pa je sredstvo, ki je po vsebini enakovredna tožbi tožnika. Glede procesnih (posrednih in neposrednih) ter materialnopravnih učinkov se ta tožba šteje za samostojno tožbo, torej pride do enakih položajev in posledic kot v primeru, ko je vložena tožba.2 Tožba in nasprotna tožba se tako tudi glede na dovoljenosti revizije presojata samostojno. Vrednost spora, ki je odločilna za to presojo, se določi po vrednosti zahtevka vsake posamezne zadeve.3 Zato se vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi nikoli ne seštevata, ne glede na to, ali gre za povezana zahtevka ali ne.4 To pa v spornem primeru pomeni, da se tudi vrednosti glede pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku in glede pravnomočne odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku ne seštevata. Zato je moralo revizijsko sodišče revizijo v navedenem delu kot nedovoljeno zavreči (prvi odstavek 374. člena ZPP).

7. Revizija zoper pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku ni utemeljena.

8. Revidentka uvodoma na abstraktni ravni uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj le citira zapis dela določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv, nasprotoval naj bi samemu sebi in razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih je podano nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin in zapisnikov v postopku ...). Teh očitkov tudi v nadaljevanju revizije ne konkretizira. Takšnih neopredeljenih oziroma posplošenih procesnih očitkov pa revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Revizijski razlogi morajo biti vselej tako pojasnjeni z razlogi, da omogočajo njihov ustrezen preizkus na argumentirani (nepavšalni) ravni.

9. Nekorektno pa revidentka nadalje očita določene procesne pomanjkljivosti pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev v zvezi z odločitvijo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku. V zvezi s prvim izpostavlja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do njenih trditev, da ji toženec ni hotel izročiti ključev lokala in da je bil že takoj do nje tudi psihično in fizično nasilen ter da tudi ni bila upoštevana zatrjevana okoliščina o toženčevem neuspehu v motenjski pravdi. S tem vsebinsko zatrjuje obstoj bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do teh okoliščin opredelilo v točkah 21 in 28 sodbe, sodišče druge stopnje pa je na te ugotovitve oz. razloge sodišča prve stopnje opozorilo in jim pritrdilo v 9. točki sodbe. V zvezi z odločitvijo o podrednem tožbenem zahtevku revidentka podobno očita neopredelitev sodišč do njenih trditev, na podlagi katerih sta sodišči ugotovili neobstoj zgornje premise iz določbe 190. člena OZ, s čimer vsebinsko ponovno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o pravno odločilnih dejstvih). Sodišči pa sta se opredelili tako do vseh zatrjevanih in v reviziji ponovno izpostavljenih okoliščin glede tožničinega najemnika oziroma možnosti oddajanja predmetne nepremičnine - lokala v najem in posledične (ne)zmožnosti pridobivanja ekonomske koristi kot tudi glede z njene strani zatrjevane nemožnosti uporabe lokala zaradi toženčevega ravnanja v reviziji navedenih obdobjih (glej razloge v točkah 32 do 39 sodbe sodišča prve stopnje in točki 10 sodbe sodišča druge stopnje), prav tako izpodbijana sodba sodišča druge stopnje vsebuje vse potrebne zaključke tako glede vprašanja tožničinega prikrajšanja kot tudi toženčeve obogatitve, ki omogočajo njen preizkus (glej razloge v točki 10 sodbe).

10. Revidentka opustitev svojega zaslišanja označuje kot nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kot kršitev pravice do izjave. Najprej je treba na načelni ravni pojasniti, da je pravico stranke do izjave v postopku (pravica do obojestranskega zaslišanja oziroma kontradiktornosti pravdnega postopka) treba razlikovati od zaslišanja stranke v dokazne namene, kot pravilno poudarja tudi sodišče druge stopnje.5 Pri omenjeni pravici ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz, pač pa da se stranki zagotovi možnost izjavljanja.6 Pravico, da se izjavi, stranka v pravdnem postopku uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank, v nobenem primeru ne more biti prekršena.7 Tako torej ne more biti podana niti vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne kršena določba 22. člena Ustave RS. Kolikor pa se del očitka nanaša tudi na zatrjevani obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker zavrnitev tega dokaznega predloga naj ne bi bila obrazložena, pa je treba pripomniti, da je odgovor v tem delu vsebovan v razlogih izpodbijane drugostopne sodbe na podlagi pravilnih ugotovitev, da je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev tega dokaznega predloga, s tem, da že same tožničine trditve o toženčevem protipravnem ravnanju zaradi vodenja sodnih postopkov niso utemeljene (razlogi v zvezi z odločitvijo glede primarnega tožbenega zahtevka), v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom pa z nespornostjo trditev o trajanju soposesti lokala in njegovem stanju ter posledični nepotrebnosti zaslišanja pravdnih strank o teh okoliščinah.

11. Revidentka neutemeljeno očita tudi zmotno uporabo materialnega prava tako pri presoji primarnega - odškodninskega kot tudi podrednega obogatitvenega tožbenega zahtevka. V zvezi s prvo navedenim še tudi v reviziji poskuša prikazati zlorabo procesnih pravic s strani toženca, ker se je ta v pravdnih postopkih upiral njenim tožbenim zahtevkom in vlagal svoje, s čimer naj bi ji škodoval, njegovo ravnanje pa naj bi bilo tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. V skladu z določbo 11. člena ZPP predstavlja zlorabo procesnih pravic uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Predpostavka tega pravnega standarda je dolozno ravnanje, torej izkaz takšnega subjektivnega ravnanja enega od udeležencev postopka, ki pomeni uveljavljanje oziroma izvrševanje sodnega varstva z izključnim ali vsaj pretežnim namenom škodovati drugi stranki oziroma namensko (voljno) ravnati v nasprotju z omenjenimi etičnimi načeli oziroma vrednotami.8 Takšnega protipravnega toženčevega upravljanja procesnih pravic pa sodišči - utemeljeno - ne ugotavljata. Dejanske ugotovitve, da sta bili med pravdnima strankama sporni lastninska pravica in posest na predmetni nepremičnini - lokalu, da zato toženec ni pristal na izvensodno rešitev spornih razmerij in da je posledično več medsebojnih postopkov teklo več let, tudi zato, ker se je toženec s procesnimi dejanji upiral tožbenim zahtevkom oziroma nanje odgovarjal, same po sebi ne zadostujejo. Ne izkazujejo njegovega vrednotno zavržnega oziroma v družbi nesprejemljivega ravnanja - povzročati škodo drugemu oziroma ravnati v nasprotju z omenjenimi etičnimi postulati. Prav tako njegovih procesnih aktivnosti ne more s protipravnostjo obremeniti zanj negativni izid postopkov, kjer je uveljavljal svoje tožbene zahtevke; nevestnost, ki se kaže v malomarnosti, kot je na primer lahko tudi zmotna presoja utemeljenosti lastnega tožbenega zahtevka ali pa neutemeljenosti nasprotnikovega zahtevka, sama po sebi ni zloraba procesnih pravic.9 Ugoditev odškodninskemu zahtevku bi v spornem primeru tako pomenila poseg v toženčevo pravico do sodnega varstva. Ni dopustno poseči v učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva, tudi ne na ta način, da se udeleženca postopka sankcionira z plačilom odškodnine že zgolj zato, ker je uporabil razpoložljiva procesna sredstva, katerih uporaba so oziroma bi lahko povzročila izgubo kakšnih pravic ali pravnih koristi druge stranke.

12. Ko se revidentka sklicuje na 69. člen SPZ, po kateri ima solastnik načelno vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času, nepravilno razume stališče sodišča druge stopnje, ki je pri presoji protipravnosti opisanega toženčevega ravnanja, upravičeno tehtalo tudi njeno procesno pasivnost v določenem obdobju pri urejanju solastninskih razmerij na navedeni nepremičnini, ko je odgovarjalo na njene očitke tožencu, da je le on s svojim ravnanjem povzročal tudi številne dolgo trajajoče sodne postopke in poskušal preprečiti pravočasno uveljavitev njenih pravic ter pravnih interesov, zaradi česar nepremičnine ni mogla uporabljati. Revizijsko sklicevanje na 33. člen SPZ, ki določa sodno varstvo pred motenjem posesti, pa prima facie ni v logični zvezi z v tej pravdi obravnavano problematiko, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe; z udeležbo v medsebojnih sporih oziroma sodnih postopkih toženec že po naravi stvari ni mogel poseči v tožničino soposest nepremičnine na ta način, da bi ji dejansko (fizično) preprečil uporabo nepremičnine.

13. Pravilna je tudi izpodbijana materialnopravna presoja glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku. Skupek dejanskih ugotovitev sodišč, da je tožnica imela ključe in s tem dostop do lokala vse od 12. 6. 2000 do junija 2013, o nedograjenosti nepremičnine in posledični neusposobljenosti za uporabo v obravnavanem obdobju ter potrebi po najmanj eno leto trajajoči usposobitvi lokala za uporabo v obdobju od junija 2013 do oktobra 2013, ko je toženec šele zamenjal ključavnico, izključuje obstoj tožničinega prikrajšanja ter nujno tudi toženčeve obogatitve, kot konstitutivnih elementov za ugotovitev pravnega instituta neupravičene pridobitve na podlagi določbe 190. člena OZ.

14. Revidentka pa v preostalem delu nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje (peti odstavek 370. člena ZPP). Posege v dokazno oceno predstavljajo njeni revizijski očitki, da niso pravilne dejanske ugotovitve sodišč, da je bila tožnici od 12. 6. 2000 do junija 2013 omogočena soposest lokala in da naj bi jo toženec v njeni soposesti ne oviral, ter, da niso bile ugotavljane dejanske okoliščine v zvezi s podrtjem predelne stene v lokalu.

15. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

16. Glede na neuspeh z revizijo mora tožnica tožencu plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 1.691,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od poteka paricijskega roka do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz toženčevega stroškovnika.

1 Uradni list RS št. 73/07, uradno prečiščeno besedilo 45/08. 2 Primerjaj Galič, A., v Ude, L., & Ale.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, II. knjiga, Založba Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2006, str. 173 - 178. 3 Primerjaj Ovčak, Kos M. in Razdrih Ž.: "Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spor", Odvetnik, št. 71/2015, str. 18. 4 Glej tudi v navedenem članku Ovčak Kos M. in Razdrih Ž.: odločbe Vrhovnega sodišča RS II DoR 347/2014 z dne 13. 11. 2014, II Ips 111/2012 z dne 20. 2. 2014, II Ips 201/2012 z dne 13. 12. 2012, III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012, III Ips 238/2008 z dne 2. 6. 2009, II Ips 539/2007 z dne 10. 7. 2008 in III DoR 36/2010 z dne 13. 7. 2010. 5 Primerjaj npr.: sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 280/2008 z dne 3. 6. 2010. 6 Glej npr. Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 231. 7 Glej npr.: sklep US RS Up 259/03 z dne 7. 4. 2003. 8 Glej več o tem Zobec J. v : Ude, L., & Ale.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, I. knjiga, Založba Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2005, str. 102 - 104. V sodni praksi primerjaj na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS: Sodba II Ips 545/2001 z dne 16. 5. 2002 in Sklep Cp 10/2013 z dne 18. 7. 2013. 9 Glej Zobec J.: Ibid, str. 102.